Letos nas je ob času izdaje nove knjige v prevodu Florencie Ferre, ki jo je tako kot prejšnje štiri izdala založba Godot, znova obiskala Dr. Renata Salecl, in z njo kot običajno dobro poznani novinar in njen partner Branko Soban.

Tokrat je prišla na povabilo Muzeja latinskoameriške umetnosti v Buenos Airesu, v okviru programa pisateljske rezidence MALBA. Imela je natrpan program. Poleg predstavitev v okviru MALBE je imela številne aktivnosti (za Ampersand, Godot, fundacijo FILBA, intervjuje za razne medije itd.)

Predolgo bi bilo opisati v tem poročilu prav vse nastope, a tako Renata kot Branko sta nam posvetila nekaj časa za pogovor.

Rok Fink: Večkrat ste že obiskali Argentino, tokrat je …

Renata Salecl: Četrtič.
Branko Soban: Tudi jaz sem v Argentini že četrtič. Trikrat sva bila tu skupaj, nazadnje avgusta lani, prvič pa sem Argentino obiskal pred kakšnimi petnajstimi leti, ko se z Renato še nisva poznala. Moram reči, da me Latinska Amerika privlači že od nekdaj. Zaradi kulture, literature, glasbe, temperamenta, burne zgodovine in seveda tudi politike. Ko smo bili mladi, smo strastno občudovali tukajšnja vrenja in proteste. Kubanski upor proti kolonialni politiki ZDA s Fidelom Castrom in Che Guevaro. Mirno revolucijo po demokratični poti, ki jo je izpeljal Salvador Allende. Po svoje tudi s pomočjo znamenite čilske pesmi, ki bi jo morali marsikje prepevati pravzaprav kar vsak dan: El pueblo unido jamás será vencido. Ko jo poslušaš, ti gredo kar mravljinci po telesu. Te enotnosti ni nikjer več, ker kapital tako hoče. Narode je treba spreti in razdeliti, da je z njimi potem lažje manipulirati in jih upravljati. Latinsko Ameriko imam še posebej rad prav zaradi tega večnega uporniškega duha. Doslej sem obiskal prav vse države te celine, z izjemno Venezuele in treh Gvajan.

RF: Renata, letos je bila izdana že vaša peta knjiga v Argentini, in sicer »Humano virus« (v izvirniku Človek človeku virus). Je že kaj novega v načrtu za Argentino?

RS: Da. Ediciones Godot, moj založnik v Argentini, je zainteresiran, da izda tudi knjigo Čas grobosti, ki je nedolgo tega izšla v Sloveniji.

RF: Natrpan program ste imeli. Bi nam na kratko povedali o vseh dejavnosti, ki ste jih imeli?

RS: Imela sam diskusijo v MALBI, predstavitev mojih pogledov na branje knjig v založbi Ampersand, predavanje na pravni fakulteti o pravu in tehnologiji ter nastop na FILBA.

RF: Zanimivo je, da se tu v Argentini bere slovenske mislece, npr. Žižka, Zupančič, Dolarja … Verjetno mi je kakšno ime ušlo iz spomina, a tu je izdanih več knjig. Kaj mislite, zakaj so slovenski filozofi privlačni za argentinskega bralca?

RS: V preteklosti se je Slovenija, in pred tem že tudi bivša Jugoslavija, spopadala z velikimi ideološkimi in ekonomskimi zagatami. Še posebej na ideološka vprašanja je dala slovenska filozofija poglobljene odgovore. Zato me ne preseneča, da Argentina, ki je prav tako družba, ki se že desetletja ukvarja z ideološkimi in ekonomskimi problemi, najde možnost refleksije teh problemov v branju slovenske teorije.

RF: Slovenska filozofija, vsaj novejša, je prepojena z lacanovstvom. Vsaj tako izgleda. Kako si to razlagate?

