Pred 30. leti, 25. marca 1993, je umrl Vinko Brumen, eden najpomembnejših slovenskih filozofov, neutruden mislec, pisec in predavatelj, dolgoletni vodja filozofskega odseka Slovenske kulturne akcije, ki se je posebno posvečal problematiki slovenske izseljenske skupnosti.

Življenje dr. Brumna

Vinko Brumen se je rodil 6. decembra 1909 v kmečki družini v Šalovcih pri Središču ob Dravi. Šolal se je v Središču, Ormožu, na učiteljišču v Mariboru in na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je doktoriral leta 1936.

S pomočjo Turnerjeve štipendije je bil leta 1937 in 1938 na študijskem potovanju po Nemčiji in Angliji. Med letoma 1936 in 1939 je bil pomožni asistent v pedagoškem seminarju ljubljanske univerze, nato je leta 1939 in 1940 služboval kot profesorski pripravnik in pozneje profesor na meščanski šoli v Slovenj Gradcu, med letoma 1940 in 1943 pa je služboval na meščanski šoli na Viču. Leta 1941 je opravil državni izpit za profesorja pedagogike in filozofije. Med letoma 1943 in 1945 se je zaposlil na učiteljišču v Ljubljani. Ko se je službeno ustalil se je poročil z Ljudmilo Šušteršič, vendar je njegovo nadaljno kariero presekala komunistična revolucija.

Februarja 1945 je odšel v Gorico, kjer je po dolgi prevladi fašizma pomagal organizirati slovensko šolstvo. Do leta 1947 je bil prvi ravnatelj novega učiteljišča v Gorici, kjer je tudi učil pedagogiko. Ob koncu vojne se je zadnji hip umaknil iz Gorice, ker bi ga drugače partizani ugrabili in verjetno ubili.

Ker je videl, da bi mu bilo v komunističnem okolju delo in življenje onemogočeno, se je konec leta 1947 z ženo izselil v Argentino, kjer je že leta 1948 dobil službo pri knjižni založbi Kapelusz. Najprej je opravljal navadna korektorska dela, kasneje pa postal direktor oddelka za humanistične vede, ki je pripravljal izdajo knjig s področja pedagogike, psihologije, sociologije in podobnih ved.

Poleg službe se je udejstvoval v slovenski skupnosti, kjer je imel nešteto predavanj. Vrsto let je predaval pedagogiko in zgodovino slovenske filozofije na Filozofski fakulteti ukrajinske univerze sv. Klementa v Rimu, na podružnici v Buenos Airesu. Posvetil se je problematiki izseljencev. O tem je veliko predaval in napisal vrsto člankov, ki so izšli v Zborniku Svobodne Slovenije, Meddobju in Vrednotah.  Bil je več let podpredsednik Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva in vodja filozofskega odseka Slovenske kulturne akcije. Umrl je v Hurlinghamu (Buenos Aires) 25. marca 1993.

Delo dr. Brumna

Brumnova bibliografija je zelo obširna in se časovno deli na dve obdobji: dela, ki jih je napisal v domovini (1934-1943) in tista, ki so nastala v zdomstvu (od 1949 naprej).

V Sloveniji je na pobudo profesorja Karla Ozvalda leta 1934 napisal študijo o kulturno-pedagoškem pomenu Slomškove knjige Blaže in Nežica, ki je izšla v knjižni obliki (128 strani) v Mariboru. Iz pedagogike je napisal vrsto spisov, ki so izšli v Slovenskem učitelju, Pedagoškem zborniku in Času. Med vojno je napisal tri daljše spise, med njimi Občo pedagogiko (160 strani). Leta 1943 je za šolsko uporabo pripravil skrajšano izdajo Slomškove knjige Blaže in Nežica (142 strani). Na prošnjo prof. Ivana Dolenca, urednika Izbranih spisov Janeza Evangelista Kreka je leta 1936 pričel pripravljati peti zvezek, za katerega je napisal skoraj sto strani dolg uvod o Krekovem delu in življenju. Knjiga (333 strani) je bila natisnjena pri Družbi sv. Mohorja v Celju, vendar so celotno naklado Nemci uničili. Uspelo mu je rešiti samo korekturni izvod. Gradivo je uporabil v knjigi Srce v sredini – Življenje, delo in osebnost Janeza E. Kreka, ki je izšla v Buenos Airesu leta 1948 (460 strani).V Argentini se je zanimal za zdomsko stvarnost in izseljensko problematiko opisal v knjigah Iskanja (1967), Naš in moj čas (1980) in Argentinski spisi (1992). V njih je obravnaval izseljensko usodo Slovencev v Argentini. Posvečal se je vprašanju narodnosti in s tem povezanim problemom integracije. Menil je, da je slovenščina bistvenega pomena za slovensko narodno pripadnost in zavest in je poudarjal pomen njenega ohranjanja v izseljenski skupnosti. Pisal je tudi o politiki in o potrebi po narodni spravi. Boril se je proti predsodkom ter pozival k dialogu in strpnosti.

