Kot vsako leto, smo se meseca junija zbrali k počastitvi spomina domobrancev, ki so branili slovensko domovino pred komunistično revolucijo. Najprej smo jih priporočili Bogu. Sveto Mašo je v cerkvi Marije Pomagaj daroval delegat g. Franci Cukjati, ob somaševanju g. Marka Košnika, med katero je ubrano pel MPZ San Justo, ki ga vodi prof. Diego Perez.

Pred spomenik so položili venec, ob prisotnosti živečih domobrancev, sledile so molitve za pokojne in poziv k molku ob zvoku trobente, nakar smo vsi zbrani zapeli koračnico Mi legionarji.

Pomaknili smo se v dvorano škofa Rožmana, kjer je Albi Klarreich napovedal govor Bineta Magistra ml. Govornik je natančno opisal vtise in spomine očeta Bineta, od vpisa k domobrancem, vrnitve le teh v roke komunistov, njegovega in bratovega bega na večer pred praznikom Sv. Rešnjega Telesa, ter snidenja z njunim očetom v taborišču, ki ni mogel verjeti svojim očem, da ju vidi živa! Bine st. je bil priča medsebojne vzajemnosti sotrpinov, ki so enodušno odločili: ”Kamor gredo oni, gremo tudi mi!”

Sledila je akademija v besedi in pesmi “V zvest spomin”, v izvedbi članov Slovenske Pristave.

Lepo izbrane proza in pesmi, ki so bile izredno doživeto deklamirane, so nas peljale od prvih odločitev v bran domovine, preko množičnega begunstva, do spomina na pobite -poklane- domobrance. Že s prvimi besedami je nastalo pietetno vzdušje: “Morali bi se pokrižati, preden začnemo spomin na te naše junake!” To vzdušje se je stopnjevalo od pesmi do pesmi. Na koncu pa je zraslo upanje: nekoč bodo svečke gorele na njihovih grobiščih in molili bomo za spravo našega naroda!

Priložnostne slike na ekranu, so dajale lep okvir čudovitemu podajanju, možje pa so ga z lepim petjem dopolnili.

Recitatorji so bili: Mikaela Križ, Tanja Oblak, Tatjana Rožanec, Dani Kocmur, Matej Modic in Aleks Zarnik. Moški zbor je vodil Matjaž Rožanec. Ozvočenje in luči je imel na skrbi Aleks Šuc, odrski prostor sta pripravila Ivan Golob in Martin Zarnik, predstavitev na ekranu pa Luka Kenda. Zamisel in režija je bila v izkušenih rokah Dominika Oblaka.

Hvala, Slovenska Pristava, za prelepo domobransko proslavo! Topel spomin naj jih varuje hladne pozabe!

Tatiana Rožanec

KAMOR SO ŠLI ONI, GREMO TUDI MI! | Bine Magister ml.

Že 79 let in vsako leto se slovenski zdomci spominjamo svojih junakov, ki so med zadnjo svetovno vojno padli v borbi proti komunizmu in za svobodo slovenskega naroda.

Živa priča, domobranec Bine Magister nam opiše takole vtise tistih dni. 

Šel sem se vpisat k domobrancem v Ljubljano na svoj rojstni dan, 17. oktobra 1943, ko sem izpolnil 17. leto. Pozneje sem postal tudi član podtalne Legije, ki jo je med drugimi že 27. aprila leta 1941 ustanovil gospod Rudolf Smersu. 

V nedeljo, 27. maja leta 1945, kot je spolšno znano, so naši domnevni zavezniki 

Angleži poslali prvi transport domobrancev, ki so verjetno mislili še na vlaku v karavanskem predoru, da gredo h kraljevi vojski v Italijo, in so jih izročili titovcem (zlikovcem) v roke. Med izdanimi domobranci sva bila jaz in moj brat Marjan. V istem vagonu je bil tudi Marko Kremžar.

Doma v Kranju so skoraj ves prodani transport domobrancev zaprli v taborišče, kjer so se zmagoviti partizanski junaki znašali nad nami in nam pobirali čevlje in ure, beležke in tudi še cele neodprte konzerve jedi. 

Ob pretepanju, s katerim so se odlikovali naši ječarji, mi je posebno padel v oči prizor, ko je neki partizan prišel pretepat in po glavi tolči nekega domobranca, za katerega so mi pozneje rekli, da je bil to njegov brat.

Jaz k sreči nisem od tolikšnih dobil nobene batine, sem se znal izmikati. 