RS: V bivši Jugoslaviji so bile mnoge kritične teorije, kot je na primer frankfurtska šola, na nek paradoksen način inkorporirane v dominantni diskurz. Samoupravni socializem je ves čas deloval, kakor da kritizira samega sebe. Ampak ta kritika ni šla dovolj daleč. In hkrati ni dojela pomena moči ideologije in načina, kako se posamezniki z ideologijo identificirajo ali pa tudi ne. Lacanovska psihoanaliza je dala odgovore na ta vprašanja. Zato je bila filozofija, ki je uporabljala lacanovsko psihoanalizo, močno povezana z opozicijskimi gibanji. Pomagala je kritično prespraševati mehanizme oblasti in odnos posameznikov do vladajoče birokracije.

RF: In kaj bi glede na vaša predavanja in predstavitve lahko rekli o odzivu, ki ga prejmete od tukajšnjega občinstva, intelektualcev, pisateljev, založnikov itd.?

RS: Odziv je neverjeten. Že ob mojih prejšnjih obiskih sem imela več kot ducat intervjujev za argentinske medije. Moj založnik je pripravljen objaviti vse moje naslednje knjige in že nestrpno čaka, kdaj mu pošljem rokopis, da ga posreduje odlični prevajalki Marii Florencii Ferre, katere prevodi so po zagotovilih bralcev mojih knjig zelo natančni in bogati.

RF: Obrnimo se še na Branka Sobana, novinarja, pisca, zunanjepolitičnega komentatorja … Kot je bilo prej rečeno, ste že večkrat obiskali to deželo. Seveda so kraji in ljudje v bistvu isti, a časi se spreminjajo. Kako bi kot novinar, še posebno kot opazovalec zunanje politike, v tem obdobju, ko splošni položaj ni dober, opisali, kar tu vidite in slišite?

BS: Tokrat sem v Južno Ameriko z veliko novinarsko radovednostjo prispel predvsem zaradi dveh tukajšnjih političnih veledogodkov: 50. obletnice vojaškega udara v Čilu, ki je to državo – in z njo ves svet – spremenil v nekakšen laboratorij neoliberalizma in ekonomskih šok terapij. In potem seveda tudi zaradi 40. obletnice padca vojaške diktature v Argentini. Dva fašizma torej, ki sta bila enako kruta do svojih državljanov. Veliko ljudi, ki se niso strinjali s takšno politiko, je izginilo za zmeraj. Z letal so jih metali v morje. V Čilu in v Argentini. Čudi me, da mnogi ljudje z neznosno lahkotnostjo pozabljajo na ta dejstva in na brutalnost režima. Zato ni nič nenavadnega, da je sodnik Leon Arslanian tu v Argentini predlagal zakon, ki bi kaznoval tovrstno zanikanje.

Razlike med lanskim in letošnjim obiskom Argentine so presenetljivo velike. Inflacija je grozljivo visoka. Cene rastejo v nebo. Peso ima ducat različnih tečajev. Ko greš po nakupih v trgovino ali v restavracijo, moraš imeti pri sebi kup bankovcev. Argentina je nekdaj slovela kot bogata država, zato si tukajšnji ljudje ne zaslužijo tako neznosno nesposobnih in skorumpiranih politikov ter tako uničujoče ekonomije. Zato ni prav nič nenavadnega, da mladi ljudje odhajajo iz države. Nadškof Buenos Airesa Jorge Ignacio Garcia Cuerva ima zato prav, ko pravi, da življenje mnogih mladih ljudi tu poteka v znamenju treh C: calle (ulica), carcel (zapor) in cementerio (pokopališče) … Argentina je zdaj pred volitvami. Bo populistični mesija Milei, ki obljublja vse mogoče, Argentino rešil iz tega začaranega kroga treh C? Nikakor. Kajti populisti v politiki nikoli niso del rešitve, ampak kar problem sam.

RF: V katerih časopisih, revijah itd. pišete? In knjige?