Nekaj Brumnovih misli

V novi svet smo prišli. Ni nam nov samo zaradi tega, ker smo ga že poprej poznali s tem imenom. Marsikaj nam je novo tukaj. Tako novo, da se je pa vsakdo vprašal po prihodu semkaj: “Ali se bom mogel tukaj kdaj udomačiti ? Ali mi bo mogla kdaj ta dežela postati druga domovina?” Posebej so stopile pred vsakogar izmed nas kot nove tiste posebnosti nove dežele, ki so nas neprijetno iznenadile. Takoj je bila pozabljena vsa tolikokrat sanjana čokolada, ki smo jo v duhu gledali pred seboj čez krožnike bagnolskih “dobrot”; pozabljeno je bilo v hipu vse tisto, kar smo dobrega pričakovali. Izza megle nasanjane obljubljene dežele so se pokazali prvi obrisi resničnega sveta.

………….

Razvoj vsakega človeka kakor tudi razvoj človeštva v celoti napreduje le tako, da neki dobi miru in ustaljenosti sledi kriza, ki razmaje vse dotedanje življenje in pusti posameznika ali celoto, da znova utrdi temelje svojega obstoja. Ti novi temelji so prav zaradi tega navadno močnejši in trdnejši. Ali želiš primer? Kot otrok si živel v družini in iz nje in nisi ničesar pogrešal. Pa se ti je po nekako trinajstem letu vse zrušilo: v tebi so se prebudile nove sile, ki so ti omajale osebno ravnovesje, med seboj in najbližjimi domačini si zagledal prepade, ki jih niti sumil nisi poprej, vsi nazori okolice, ki si si jih poprej osvojil, so se ti pokazali trhli in negotovi. Pa si grebel vase, iskal rešitve vprašanjem, ki so te mučila, gradil si svoj značaj in se znova ustalil. Tvoje življenje je bilo sedaj širše in globlje in bogatejše od prejšnjega. V lastni notranjosti se ti je vzbudil bogat svet resnice in lepote in dobrote, zopet si našel pravo razmerje do svoje družine in si mogel ustvariti še novo lastno, vesel si lahko bil svojega značaja, ker si se bil vsaj malo potrudil, da si si ga izgradil. Ali ni bilo to novo bogastvo vredno tistih nekaj let negotovosti, zapuščenosti in stisk? Iz takih stisk se rodi vsak napredek.

………….

In stara domovina, ljubezen do lastnega naroda ? Nihče nam ne more in ne sme iztrgati iz srca dragih spominov na snežne gore in vinske gričke, bele cerkvice na vrhovih, košate gozdove in v zeleno tančico sadnega drevja zavite vasi, bistre potočke in deroče reke, z znojem in krvjo mnogih spomenikov prepojena polja! Nihče nam ne more in ne sme vzeti mladostnih spominov, ljubezni do domačih, ki so ostali v domovini! Ni jezika in ni glasbe, ki bi mogla preglasiti v naši duši sladke zvoke materine slovenske besede, tihega ponosa pripadništva k majhnemu narodu, ki se je znal ohraniti in kulturno izoblikovati v tekmi z velikimi sosedi in ga uspeha in izobrazbe ni treba biti sram.

Nihče nam ne more in ne sme vzeti naše ljubezni do stare domovine in do slovenskega naroda. Toda, ljubezen ni niti v vzdihovanju in jokanju, niti v pretiravanju lepot in vrednot domače zemlje in narodne kulture, niti ne preziranje in zaničevanje drugačnega načina življenja pri drugih narodih. Nihče nam ne more braniti, da kritično gledamo tukajšnje življenje in dobro presodimo, kaj je dobro in kaj je slabo, predno kaj priznamo in si prisvojimo. Vsakdo pa se je dolžan potruditi, da pravilno spozna in presodi tisto, kar bo po svoji moralni in kulturni vesti moral odkloniti. Površne sodbe so le preveč rade krivične. Sami imamo v tem pogledu le preve izkušenj. Ko presojamo druge, ne moremo vzeti svojih šeg in navad za nekaj popolnega in jemati ceno vsemu, kar je drugačno. Lep je nagelj, pa tudi vrtnica je lepa. Skušajmo pri drugih kakor pri sebi izmeriti, koliko so se oni in koliko smo se mi približali idealu resnice, lepote, dobrote, pravice in ljubezni. Saj bomo lahko marsikdaj s ponosom ugotovili, da nas naše kulture ni treba biti sram, marsičesa pa se bomo lahko tudi naučili. Svojo ljubezen do domovine bomo najlepše pokazali, če se bomo tukaj izkazali. Ljudje bodo po nas sodili naš narod. Navadno trdijo, da je napak soditi kak narod po turistih in izseljencih: prvi so že preveč potujčeni in malo pristni, drugim pa spremeni duhovni obraz izkoreninjenost iz domače kulture in presaditev v tujo. Vendar pa je tako, da sodijo narod po tistih, ki jih poznajo. Skrbimo, da po nas ugled našega naroda ne bo trpel, marveč pridobil. Ali ne bi mogli doseči, da bi veljalo kot priporočilo, če bi o kom dejali, da je Slovenec? Tudi če se kdaj vrnemo domov, bomo domovini najlepše pomagali s tem, kar bomo tukaj storili, če bomo prinesli kaj prihrankov, kaj novega znanja in večje razgledanosti, če bomo pustili tu ugled in ugodno javno mnenje, bo domovini gotovo v korist. Če pa ostanemo tu, ji bomo mogli prav tako največ pomagati, če bomo čim bolj na svojem mestu, če bo vsakdo izmed naš cel mož in cela žena. 

