Pred 120 leti, 12. aprila 1905, se je v Ormožu rodil Rudolf Hanželič, duhovnik, doktor teologije, profesor, vzgojitelj in pisatelj. Ustanovil je počitniško kolonijo v Cordobi, ki še vedno deluje in vsako leto gosti otroke slovenskih osnovnih šol.

Življenje Rudolfa Hanželiča

Dr. Rudolf Hanželič se je rodil 12. aprila 1905 v vasi Hardek pri Ormožu, v Slovenskih goricah. Njegov oče je bil več let župan najprej hardeške, nato pa tudi ormoške mestne občine. Rudolf je študiral v Ljubljani, kjer je stanoval v Marijanišču, nato stopil v mariborsko bogoslovje ter prejel mašniško posvečenje leta 1929. Leta 1934 je dosegel doktorat iz teologije na ljubljanski teološki fakulteti. Bil je profesor verouka na gimnaziji v Celju, kjer se je uspešno udejstvoval v katoliških mladinskih organizacijah. Pri Zvezi fantovskih odsekov je bil vodja Mladcev in Naraščajnikov za vso Slovenijo. Leta 1941 so ga nacisti izgnali na Hrvaško, a se je kmalu vrnil v Ljubljano, kjer je bil profesor na gimnaziji in se izpopolnjeval v svoji stroki – vzgojeslovje. Ustanovil je Dijaški orlovski odsek in ga do leta 1945 vodil kot predsednik. Deloval je tudi v podtalnem ustanavljanju Narodnega odbora za Slovenijo, v katerem je v začetku bil celo odbornik.

Leta 1945 se je umaknil v Rim, leta 1947 pa se je odločil za izseljenstvo v Argentini.

V Argentini je najprej deloval kot dušni pastir v Mendozi, nato pa se je preselil v provinco Córdoba. V glavnem mestu province je učil Moralko in pastoralko na bogoslovju mercedarcev, v vasi San Esteban je dobil mesto hišnega duhovnika v zavodu za prevzgojo deklet, obenem pa izvrševal profesorsko delo filozofije in psihologije na državni gimnaziji v Capilla del Monte. V Argentini je izdal knjige, pisal članke za revijo Duhovno življenje in za tednik Svobodna Slovenija ter Zbornik Svobodne Slovenije. Bilj je tudi izvrsten predavatelj na duhovnih vajah in raznih sestankih, posebno za mladino.

Ustanovil je Počitniški dom v cordobskih hribih, kjer je nudil letovanje po zmernih cenah slovenskim družinam, vsako leto pa gostil tudi otroke slovenskih osnovnih šol.

Leta 1971 se je preselil v Luján, kjer je bil hišni duhovnik v hiši bratov maristov in profesor na marističnem bogoslovju.

Hudo bolan se je vrnil v svoje cordobske hribe, kjer je umrl 19. marca 1979. Pokopan je na pokopališču v Doloresu v bližini Počitniškega doma.

Vzgojitelj in pisatelj

Dr. Hanželič je posvetil življenje vzgoji mladine ter pisanju vzgojnih člankov ter knjig.

Že v Sloveniji je za Naraščajnike in Mladce izdajal lista “Mladec” in “Naraščajnik”. Napisal je tudi več knjig za mladino z organizacijsko in vzgojno vsebino: “Priročnik o organizaciji in ideologiji mladcev” (1938), “Katoliška moralka za inteligenco” (1943) in “Družinska vzgoja” (1945), ki je v razširjeni in poglobljeni obliki znova izšla v Argentini v dveh delih. V Argentini je izdal tudi obširno knjigo “Naše življenje” (1977).

Pisal je tudi več člankov za revijo Duhovno življenje, tednik Svobodna Slovenija in Zbornik Svobodne Slovenije, kjer je leta 1964 aktivno sodeloval pri znani anketi o nalogah in dolžnostih slovenske emigracije.

Poleg vsega naštetega je bil zelo priljubljen predavatelj na duhovnih vajah ter na sestankih za mladino.

Počitniški dom v Doloresu

Višek svoje praktične gospodarske in pedagoške delavnosti je Hanželič dosegel z ustanovitvijo Počitniškega doma v kraju Dolores pri Capilli del Monte.

Ko je Hanželič postal hišni duhovnik v zavodu za prevzgojo deklet v vasici San Esteban v cordobskih hribih so kmalu k njemu začeli prihajati na počitnice tudi nekateri slovenski rojaki. 

Kraj jim je zelo ugajal: čist zrak, bližina planin, potok s čisto vodo za kopanje. Začeli so ga nagovarjati, naj bi Slovenci prišli do počitniškega doma v tem planinskem raju. Prav tedaj je bilo v Doloresu naprodaj 10.000 kvadratnih metrov planinskega sveta z dvema zgradbama in s starinsko jezuitsko zgodovinsko cerkvico žalostne Matere božje. Ker je bil svet poraščen s trnjem, nerodoviten, stavbi pa v napol podrtem stanju, cena ni bila zelo visoka. 

Leta 1956 je dr. Hanželič sklenil nakup te zemlje, leta 1958 pa dokupil še sosedovo zemljo z velikim poslopjem in galerijami. Po nakupu zemljišča se je dr. Hanželič lotil obnovitvenega dela. Načrte za prezidavo in obnovo je napravil kar sam. Dela je bilo ogromno: popravljal je na novo, prezidaval, v vse sobe napeljal elektriko, gradil kopalnice ter popravljal strehe. Tako so nastala nova poslopja. V vsem objektu je bilo vzidanih 80 oken in vrat, narejenih 450 kvadratnih metrov novih tal, nad 400 metrov novih streh, 17 novih kopalnic, nove vodovodne in električne napeljave. 

Sedaj stoji na lepo urejenem zemljišču 6 poslopij s 27 sobami in 18 kopalnicami. V ta dom je dr. Hanželič vsa leta vlagal vse svoje kaplanske in profesorske plače in druge dohodke. “Vse do zadnjega je šlo v urejanje kolonije; za to sem vsa leta živel precej beraško in garal za dva ali tri” je povedal sam dr. Hanželič.

Pred smrtjo je dr. Hanželič dal pobudo za ustanovitev dobrodelnega društva, ki naj bi prevzelo v last Počitniški dom in ga vodilo tako, kot ga je vodil on. V svoji oporoki je dr. Hanželič določil, da prepušča temu društvu (Asociación civil de beneficencia Hogar de descanso) vse svoje nepremično in premično premoženje – torej ves Počitniški dom v Doloresu z vsem inventarjem. 

Pri sestavi pravil društva je dr. Hanželič sam  označil namen: “Počitniški dom mora nuditi slovenski šolski mladini – zlasti bolehni in iz manj premožnih družin – cenene počitnice v gorskem zraku, ter nuditi cenene počitnice tudi ostalim slovenskim družinam in posameznikom.” Prosil je tudi, da se mladina v Počitniškem domu nevsiljivo versko poglablja in da goji slovensko narodno zavest.

S tem dejanjem je dr. Hanželič postal eden od največjih dobrotnikov slovenske skupnosti v Argentini.

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Zbornik Svobodne Slovenije, Duhovno življenje