BS: Že vse svoje novinarsko življenje delam na Delu, ki je še vedno največji in najpomembnejši dnevni časopis v Sloveniji. Že skoraj petdeset let. Zdaj sem sicer v pokoju, toda kljub temu sem še vedno zvest Delu, kjer sem začel svojo novinarsko pot. In jo potem nadaljeval tudi kot dopisnik iz Kaira in Moskve. Pišem pa seveda tudi za druge publikacije v Sloveniji, pa za medije na območju nekdanje Jugoslavije in občasno tudi v kakšni evropski državi, če me povabijo k besedi. Doma sem zdaj že kakšno leto dni tudi kolumnist portala Siol.net, ki je med najbolj branimi v državi. Doslej sem izdal dve knjigi, napisal pa sem že tudi najmanj ducat uvodov k različnim drugim knjigam, tudi leposlovnim. Načrtov in ambicij je seveda veliko. Upam, da se bodo izšli in da se bo na trgu kmalu pojavila kakšna moja nova knjiga.

RF: Druge kraje v Argentini ste obiskali?

BS: Nekaj sem jih. Ne ravno veliko, ker je med vsakim obiskom Argentine največ dogodkov prav Buenos Airesu in okolici. Vedno pa obisk Argentine seveda izkoristim tudi za skok k sosedom. Zlasti v Čile in Urugvaj. Lani sem v Montevideu prav zaradi mundiala v Katarju, kjer je Argentina postala svetovni prvak, denimo znova obiskal sloviti nogometni stadion Centenario in o njem potem napisal velik članek za Sobotno prilogo Dela. Toda v Urugvaj seveda ne hodim zaradi nogometa, ampak veliko bolj zaradi velikega Eduarda Galeana, ki ga naravnost obožujem in imam doma vse njegove knjige, ki so bile doslej prevedene v slovenščino. V Čile, kjer imava z Renato prav tako veliko prijateljev, pa seveda zelo rad pridem zaradi Salvadorja Allendeja, Pabla Nerude, Gabriele Mistral in lepe narave, zelo podobne tisti tukaj v Argentini.

RF: Ste imeli morda priložnost srečati tukajšnje kolege? In rojake?

BS: To pa vedno. Lani sem v Sloveniji bolj ali manj po naključju spoznal Miriam Oblak. Ko sva z Renato prišla v Argentino, smo se dogovorili, da obiščeva njihovo tovarno vrat, ki jo je postavil na noge njen oče Tone z dvema bratoma. Skupaj smo preživeli lep dan. Tu sem spoznal Oskarja Moleka, znanega fotografa, rojaka s Primorske po mamini strani. Naključje je hotelo, da sva v Buenos Aires potovala z istim letalom, s katerim se je iz Slovenije takrat vračala Oskarjeva žena Amalia. Svet je res majhen. Srečala sva seveda tudi več znancev iz prejšnjih let in spoznala veliko novih. Zame je bilo še posebej zanimivo in koristno srečanje z argentinsko novinarsko kolegico Miriam Lewin, zdaj je varuhinja človekovih pravic, ki je bila nekoč zaprta v Esmi in je kasneje kot novinarka in pisateljica razkrivala grozote in zlorabe, ki jih je počela vojaška hunta.

RF: Bi za konec še kaj dodala?

RS: Upam, da kmalu spet pridem v čudovito Argentino in da bom končno le videla kraj, ki me močno zanima. Gre seveda za Salto. Zelo rada bi obiskala tudi Ognjeno zemljo. V Argentini imava veliko prijateljev, tako da je vsako vračanje nazaj neke vrste vrnitev domov.
BS: Upam, da se bo Argentina, ki je izjemno zanimiva in bogata dežela, končno le pobrala iz utrujajočega plesa krize, ki tod traja že dve desetletji. In seveda upam, da se kmalu spet vrneva v to prelepo mesto ob La Plati.

RF: Hvala lepa za ta pogovor! In upamo, da kmalu nasvidenje zopet v Argentini!

Rok Fink

Lektorirala: Tjaša Lorbek