Kljub temu sva midva, moj brat in jaz, sklenila, da se jih rdečih tolovajev čim preje znebiva. 

Tretji dan v ujetništvu (za katerega so večino potem šli pobijat v Kočevski Rog in tam okoli), ko se je zame  nepozabni nagibal dan v prvi junij 1945, sva se oba nekam ponižno sklonjena šla plazit skozi že odvito žičnato mejo na drugo stran le-te, skoraj bi rekel, da v svobodo in neznano bodočnost. 

Omenil bom kako je naš ata zapisal naš prihod:

Negotovo oz. nekontrolirano so krožile razne vesti od domačih, ki so nam že itak žalostni položaj še ostrile. In glej, čudo, kljub skorajšnem obupu nad svojima dvema sinovoma, ki so jih poslali nazaj kot domobrance, se je kot strela iz neba raznesla vest, da sta dva prispela v naše taborišče. Nisem mogel tega vzeti za resno, vendar pa sem dne. 12 septembra 1945 popoldne, čeprav v dvomu, če ni šala, stopil iz barake proti pisarni. Ja kaj vidim, prihajata Marjan in Bine. 

Ali je mogoče, ali je privid? Da, res, ona sta. Še nekaj korakov in se znajdemo v objemu. Kakšno je bilo to srečanje povedo drugi. Jaz ne vem, baje so se vse žilice igrale na obrazu, vsaka svojo radost in nobenega od prisotnih prič nisem videl. Pač pa jih je bilo na vseh voglih polno. Kako ne bi, saj sem že molil za njih pokoj in sedaj oči iz oči pričajo, da še živita. 

Na  kratko mi pozneje povesta:  iz Vetrinj sta poslana v Kranj, tam so ju zaprli skupaj s par tisoči. Na večer pred Sv. Rešnjim Telesom ušla. Celo noč bežala ob levi strani Save, prešla čez brv v Mednem in zarana prišla v Gunclje, kjer je bila njuna mama. Tu se skrivata tri mesece pod kupom stelje in na lastno roko ponaredita dokumente, po posredovanju sestrične, uideta čez mejo proti Trstu in dalje do očeta.  (Iz Atovega dnevnika, str. 85)

K sreči me je Božja Dobrota odrinila na rob žaloigre, kateri uvodni akordi so zagrmeli tedaj na odročnih prizoriščih v razdivjanem mesecu juniju leta 1945.  A iskreno povem, in verjetno tudi nisem edini, ki je ob poznanih grozotah občasno zanihal v svojo vero v božjo Previdnost.  

Nisem prvi, ne edini v dolgi vrsti svojih vrstnikov in naših potomcev, ki smo si edini v tem, da je Vsemogočni sprejel ta zadostilni dar za lepšo bodočnost slovenskega Naroda. 

Še nekaj o mučencih: 

Ne vemo za tiste predsmrtne vzklike, morda krike groze, ali pa samó neme in stoične predaje usodi,  človeka, zvezanega borca, ki od obsedenih krvnikov ne moleduje za usmiljenje. Ni bilo joka, morda tožba nezavestnih in v bolečinah umirajočih  teles, morda kakšna iztrgana beseda odpuščanja? Ne vemo, da bi kdo odstopal od svoje pripadnosti slovenski domobranski vojski. Ni nam znano, da bi kdo od mučencev prosil za življenje; kvečjemu za milostni strel v neizrekljivih bolečinah. Nimamo nič izrecno izpričanega. Le iz molka zakrknjenih krvnikov sklepamo, da so domobranci umirali kot junaki. 

Še danes, še danes pa nas do vzhičenja pretresejo besede slovesa, ko so odhajali, kljub zloveščim vestém, z vetrinjskega polja na slovenski Koroški: 

Kamor so šli oní, gremó tudi mi!  

Njihovo usodno odločitev v tedanji bivanjski stiski je možno motriti z gledišč verskih, moralnih, političnih, vojaških ali zgolj osebnih nagibov. Za nas je nedvomni izraz medsebojne zvestobe bojnih drugov. Kot da bi v tistih okoliščinah hoteli uresničiti tisti tolikokrat z navdušenjem zapeti stih “…strnimo se v enoto, v kamenito gmoto!” bi lahko tolmačil pesnik, ki bi se poglobil v njihovo epopejo.    

