Julie seveda ni treba posebej predstavljati – pisali smo o marsikateri njeni knjigi ali prevodu, o doktorski nalogi iz književnosti na buenosaireški univerzi itd.

Na daljavo, po YouTube, je tokrat 21. novembra predstavila antologijo svojih pesnitev, v katero je tudi vključila tudi nekaj prevodov slovenskih pesnikov. Lahko si ogledate predstavitev na https://www.youtube.com/watch?v=zOSAa-O9Y2U 

Založba je bila – kot pri skoraj vseh izdajah, pri katerih je sodelovala bodisi kot avtorica, prevajalka ali urednica – Gog y Magog, moderatorka pa direktorica založbe Vanina Colagiovanni – tudi pesnica. Hkrati se je knjiga izdala v Grčiji, seveda v prevodu (založba Εκδόσεις Βακχικόν).  

Dobro uro je Julia odgovarjala na Vaninina vprašanja in tudi prebrala nekaj svojega dela, prav tako prevode slovenske poezije.

Naj še omenim, da so bile njene pesnitve v prevodu Pavla Fajdige tudi objavljene v reviji Literatura (št. 253–254, julij-avgust 2012), katere uredništvo sestavljajo pomembni slovenski literati, in pa le nekaj teh v tukajšnji kulturni reviji Meddobje, in sicer leta 2015 (letnik XLIX).

‌→ Julia, kako to, da si se odločila sestaviti antologijo svojih pesnitev?

Gre za antologijo, ki združuje vse moje pesniško delo do sedaj. Pred časom sem že objavila dve knjigi svojih poezij, Transformaciones (Gog y Magog, 2004) ter Las bellezas del lobo (Gog y Magog, 2007), poleg dveh kratkih romanov, Cuatro ojos ven más que dos (Gog y Magog, 2005) in Muñequitas rusas (Gog y Magog, 2009), v katerih eksperimentiram z razkrojem literarnih žanrov, gre za tekste pripovednega stila, nekako avtobiografske, v katere vključujem kritiko vizualne umetnosti, pesmi, filozofske in sociološke eseje itd. Torej, povsod so bile moje pesmi kot razpršene v prejšnjih knjigah in dodala sem še neizdana dela ter druge pesmi, izdane samo v literarnih revijah. Kljub temu tako združene pesmi sestavljajo neki sistem, čeprav niso bile mišljene tako v začetku; prišla sem do zaključka, da se povezujejo v neko smiselno enoto in so tudi spremljale istočasno moje prevode slovenske poezije, in tako sem si zamislila dati neko obliko tej ideji.

‌→ Kako si si zamislila strukturo te antologije?

