Ob pripravah za 50. mladinski dan v San Martinu so bili mladi radovedni, kako je bilo na prvem mladinskem dnevu. O tem dogodku sta se pogovorili trenutna predsednica Kati Podržaj in prva predsednica Gabriela Leber poročena Marolt.
Kateri je bil prvi korak za organizacijo prvega mladinskega dneva v San Martinu?
Ta želja je počasi zorela. Prišel je čas, ko je bila članica dekliškega kroga v San Martinu Marija Zorec izvoljena za predsednico centralne SDO, jaz pa za predsednico v San Martinu. Skupaj sva začeli sanjati o prvem mladinskem dnevu v našem dragem domu. To željo sem sporočila na seji, potem na sestanku in ta izziv je imel pozitiven odmev. In tako so se sanje začele uresničevati.
Kako ste načrtovali in komunicirali, če takrat ni bilo whatsappa?
Res, časi so zelo drugačni. Lahko bi primerjala to načrtovanje in komunikacijo z Google mapsom. Danes ni potrebno, da iščemo naslov, enostavno gremo na mobitel, usmerimo na Google maps, napišemo naslov in avto nas mirno prepelje, kamor želimo. V času moje generacije pa smo, predno smo šli od doma na nov naslov, iskali na vodniku in že doma načrtovali pot. In tudi na tak način smo se organizirali in med seboj komunicirali.
Vsaka od nas je prevzela kako odgovornost in ko smo se zbrale , je vsaka prinesla pridno izpolnjeno nalogo, tako da smo na sestanku koordinirale, kar je vsaka doma pripravila. Ponavadi smo se zbirale ob nedeljah po sv. maši. Če pa je bilo potrebno, smo se dobile v domu še med tednom.
S katerimi izzivi ste se takrat soočale?
Največji izziv je bil, da je bil to prvi mladinski dan in se ni bilo kje prijeti, vse je bilo novo in vse je bilo treba narediti od začetka. Drugi izziv je bil navdušiti tiste, ki niso bili tako navdušeni kot me.
Česa se z veseljem spominjaš, ko pomisliš na svoja leta pri mladini?
Z veseljem se spominjam povezanosti med nami, veselja ob srečanjih, prijateljstva in zdravega vzdušja . V lepem spominu imam satiro, ki smo jo pripravile za kulturni program. Vršila se je v srednji šoli. To temo smo izbrale, ker smo v tistem času skoraj vse obiskovale srednjo šolo. Kakšno navdušenje in veselje pri pripravi in nastopu. Res smo uživale! V srcu pa hranim še posebno lep spomin na to, kako so nam naši starši z ljubeznijo pomagali in tudi svetovali.
Kaj si se naučila, kaj si pridobila s sodelovanjem pri mladini?
Mnogo zelo pomembnih stvari! Da je v zvezi moč. Kako je važno, da se poslušamo in med seboj spoštujemo. Da moramo biti ponižni. Da je treba v življenju vztrajati in to še posebno za dosego cilja. Da moramo biti hvaležni staršem in odraslim, ki so nam stali ob strani, nas spodbujali, nam darovali svoj čas, ljubezen do Boga in do slovenstva. Starši so bili zame pravi temelj v življenju.
Kaj želiš mladini ob zlatem jubileju?
Imam neštete želje za mladino, saj je vsak od vas dragoceno bitje in obenem bodočnost za skupnost. Želim vam, da bi še naprej gojili prijateljstvo, hodili v dom, zlasti takrat, ko boste ustanovili svoje lastne družine. Da bi dragoceno prejeto dediščino delili še z drugimi, tako v slovenski skupnosti kakor tudi v argentinski družbi. Da vrednote, prejete v družini, nikdar ne bi bile pozabljene. Da bi Bog in Marija vsakemu od vas bila svetilnik in zavetje v življenju. Da bi znali biti hvaležni. In za konec, tako kot vsi starši želimo svojim otrokom, tudi jaz želim vsakemu in vsej mladini, da bi bili v življenju srečni ter zdravi na duši in telesu.
