OkrOgle  obletnice

Pred 100 leti  – 17. julija leta 1919 – se je rodil dr. Mirko Gogala, slovenski izseljenski duhovnik, doktor teologije, profesor, sodnik cerkvenega sodišča, škofijski upravitelj, kulturnik, predavatelj in pisatelj. Bil je eden velikih  osebnosti verskega in kulturnega življenja slovenske skupnosti v Argentini.

Življenjepis dr. Mirka Gogala:

Miroslav (Mirko) Gogala je bil rojen 17. julija 1919 v Šmarju-Sap pri Ljubljani. Ker je bil njegov oče železniški uradnik, je bil večkrat prestavljen. Prva misel in želja, da bi postal duhovnik, se mu je porodila v zadnjih razredih ljudske šole na Dovjem, kamor je hodil iz Mojstrane. To misel je utrjeval v času srednje šole v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Šele po maturi leta 1939 se je dokončno odločil, da vstopi v bogoslovje.  Zaradi vojnih razmer se ni več mogel vrniti na svoj dom in je našel zatočišče pri družini Oblak v Šentjoštu nad Horjulom. Doživel je partizanski napad na prvo vaško stražo in požig vasi. Vse ga je močno pretreslo. 11. junija 1944 ga je škof dr. Gregorij Rožman posvetil v duhovnika, tri dni zatem pa je pel novo mašo v Šentjoštu, ob času, ko je bilo slovensko ozemlje še vedno pod nemškim okupatorjem in komunistična revolucija v polnem razmahu.

Maja 1945 se je umaknil na Koroško in se tam pridružil skupini bogoslovcev. Iz Celovca je šel v Italijo, kjer je študiral na rimski papeški univerzi. Leta 1948 je prišel v Argentino, kjer je napravil doktorat iz teologije. Leta 1989 je bil imenovan za papeškega častnega prelata. Od leta 1943 je deloval kot kaplan v vojaški bolnici v Campo de Mayo, kjer je deloval s protokolarnim činom podpolkovnika. Za to delo mu je leta 2005 vrhovno poveljstvo argentinske vojske kot prvemu duhovniku podelilo odlikovanje sv. Luka. 

Medtem je bil profesor na raznih višjih šolah, semeniščih in na Teološki fakulteti univerze Del Salvador. Poleg tega je bil tudi sodnik cerkvenega sodišča v škofiji San Martin. Nekaj let je bil tudi škofijski upravitelj, ko je bil škofijski sedež prazen oz. ob odsotnosti škofa zaradi bolezni.

Nad 20 let je bil voditelj študijskih in pastoralnih sestankov in tečajev za duhovnike. Dolga leta je bil asistent škofijskega odbora Katoliške akcije. Od leta 1994 je bil generalni direktor vseh škofijskih šol, ki jih je čez 30 in imajo več kot 10.000 učencev.

Kljub vsemu delu med argentinskimi verniki je bil vedno povezan s slovensko skupnostjo in jo je po svojih možnostih pomagal graditi in oblikovati. Bil je soustanovitelj in sourednik revije “Omnes unum” (Vsi eno), ki je povezovala slovenske duhovnike v izseljenstvu po svetu. Bil je več let član konzorcija verske revije “Duhovno življenje” in je sodeloval pri njej. Mnogokrat je vodil duhovne vaje za fante in dekleta, za može in žene. Večkrat je predaval raznim organizacijam po krajevnih slovenskih domovih. Sodeloval je pri Slovenski kulturni akciji (SKA). Ko je leta 1966 pri njej bil ustanovljen teološki odsek, je postal njegov član. Kasneje je dolga leta bil vodja tega odseka. Iz tega sodelovanja je nastala knjiga “Usoda izseljencev”, ki jo je leta 1996 izdala SKA.

Umrl je 6. avgusta 2015 in je pokopan na pokopališču škofijskega semenišča v San Miguelu.

Usoda izseljencev

326 strani obširna knjiga “Usoda izseljencev” vsebuje predavanja, ki je dr. Gogala imel v okviru rednih kulturnih večerov Slovenske kulturne akcije. Predavanja iz let 1965-1994 so v knjigi razvrščena po časovnem razporedu. Vsebinsko so zelo raznovrstna:

1965: Predavanje o zakonu, dužini in narodnosti in njihovih pravih temeljih.

1968: Predavanje o teologiji dialoga.

1969: Cerkev in problematika Latinske Amerike, razvoj revolucionarne misli, kjer razpravlja o teologiji osvoboditve.

1971: Predavanje o problematiki naše politične emigracije v luči cerkvenega nauka.

1975: Integracija in asimilacija pri izseljencih.

1975: Znova razpravlja o “teologiji osvoboditve” – Od Medellina do Pueble.