Naslov antologije je Prometeo encadenado (Priklenjeni Prometej) in je sestavljena iz treh delov. Prvi, “La guerra antigua” (Starodavna vojna), vsebuje skoraj vse pesmi iz Las bellezas del lobo, gre za serijo pesmi, osnovanih na pripovedih iz prve in druge svetovne vojne, ki sem jih slišala iz ust mojega deda, anekdote, ki sta jih moj praded in prababica pripovedovala mojemu dedu, o vojakih, ki so šli skozi vas, o sosedih, zgodbe, ki sem jih slišala od povojnih priseljencev iz slovenske skupnosti, na koncu celo neko parodijo slovenske himne. Lahko bi rekla, da se v tem prvem delu nanašam na slovensko ljudsko zavest. Drugi del, z naslovom “Atavismo” (Atavizem), je pa sestavljen iz serije pesmi, zasidranih v sedanjost, sodobni svet – tudi malce futuristični in distopični. Predstavlja dekadentno civilizacijo, koruptivno, bolno ljudstvo brez volje, podvrženo kruti nadvladi, tako politični kot biotehnološki. Ravno zaradi tega ime Atavizem, ker predstavlja sedanji položaj v povezavi s prejšnjim, sedanje stanje je neposredna posledica skušenj vojn dvajsetega stoletja, pravzaprav te vojne niso samo dogodki, temveč so odločile potek zgodovine in potisnile človeštvo v divji kapitalizem, prelom moralnega reda, konec nacionalnih kulturnih vrednot, razpad družine, podrejenost tehnologiji in odvisnost od strojev. Človek si želi biti svoboden, a ni uspel, pustil se je podjarmiti strojem, ki jih je sam izumil, in tako sedaj uničuje samega sebe, in celo naravo, katere del je tudi sam. Tretji del ima naslov “Fractalidad” (Fraktalnost) in ga sestavljajo pesmi iz knjige Transformaciones ter druge iz moje proze. V tem delu se sodobna tragedija stali v imaginarnih svetovih, pesmi predstavljajo fantastične pojave, povezane z mitologijo, zgodovino, animejem. Tragedija Prometeja je ravno v kazni, ki jo je določil Zevs tistemu, ki je izdal bogove, ko je človeku dal ogenj; želel je osvoboditi človeka, tako da bi z ognjem obvladal naravo, zato je končal priklenjen na skalo in mu ptica roparica večno žre notranjost telesa. Predstavlja paradoksalnost nagnjenosti človeštva k svobodi, a ga z lastnimi dejanji končno potegne v suženjstvo.

.

.

‌→ Na koncu vključiš slovenske pesnike, so ti prevodi tvoji?

Ja, na koncu dodam devet slovenskih poetov. Sekvenca tudi nekako predstavlja potek družbene in kulturne zgodovine, ki je tudi nekako struktura cele knjige. Prevodi so moji, v nekaterih primerih sem jih popravila s teboj, ker ti je slovenščina materinščina. Nekatera besedila sem popravila z Mojco Jesenovec.

Mi pa veliko pomaga moje znanje filozofije in literarne teorije pri končnih verzijah. Tako mi je tudi neko poznavanje slovenske duše – za to se moram zahvaliti mojemu dedu – bistveno pri razumevanju teksta, večkrat, ko se ne strinjava pri kakem prevodu, na koncu intuitivno dojamem, kako se bo končalo, ko mi nekako uspe dešifrirati smisel, in že vnaprej vem, kako bo poezija zaključena.

‌→ Tvoj ded, ki je umrl pred kratkim, ni imel preveč stika z rojaki, imaš pa le sorodnike po njegovi strani … Imaš stike z njimi?

Moj ded je od začetka kar imel stike s Slovenci in drugimi priseljenci, saj se je nastanil v Berissu. Pogosto je pravil, da je v tistih časih (med 1938 in 1945) bilo to območje mravljišče priseljencev, na vikendih na otoku Paulino je bila gneča in mešanica vseh možnih jezikov. Je pa vedno izbiral ljudi po svoji morali in ni gledal na nacionalno pripadnost. Tako se ni nikdar vključil v nobeno društvo – ne slovensko ne drugo. Nor na delo, je v klavnici Swift nadzoroval sedem strojev, ko se je vračal domov, se je posvetil vrtu, vedno je imel svojo solato in drugo zelenjavo. Hišo je zgradil s svojimi rokami, niso ga mikala družabna srečanja; niti bratov ni kaj veliko obiskoval, saj med Slovenci niso v navadi pogosti obiski kot na primer med Italijani in posledično Argentinci. Imel je brata v četrti Devoto, enega v Berissu, enega v provinci San Luis, ki še živi in ga imam zelo rada. Večkrat se slišiva po elektronskih medijih, obiščem ga tudi, všeč mi je vedno znova poslušati tiste iste pripovedi, ki mi jih je ded pripovedoval, kašno je bilo življenje v Sloveniji na kmetih in njegove izkušnje med vojno. Tudi rada poslušam o svoji prababici, Alojziji, ki je gor spravila osem otrok, redila moža, tasta, kravo, prašiča, delala na vrtu, pripravljala in prodajala maslo, šivala … obvladala je nemščino, francoščino in tudi nekaj arabščine, saj je bila tudi aleksandrinka. Tako majhna se počutim v primerjavi z njo! Imam pa tudi bratrance v Devotu in San Luisu, in moja mama se srečuje z žlahto v Berissu.

