Slovenski mendoški pevski zbor in Slovenski mendoški oktet sta 28. septembra 2024 v Slovenskem domu priredila spomladanski koncert.
Koncert z naslovom “Duh Slovenske Glasbe” (Duša slovenske glasbe) je obudil bogato tradicijo slovenske glasbe s poudarkom na ljudskih pesmih. Dogodek je bil prava glasbena poslastica, ki je navdušila obiskovalce in poudarila pomen ohranjanja slovenske glasbene dediščine.
28. septembra 2024 je v prostorih Slovenskega doma v Mendozi potekal tradicionalni spomladanski koncert, ki ga prirejajo vsako leto. Koncert z naslovom “Duh Slovenske Glasbe” (Duša slovenske glasbe) je bil posvečen slovenski glasbi in je predstavil tradicionalni repertoar, sestavljen iz slovenskih ljudskih pesmi-
Navdušujoč koncert sta izvedla Slovenski zbor iz Mendoze in Slovenski oktet iz Mendoze, oba pod vodstvom dr. Diega Bosqueta, ki je poleg natančnega izbora pesmi vsako tudi predstavil z razlago njenega izvora in ob tem spodbudil poslušalce k razmisleku. Dr. Bosquet je ljudske pesmi poimenoval duša bogate glasbene tradicije Slovenije, saj so nastale v vaseh, v davnih časih, skoraj spontano, in pripovedujejo o skrbeh preprostih ljudi, kot sta ljubezen s svojimi žalostmi in radostmi. Takšna je bila tudi prva pesem, ki jo je zapel oktet: “Dve let in pol”.
Poleg obujanja tradicionalnih pesmi je koncert izkazal čast tudi vsem zbiralcem, prepisovalcem, prirejevalcem in skladateljem, ki so poskrbeli za ohranitev in širjenje teh pesmi do današnjih dni. Pri skladateljih se kaže, da so te stare pesmi postale izhodišče za sodobne skladbe, zato tudi predstavljajo “dušo” njihove glasbe, kar opravičuje naslov koncerta.
Pesmi, imenovane “popotnice”, ker so se širile iz vasi v vas, predstavljajo bistvo koncerta. Med tem “potovanjem” so jim izvajalci spreminjali note, melodije in besedilo, kar je vplivalo na glasbo in ustvarilo izjemno bogato glasbeno dediščino, ki jo najdemo v slovenski kulturi.
To so poslušalci spoznali ob pesmi, ki jo je zapel oktet, “Stoji hartelc zahrajen”, in ki vključuje dele pesmi “Rasti, rasti, rožmarin”, ki se je skozi čas razvijala. Po besedah dirigenta: “Različica, ki jo vsi poznamo, ima žalostni značaj, kar je očitno v drugi kitici. Našel sem številne različice besedila, vse s tem žalostnim tonom. Zanimivo pa je, da v dolini Zilja ta značaj izgubi in se spremeni v ljubezensko pesem. Enako se dogaja z melodijo; skozi potovanje se spreminja in v Zilji dobimo drugačno, tirolsko melodijo.”
Zbor je nato izvedel znane pesmi, kot sta “Zrejlo je žito” in “Regiment po cesti gre”, ter priredbo “En hribček bom kupil” Marka Bajuka, pomembne osebnosti Slovenskega doma v Mendozi, ki je bil deležen posebnega poklona za svoje delo kot zbiralec in prirejevalec slovenske ljudske glasbe. Dr. Bosquet je ob tej pesmi razložil njen pomen: “Pesem govori o pevčevi želji, da bi kupil majhen hribček z vinogradom, ki bi rodil bogato trto za izdelavo sladkega vina. Piti želi vino in povabiti prijatelje, da bi ga uživali skupaj.” Pojasnil je tudi njen izvor in proces “folklorizacije”, kjer pesem postane tako priljubljena, da ljudje pozabijo njenega avtorja.
Dodal je: “Besedilo, ki ga poznamo, pripisujemo Antonu Martinu Slomšku, vendar ni povsem njegovo. Slomšek je prilagodil besedilo, ki je bilo delo Radovana. Ko je Slomšek pesem prilagodil, je bila ta že obravnavana kot ljudska.”
Zbor je izvedel tudi druge znane pesmi, kot so “Čej so tiste st’zice”, “Dajte, dajte” in “Venci beili”, ter manj znane pesmi, kot sta “Ta drum’lca je zvomlana”, ki govori o ljubezni in “magičnem” glasbilu, in “Vöra bije, sunce mi zahaja”, ki se dotika teme izseljevanja.
Za zaključek je dr. Bosquet združil oktet in zbor, ki sta skupaj zapela pesem “Jnjen čeua jti gna”, priredbo Pavleta Merkuja, ki izvira iz Rezije, doline v Italiji, znane kot najbolj zahodno območje s slovansko kulturo. Ta izbor je požel bučen aplavz občinstva, ki je ob koncu čustvenega dogodka čestitalo vsem nastopajočim.Koncert “Duh Slovenske Glasbe” ni bil le glasbeni dogodek, temveč tudi globoko obujanje pomena ohranjanja tradicij, ki predstavljajo dušo naroda.
Valentina Šmon