1992: Ideologija, politika in vera.

1994: Kaj je z našo ideologijo? 

Nekaj misli dr. Mirka Gogala:

. “Med nami (je bila) beseda dialog sicer na dnevnem redu, vendar na zelo ‘slabem glasu’. Saj nas je vedno znova spominjala na dialog s komunisti, pri katerem je bil udeležen sam Vatikan. To novo zadržanje do komunistov je vpeljal v Cerkev Janez XXIII., ki je tudi sklical 2. Vatikanski koncil. Ta papež je sprejel Adžubeja in Hruščeva, posredoval je za mir med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami severne Amerike. Kasneje je Pavel VI. navezal dialog tudi s Titovo vlado in končno z njo podpisal ‘protokol’ (25. junija 1966). Če sedaj gledamo nazaj na te dogodke, laže razumemo, da se vse to ni zgodilo brez vodstva božje Previdnosti. Janez XXIII. je s tem ravnanjem zabijal zagozde v razpoke, ki so se pokazale na berlinskem zidu, da bi se vedno bolj širile. Pavel VI. je to njegovo delo nadaljeval, dokler ni prišel Janez Pavel II. in zadal berlinskemu zidu ‘milostni’ sunek, da se je dokončno zrušil. Zato naša politična emigracija, ki je izrazito protikomunistična, dialoga Vatikana s komunisti ni in ni mogla razumeti, še manj pa odobravati. Vse to je imelo za posledico, da se nam je zameglil jasen pogled na dialog sploh. Nismo ga znali več prav vrednotiti kot enega najodličnejših pojavov človeške dejavnosti in kulture. Zato je bil tudi dialog med nami samimi zelo otežkočen” 

. “Sam izseljenec med izseljenci (…) sem na lastni koži iskušal, kako težko se je vživeti v nove razmere in najti pravo obliko sožitja z nepoznanimi osebami v tujem kraju. To je bil moj lastni eksistenčni problem, ki sem mu skušal najti pravo rešitev. Pri tem sem dobil veliko in nepogrešljivo oporo prav v naši slovenski skupnosti. Čeprav sem kot duhovnik ves čas v dušnem pastirstvu med neslovenskimi verniki, sem bil vendar vedno tesno povezan s slovensko skupnostjo. Njene težave in potrebe sem smatral za svoje lastne težave in potrebe. Zato sem tudi po svojih možnostih to skupnost pomagal graditi in oblikovati. ’’ 

.”Otroci izseljencev ne pripadajo nujno isti narodnosti kot njihovi starši, ali pa vsaj ne v isti meri. (…) Potomci izseljencev nimajo iste domovine, iste rodne grude kot starši. Kar je za izseljenca prava osebna domovina, je za sina, rojenega izven nje, kvečjemu le domovina njegove narodnosti ali le domovina njegovih staršev. In kar je za sina prava osebna domovina, je za njegovega očeta izseljenca kvečjemu le druga, adoptivna domovina. ” 

. “Družinska vzgoja je potemtakem kot podlaga vsake vzgoje tudi nenadomestljiva predšola narodne vzgoje. To pomeni, da je od narodno-vzgojnega dela naših družin predvsem odvisno, kako dolgo se bomo izseljeni Slovenci v bodočih rodovih še obdržali kot taki. (…) Za učinkovito narodno vzgojo je bistveno, da znajo starši v družini ustvariti stalno slovensko narodno ozračje, da bo otrok neprenehoma vsrkaval vase slovenstvo in tako v sebi vedno bolj izrazito oblikoval svoj slovenski narodni značaj. Zlasti je važno, da se v družinah res stalno slovensko govori, slovensko bere, slovensko poje, slovensko moli. Saj je prav jezik nosilec in posredovalec velike večine narodnih kulturnih dobrin. Zato se bodo potomci najhitreje raznarodili, če bodo izgubili svoj jezik ali se mu sploh ne bodo priučili. ” 

. “Izseljenci smo kakor kos zemlje, ki se je ločil od narodne celine in plava v morju druge narodnosti. Zato moramo v skrbi za svojo narodnost najti pravilen odnos do narodne skupnosti v domovini kakor tudi do naroda, kjer smo se naselili. (…) Prišli smo kot politični begunci s trebuhom za kruhom in konec nas bi bilo, če nas nobena od dežel, ki niso naša domovina, ne bi hotela sprejeti. Ker pa nam je Argentina odprla svoja vrata, smo se rešili ne le kot poedinci, temveč tudi kot skupnost. Veliko tega, kar bi nam v rednih razmerah dajala domovina, nam že skoro 20 let dejansko daje Argentina. Zato za nas ni več tujina, temveč jo po vsej pravici lahko imenujemo drugo domovino. ” 

Pripravil Jože Jan