‌→ Spominjam se tvojega deda, čeprav sem ga samo enkrat videl; skoraj že ni znal slovensko, pel je neko pesem z nemogočo vižo, nekaj kot “mi slovenski smo fantje itd.” Kolikor vem, je tvoj stik s slovensko poezijo njegova zasluga.

Tako je! Nekako tako je šlo: “Slovenski smo fantje iz Tabra doma, za narod živimo, za brat (?) smo mi”. Revež, umrl je ponavljajoč te besede, bile so mu kot neka mantra. Nikdar ni prebolel bega iz Slovenije, zelo jo je pogrešal; nikdar se ni vrnil, pravil je, da se ne bo vračal v svoje kraje, ki jih tako dobro pozna kot turist. Njemu so v Argentini bile domovina Gregorčičeve pesmi. Naučil se jih je v šoli, do tretjega razreda, potem so pa odstranili slovenske učiteljice in prišle so italijanske. Recitiral mi je Gregorčiča, seveda prevajal v kastiljščino, a pojasnil da “v mojem jeziku se lepše sliši!” Nekako mi je tudi na ta način dal vedeti, da je možen prevod, a vedno nekaj izgubiš, rimo, melodičnost, del konceptualnega pomena. Sem pa imela tudi vtis, da mi je podal pravi pomen pesmi, res sem ga rada poslušala in ga večkrat prosila, naj mi spet in spet recitira. Zelo imam rada na primer “Mavrico”.

‌→ Si tudi zaposlena na buenosaireški univerzi …

Leta 2017 sem doktorirala iz literature na UBA in od leta 2018 kot profesorica izvajam seminar južnoslovanskih književnosti, kjer vedno poučujem slovensko poezijo. Pesniki, ki so študentom najbolj všeč, so Aškerc, Gradnik, Kosovel, Kajuh in Makarovičeva. Letos sem imela čez tudi praktične vaje na Katedri za slovanske književnosti, ki je bila prej osredotočena izključno na rusko književnost in je šele leta 2018 vključila v program neruske pisatelje; od takrat sta obvezna moj prevod pesmi Svetlane Makarovič (Gog y Magog, 2010) in moja doktorska naloga o zgodovini slovenske literature (2017 in Poetas en off, 2020). Letos sem vključila Alamuta, Aškerčeve Baladas y romances in antologijo Kosovelovih poezij Integrales.

‌→ Bi še kaj dodala za Svobodno Slovenijo?

Ja. Rada bi rekla Slovencem povojne emigracije, da sem jim hvaležna, ker sem bila vedno lepo sprejeta in ker so večkrat kupili moje knjige ter tako pripomogli k novim izdajam in širjenju poznavanja naših literatov. In še, kot pravi Kosovel, ideologije so maske, za katerimi se skriva nadvlada človeka nad človekom, ker tako tisti, ki so pribežali pred drugo vojno, kot oni po njej, vsi so bili pregnani od političnih in gospodarskih evropskih in svetovnih sil kot psi in so morali zapustiti svojo domovino, da ne bi poginili kot zajci. Oba vala sta si brata zaradi iste usode, ki ju druži na tej zemlji, in na tem je nujno delovati, da se združijo preko ideologij in predpostavljajo skupni izvor in narodnost, ker moramo skupaj graditi ta argentinski svet, saj je to zdaj naša dežela in naša usoda. 

‌→ Julia, hvala lepa za ta intervju, za vse, kar delaš za slovensko književnost tu v Argentini, in želimo ti seveda veliko uspeha z novo knjigo.

Rok Fink
Lektoriranje: Tjaša Lorbek

.