Vendar je neomajna zvestoba vrednotam, katere so izpovedovali  domobranci – mučenci  in za katerih obstoj in veljavnost so se borili in katerim so s srcem in umom bili predani, je taista zvestoba tisti glasnik, ki nam razloži in osmisli njihov posvečeni konec v skritih globelih, jamah, breznih in zamolčanih grobiščih. Nekaj skrivnostnega, zgolj z naravnega vidika težko doumljivega, je bilo v tisti nenadni, nedomišljeni odločitvi “…kamor so šli oní, gremó tudi mi”. Morda najlepša himna zvestobi v teh nepozabnih besedah. 

Res je, podoba človekove veličine in dostojanstva se izkaže v težkih in usodnih trenutkih.

Hvala Njim!

Predstavitev

Z blagoslovljenim križem bi se morali pokrižati vsi na čelo pred pričetkom tega svetega spomina na naše mrtve. Iz iskrenega srca naj se dvignejo naše pobožne misli in objamejo do konca zveste vojščake – domobrance, ki so jim sreča, svoboda in sončna bodočnost domovine Slovenije bili najvišji cilji borbe. V toplo naročje objemimo tudi matere, očete, brate in sestre, sosede in vse tiste, ki so postavili hote ali po sili svoja življenja v obrambo za svetost pravih narodnih vrednot, božjih zapovedi in vsega kar so s spoznanjem uvideli, da je v skladu z ljubeznijo in pravico. 
Povsod so razsejani grobovi kakor plemenita semena: v sončnih Teharjah in v ledenih jamah Kočevskega Roga se drobijo z zemljo. Od dolenjskih gozdov preko notranjskega gričevja pa do skalnih čeri Jadranskega morja sanjajo skriti pod rušo. Spomnimo se tudi vseh prisilno mobiliziranih, ki izginjajo v neizmernih ruskih stepah, na italijanskih in  francoskih bojiščih, po nemških dolinah – povsod srca slovenskih sinov razpadajo v prah in drobir.
Vseh naših bratov in sester se ljubeče spomnimo! Naš topli spomin naj jih varuje hladne pozabe!

Zbor recitatorjev | Tine Debeljak

DIES IRAE, DIES ILLA

Čez Slovenijo razlila

se je kri: odprta žila…

Joj, vse kri in dim in žar je!

Padamo med tri viharje,

med goreče kolobarje!

Čez nebo drvi topot rjavih in črnih jahačev,

s severa in zahoda jeklenih oklopnjačev,

iz oblakov prasketa kot iz kresa gornjih panjačev,

v zvonikih zvonijo plat zvoná zvonovi…

čeznje vreščijo železni vozovi,

s plamenečimi kolesi, bruhajočimi topovi…

od divjajočih jahačev apokaliptične brakade

padajo ogorki v naše ograde,

zažigajo hiše, gradove, nasade,

skednje in kašče, domove, župnišča,

vasi in polja, žita do strnišča

kozolci so le zogljenela stebrišča;

v tabernaklju Najsvetejše povžije s plameni,

Marijino podobo raztrga na steni,

Kristom odbija glavé med rameni –

omahujoče roké ne vidijo ničesar objeti…

Divja gonja divja čez senožeti,

zrno ne klije, ne more tal steptanih odpreti…

 in pada Človek … Duh iz vere…

človek pada od snopa in sekirein svastike… v dan Jeze… Dies Irae!!!…

________________

Gospodovalnost, nasilnost, krutost nemške in italijanske okupacije so slovenskemu narodu povzročile  hude rane…

To sovražno okupacijo pa so slovenski komunisti, pod krinko Osvobodilne Fronte izrabili za svoje skrite namene: za revolucijo in boj za oblast.  Najprej so partizani izzivali okupatorja in ta je vračal z izseljevanjem celih druzin, z  izgonom  v internacijo in z usmrtitvijo nedolžnih talcev. 

Pozneje pa so   komunisti začeli z atentati na  zavedne Slovence, ki so opozarjali na nevarnost komunizma, ki se je skrival v Osvobodilni Fronti.

Zato so ubijali vodilne može, duhovnike, učitelje, kmečke gospodarje, študente; napadali so vasi, pobijali cele družine, oropali in požigali domačije.

Takšno je bilo stanje v Sloveniji  pred 83 leti !

‘Kaj sedaj?’, so se takrat spraševali.

Kaj bi TI v takem slučaju napravil? Ni preostalo drugega kot, da se sami branijo pred komunističnim nasiljem. In tako so nastale vaške straže, iz teh pa se je pozneje razvilo slovensko domobranstvo.

In vstali so fantje | Marko Kremžar

In vstali so fantje, naši vrhovci

zastražili vas – da, prav kot lovci

da volk ne bo jim segel po ovci.