(V novem svetu – Kvišku srca! – Zbornik Svobodne Slovenije 1949)

Živimo in ne ostaja nam drugega. Ko je že tako, živimo čim polnejše in čim pravilnejše življenje! Ne klonimo prehitro pred težavami, borimo se in skušajmo jih premagati! Potrebno pa je, da uporabimo za to vsa sredstva, ki jih moremo. Med temi je vedra vera vase in v smisel življenja, trden pogum in volja do uspeha, žilava vztrajnost pri delu in vsem prizadevanju, trezno gledanje okrog sebe in živo prepričanje, da ni najvažnejši zunanji uspeh, dobrine tega sveta, marveč da imamo z njimi opraviti le, da se izpolnjujemo sami, da množimo svoje notranje bogastvo, zlasti tisto, ki bo na tehtnici sodnjega dne odločilo našo večno usodo. Tam je cilj, pot skozi bridkosti in radosti življenja pa moramo v luči dobrih vodil in načel iskati in — iti! Vsi! Vendar so gornje besede napisane predvsem v napotek onim, ki je še vse ali skoraj vse pred njimi.

(Na pragu življenja –  Zbornik Svobodne Slovenije 1950)

Vera je dej uma in volje, predvsem pa velika milost. Z milostjo moramo sodelovati, um in voljo pa si moramo oblikovati in vzgajati. O tem je med nami zadosti govora in se ne bomo ukvarjali podrobneje s tem. Zdi pa se potrebno omeniti dve misli, ki se radi pozabita, dasi nista nikaki novi odkritji.

Prva je ta, da si vera in svetno znanje ne nasprotujeta: kolikor bolj učen in izobražen je nekdo, toliko bolj je lahko veren; če ni, ni krivda v znanju, temve kje drugje. Celo več moremo trditi. Kolikor bolj je izobražen, toliko boljša in krepkejša je lahko njegova vera, ker bolje ve, kaj veruje in zakaj, ker more bolje umeti verske resnice in spoznati njihov pomen.

Druga misel pa je ta: znanje ne le ne nasprotuje veri, marveč jo celo podpira, zlasti tedaj, ko bi se v motni luči raznih blodnih vplivov hotela omajati. Zato ima povsem prav Stedmanov nedeljski misal, ki v “katekizmu”, sledečem maši sedme nedelje po binkoštih, uči: “Verujem, da kot katolik morem in moram sprejeti vse znanstvene resnice.” Morem in moram, ker so vir energije, ki jo potrebujem za pravilno življenje in celo za trdnost vere. Saj znanost in vera vodita k istemu končnemu cilju, k večni Resnici.

(V krepkih dušah je usoda – Zbornik Svobodne Slovenije 1953)

Nihče drug nam ne more nuditi rešitev za naše probleme, ker jih nihče drug ne čuti tako kot mi. Sami jih moramo najti, zato jih moramo iskati in seveda jih tudi smemo iskati.

Če je mogočih več poti in rešitev, nas morajo vse zanimati, ker verjetno niso vse enako dobre ali vsaj ne enako dostopne, pa tudi zato, ker moremo izbrano izčistiti in izpopolniti v primerjavi in oploditvi z ostalimi. Ker je mogočih več rešitev in ker je lahko tista, za katero smo se odločili končno neizvedljiva, ker utegne nastopiti kaka nepričakovana ovira ali ker s kakim dejavnikom nismo računali, zato bister praktični kulturni delavec, ki mu je res za stvar in ne za lastno uveljavljanje, pozdravlja voznike drugih zamisli rešitve. Saj ve, da je dobro imeti več želez v ognju; če iz enega ne uspemo skovati, kar smo se namenili, se bo morda dalo iz drugega. In če ne mi, bo kdo drugi. Važno je, da stvar zmaga, ni nujno, da zmagamo ravno mi.  

