Pisatelj in pesnik DUŠAN ŠAROTAR ter skladateljica in glasbenica TINA MAUKO

Pisali smo že o pesniku in pisatelju Dušanu Šarotarju 

(http://svobodnaslovenija.com.ar/biljard-v-argentini-sarotar-in-ferre/) in tudi obiskal nas je pred leti.

Njegov roman Biljard v Dobrayu je bil preveden v več jezikov, med drugim tudi v angleščino, prevedel ga je prevajalec Rawley Grau. Roman je bil  izbran med deset najboljših prevodov lanskega leta v ZDA (nagrada Big Other) in v Angliji (Oxford-Weidenfeld Prize). Žal ni bil nagrajen s prvim mestom, a biti med prvimi desetimi je dosežek, ki bi ga bil vsak vesel in upravičeno ponosen nanj. Biljard v Dobrayu lahko preberete tudi v španskem prevodu, izvrstno ga je prevedla Florencia Ferre, ki je med drugim prevedla tudi Šarotarjev roman Panorama. Biljard v Dobrayu je lansko leto izšel v Argentini pri založbi Eduvim.

In smo mu vzeli nekaj časa za kratek pogovor …

RF: Dušan, kako točno si povezan s Francem Švarcem, ki mu je knjiga posvečena?

DŠ: Glavni junak romana je moj stari oče Franc Švarc, dedek po mamini strani. Stari oče je bil rojen v Čakovcu na Hrvaškem v židovski družini, še pred drugo svetovno vojno se je preselil v Prekmurje ter odprl trgovino z mešanim blagom na železniški postaji v Šalovcih na Goričkem, kjer je tudi živel z ženo in enajstletnim sinom, ki je bil nadarjen violinist. 26. aprila 1944 so ga nacisti z družino in tako rekoč s celotno prekmursko judovsko skupnostjo deportirali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. To je bil eden zadnjih velikih transportov v to zloglasno taborišče, umorjenih je bilo več kot štiristo tisoč Judov iz Madžarske in njenih okupiranih ozemelj. Po vojni se je domov vrnilo samo 26 preživelih, med njimi je bil tudi moj stari oče, žena in sin sta bila kmalu po prihodu v taborišče umorjena. Švarc je ostal brez družine in lastnine, ki mu je bila nacionalizirana. Leta 1954 so nove oblasti v Murski Soboti porušile še sinagogo ter na njenem mestu je arhitekt Novak zgradil prvi stanovanjski blok v mestu. Pozneje je bilo uničeno še judovsko pokopališče, tako da skoraj do danes ni bilo v mestu nobenih sledi za nekdanjo judovsko skupnostjo. Šele pred kratkim je bilo obnovljeno pokopališče, na mestu, kjer je nekoč stala sinagoga, pa je postavljen spomenik. 

Kmalu po osvoboditvi se je Švarc znova poročil, v zakonu z ženo Klaro je dobil tri hčere. Jaz sem sin najstarejše hčerke Nade. Roman Biljard v Dobrayu je moj literarni spomenik staremu očetu in tudi hommage izginuli judovski skupnosti.

.

.

RF: Ni dvoma, da te je ta družinska zgodba zaznamovala in tudi nekako pripeljala do odločitve in ideje za ta roman.

DŠ: Seveda. Čeprav sem dolgo nosil v sebi to veliko družinsko zgodbo, po eni strani tragedijo, po drugi strani pa sem v neki pesmi napisal, “če ne bi bilo holokavsta, tudi mene ne bi bilo …”, torej, tudi po največjih tragedijah si je življenje utrlo pot, da se je nadaljevalo. Za to sem z leti začutil, da sem dolžan zapisati to zgodbo, najprej kot spomin, potem pa tudi kot večni opomin, da se ne bi nikoli več ponovilo. Želel sem vrniti imena mnogim znanim in neznanim ljudem, ki so živeli v mojem mestu. Upam, da so njihove duše ponovno zazvenele vsaj v moji pesmi.

RF: Prekmurje in Prekmurci ste nekaj res posebnega v Sloveniji. Že samo, kako ste se priključili v ranih časih kraljevini Jugoslovanov, potem močna judovska skupnost v Murski Soboti – vsaj do poznanih žalostnih dogodkov. Kako doživljaš to posebno slovensko pripadnost, morda tudi seveda judovsko, kako do prekmurščine kot jezika – saj je več kot narečje!

DŠ: Verjamem, da je jezik najmočnejša vez, ki ljudi združuje v neko skupnost. Dokler je živ jezik, tako dolgo je živa tudi kultura, ki ohranja identiteto določene skupnosti, naroda. Moj materni jezik je prekmurščina, ki je danes sicer zgolj eno od slovenskih narečij, vendar je prekmurščina dolgo veljala tudi za eno od variant slovenskega knjižnega jezika, saj se je v tem jeziku govorilo in pisalo. Prekmurščina je imela svoj slovar in tudi slovnico, ki jo je sestavil jezikoslovec Avgust Pavel, v prekmurščino so bile že zgodaj prevedene tudi svete knjige, ki so jih sprva prevajali prekmurski protestantski pisci. Danes seveda pišem v knjižni slovenščini, še vedno pa pišem tudi predvsem pesmi v prekmurščini. Doma pa se s celo družino še vedno pogovarjamo v prekmurščini, čeprav živimo v Ljubljani, ter tako ohranjamo jezik in identiteto.