Z mladino, ki sluti in čuti prihodnost, a je ne vidi, moramo iti naprej; njen idealizem in dinamizem nam naj bosta gonilo, naša razgledanost in skušenost bodite vodilo, res prava načela nam naj bodo luč, boljši svet, v katerem bo več resnice in pravice pa še več iskrene medsebojne ljubezni, naj bo cilj našega skupnega romanja skozi čas in zgodovino!

(Na višini časa, našega časa – Zbornik Svobodne Slovenije 1969)

Vprašanje narodnosti in integracije ter sorodna vprašanja sem skušal reševati v luči nekaterih spoznanj ali resnic, ki so se mi prikazovale kot nedvoumne. Narodnost namreč ni absolutna vrednota v nobenem pomenu te besede, ampak mora biti v službi življenja. Življenje pa raste iz preteklosti, a ne za preteklost, pač pa vedno za prihodnost: živeti moramo iz preteklosti, a ne za preteklost, marveč za prihodnost.

Ker nisem verjel  v skorajšnjo vrnitev v našo staro domovino, predvsem nisem mislil, da se bodo vrnili vsi naši v tujem svetu rojeni mladi, sem skušal ta vprašanja reševati predvsem zanje, zlasti pa za vse, ki bi ostali v novi domovini. Vedno pa sem učil, da je prav, da se mladi čim bolje naučijo tudi jezika staršev, da si pridobijo osnovne pojme o njihovem narodu in domovini in da manj okrnjene prenesejo v svojo novo kulturo. Ni šlo torej za to, da bi dali kulturi ljudi, med katere smo prišli, večjo veljavo ali vrednost kot svoji: ali je ali ni večvredna, je v tej zvezi manj pomebno. Pomembneje je, da človek raste in zori v nekem okolju in iz njega doseže svojo končno dodelanost.

To okolje tudi starejše oblikuje, čeprav manj, ker nismo več tako voljno testo, vsaj tisti, ki smo zrelost dočakali še doma. A tukaj rojeni so se rodili v tukajšnjem okolju, iz njega rastejo in dozorevajo in je vpliv okolja v njihove spremenljivejše osebnosti močnejši kot pri nas. Tega vpliva ne smemo zanemarjati, saj ga niso iskali, zase in zanje smo ga poiskali mi. Tudi če je, ali bi bilo res, da je to kulturno ali kakor koli manj vredno, tudi tedaj ne bi smeli odklanjati, marveč ga poskušati vrednostno dvigniti. Saj bi bilo v prid tudi nam samim.

V svojih spisih sem ta vpliv okolja navadno označil kot kulturo, zato sem lahko pisal, da je narodnost človeka odvisna od kulture, v kateri se rodi, raste in zori. S kulturo nisem mislil samo tako imenovane duhovne kulture, verske, znanstvene, umetnostne in še kakšne, ampak kulturo v najširšem pomenu besede, kot skupek vsega tistega, kar neka človeška skupnost ustvari, da si omogoči in olajša življenje, in kar v svojem življenju neprestano obnavlja in ustvarja.

………….

Odklanjal sem ideološko slovenstvo, ki je v narodnosti gledalo vrhunsko vrednoto in jo pretežno vezala na vero. Videl in vedel sem, da je taka povezava zelo nevarna, ker menjava narodnosti, ki je končno vendar naravna, lahko za seboj potegne tudi vero, če ju ne razlikujemo. Vedel sem, da iz narodnosti delajo vrhunsko vrednost zlasti tisti, ki versko niso posebno trdni in jim naj narodnost nadomesti ali vsaj okrepi vero. To se je pokazalo predvsem v vprašanjih mešanih zakonov. Zlasti v začetku smo v njih gledali odpadnike od narodnosti in smo rojake, ki so se poročili s tujerodci, nekako izločali iz skupnosti, nismo jih radi videvali med nami v naših krajevnih domovih in podobno. Tako smo jih silili, da so se oddaljevali, namesto da bi njihove tujerodne zakonce pridobili za prijatelje slovenstva. Pridobili smo si sloves nestrpnosti in zaprtosti. Manj pa smo se zanimali za versko mešane zakone, ki so utegnili biti večja nevarnost.

(Avtobiografija, 1986)

Pripravil: Jože Jan

Viri: Wikipedia, Slovenska biografija, Obrazi slovenskih pokrajin, Družina, Ognjišče, Svobodna Slovenija, Zborniki Svobodne Slovenije, Vinko Brumen – zbornik referatov in avtobiografija.