RF: In prisotni ste na kulturni ravni, v leposlovju, gledališču – lep spomin imam na Daria Vargo, ki sem ga spoznal tu v Argentini, v glasbi – Vlado Kreslin, ki nas je dvakrat obiskal, Tina Mauko … Koga bi še omenil?

DŠ: Iz Prekmurja prihajajo mnogi izvrstni umetniki, ki pomembno zaznamujejo sodobno slovensko kulturo, omeniti je treba vsaj pisatelja Ferija Lainščka, pesnika Milana Vincetiča, glasbenika Vlada Kreslina, slikarja Franca Mesariča in Sandija Červeka, sodobni glasbeni skupini Ethnotrip in Džezva ter številne druge. 

RF: In ko smo že pri glasbi, bi še Tino vključila v pogovor. Slišal sem samospev v zanimivi zasedbi, sopran, čelo in klavir, in to na Dušanovo pesnitev. Kako je prišlo do zamisli?

.

.

TM: Pisatelj Vlado Žabot in Feri Lainšček sta me povabila k projektu Murske balade in romance, kjer so se predstavili prekmurski pesniki skozi uglasbitev prekmurskih in pomurskih skladateljev. Ta projekt je bil izveden v sklopu projekta Maribor kot prestolnica kulture leta 2012. V tem projektu so se sicer predstavili amaterski in profesionalni glasbeniki, in s samo izvedbo nisem bila zadovoljna. Zato sem skladbo takoj priredila za profesionalne glasbenike, da bi bila pravilno in dosledno razumljena, in od takrat naprej je skladbo poneslo v svet ter jo igrajo povsod po svetu, v osmih različnih zasedbah, med drugim tudi za orkester.

RF: Izvedeli smo tudi, da bo julija krstna predstava nove opere, in to z lastnim libretom in seveda glasbo, bi nam kaj povedala o njej?

TM: Junija ali julija naslednje leto (datum še ni dokončen) bo izvedba moje že druge komorne opere pod delovnim naslovom Deklica z vžigalicami. Zgodba izhaja iz Andersenove pravljice, vendar sem dodala nekaj likov ter zgodbo precej razširila. Libreto sem napisala sama. Glavni lik deklice bo izvedla sopranistka Katja Konvalinka, ki pravzaprav izvaja vsa moja dela in moram poudariti, da se v Sloveniji neizmerno trudi podpreti slovenske skladatelje. Ima svoje komorno glasbeno gledališče in je izjemna ženska, pevka in mamica, da ne naštevam predolgo. Zgodba pa je aktualna še danes, saj pod drobnogled postavi naše moralne in etične kriterije.

RF: Kaj še imaš poleg te opere v načrtih za naprej?

TM: Vnaprejšnjih načrtov nimam, saj se prepuščam sedanjemu trenutku. Nekako morda obelodanim stvari, ki so že pri kraju. Zato se ne morem veliko hvaliti.

RF: Kako pa vidiš prihodnost glasbenega ustvarjanja v Sloveniji? Kolikor vem, imate odlične glasbenike.

TM: Glasbenike imamo fantastične. Morda je sedaj majhna kriza tudi v psihološkem smislu, saj se zelo redki ukvarjamo z glasbo, ne da bi od tega zahtevali izkupiček. Tako lahko ustvarjaš iskreno. Upamo, da bo politika zopet postala tista, ki bo znala ločiti seme od plevela in ki bo podprla svojo plemensko kri ter se z njo ponašala vsaj tako, kot se to že dolgo zna Rusija. Slovenija je dežela glasbenikov. In to moramo nadvse ceniti, saj nas to dela edinstvene. Prihodnost nasploh pa ne bo lepa, če ne bomo podprli naših najboljših ter zamenjali pohlepa in ljubosumja z ustvarjalnostjo, bratstvom, srčnostjo, podporo, veseljem do življenja in do svojih ljudi. Zato vidim edinstveno priložnost v tem obdobju virusne razglasitve, da pokončamo svoja nižja čutenja in jih zamenjamo s plemenitim karakterjem in ponosom, da bomo postali Človek v pravem pomenu besede. In potlej bo glasba lahko zadihala s celimi pljuči.

RF: Hvala lepa obema za čas in besede. In veliko uspeha še naprej!

Tako o Tini Mauko kot o Dušanu Šarotarju je seveda možno več izvedeti na spletnih straneh, kot so Wikipedia in druge, in seveda vabimo vse k širjenju poznavanja naših umetnikov med znanci in nasploh v Argentini.

Dodajam še Šarotarjevo pesem Najen prt/Najin prt v izvirni prekmurščini in knjižni slovenščini ter povezavo, kjer lahko prisluhnete skladbi (vredna je poslušanja).

Rok Fink
Lektoriranje: Tjaša Lorbek

____

D. Šarotar/T. Mauko – Najen prt: https://www.youtube.com/watch?v=hc1fgbh5M6g

Dušan Šarotar

NAJEN PRT na lanenon prte pijše što si suze sreče brijše nišče nikdar nede znau ka san v njega djau sunce še nede gorik šlou da nama se že mimo bou ka v prtaj sva skrijvala kere si samo nama šijvala čarne kunce zlate nijti do se mogli posišijti mlade ftiči do popejvali kda do v prt me dejvali

NAJIN PRT na lanenem prtu piše kdo si solze sreče briše nihče ne bo nikoli vedel kaj sem v njega dal sonce še ne bo vzšlo ko med nama že konec bo kaj sva v prtih skrivala ki si jih samo nama šivala črni konci zlate niti se morajo posušiti mladi ptiči bodo peli ko me v prt bodo deli

.