Vojska se v bran je združila

prapor slavnostno razvila,

pripenja si grb slovenski na čela,

s pesmijo slovensko stopa v krdela,

 v trdi vojaški korak, slovenski vojščak!

Tromba poje in boben udarja

v korak domobranca in legijonarja!

Reka beguncev | Marko Kremžar

Bog in Marija

Ciril in Metod,

čuvajte nas!

Spet gremo na pot…

Reka beguncev v noč se vali,

reka Slovencev, reka ljudi.

Rdeče žari,

ko zapuščajo dom.

V dušah ponos je:

“vrnil se bom”.

Zakaj dopustilo je sveto nebo,

da bili so – izdani…?

Ko svet so delili si trije trgovci,

begunci slovenski bili so prodani,

ker ljudstva tedaj so služila – kot novci…

Izdani, prodani…

zlomljeni nikdár!

Pobiti…poklani…

Níkdar premagani!

Vedno vzravnani!

Reka razcepila se je v dva rokava.

Enega popil je kraški Rog.

Drugi odteka v svet.

Ohranjen je bil – ker je hotel Bog

Mrtvi živim! | Karel Mauser

Pomlad smo začutili v naše grobe,

pognal se sok je v leščevje in smreke.

Čeprav nam žica roke gnile veže,

so nekam lažje nam postale veke.

Kako smo umirali, morda že veste?

Bil je večer, zahod v krvavi peni.

Ko mesec vstal nad Rogom je za pričo,

so curki brizgnili skoz noč ognjeni.

Med resje padali smo kakor snopi,

z rokami grebli kakor k tlom pribiti.

Ko mesec je presvetlil zadnje krošnje,

smo bili z zlatom in s krvjo obliti.

Brez sveče, križa, in brez rože,

naš dom samotno je grobišče.

V nočeh, ko veter gospodari,

nas komaj zver za hip obišče.

Ko bomo v prst se spremenili

in tla zgnojili naše hoste,

ko bomo z zemljo kakor eno,

takrat nas morda našli boste.

Z ljubeznijo nas vse zberite,

požegnajte in pokopljite,

tako bi radi počivali med vami in pri cerkvi spali.

Niso mrtvi  | Tone Kuntner

Niso mrtvi,

ki so padli,

pomendrani,

z zrelim klasjem

v krvavi letini.

Le objeli so se

z zemljo,

najzvestejši

v ljubezni,

za vse dni.

Z njo

se bodo vračali

kakor zrnje, moka,

kruh

svobode in časti.

Teharje | Tone Rode

Umazano barje cinkarne. Mrtva gladina.

Tu začutiš kakšen je in kako zveni zakopani molk, ki bi bil krik.

Kamenje, zamreženo obrežje, travnik, križ, svetilka, sveče.

Tu so domobranci.

Močno pričujoči v duhu, čeprav že toliko let pod tridesetmerno

plastjo zredčene kisline, ki žre kosti in naj bi izbrisala sledi resnice in preteklosti. Pa je resnica močnejša.  Je Duh močnejši.

Tu ste, To so hotele zamolčati slabe vesti in tovornjaki, ki še grmijo v strmino proti jezeru. Tu ste. Tu smo. To vedo brodovi sveč na težki in temni gladini in potočene solze, ki med kamenjem rojevajo cvetove in križe.

In vendar – nekoč bo! | Zorko Simčič

Jih bo prižgal tvoj sin

ali tvojega vnuka vnuk,

toda nekoč – bo.

Svečka ob svečki.

Zlate jase sredi kočevskih gozdov,

svetli vbodljaji obrobljenih kraških jam,

bele trepetajoče groze dolenjskih dobrav –

nekoč bodo zagorele svečke, sredi noči bo svetal dan

od Triglava do Kolpe, od Trsta gor do Šentilja.

Ne za njih duše, ki so, kjer so,

ne za njih telesa, ki jih ni, kjer so bila,

(iz korenin so znova vzklili v svet,

kot rože enooke zrejo v nas, kot veje stezajo roké do nas),

ne…svečke, v zvest spomin

na vsa ta dolga temna leta,

ko so bili nam luč.

Molitev za spravo | Tone Kuntner

O Bog, ki veruješ v ljudi,

začasne popotnike in sopotnike

blatnih zemeljskih dni in poti,

ki vežeš rojake iz roda v rod

iz davne preteklosti v davno prihodnost, –

o Bog, ki vladaš živim in mrtvim,

daj, da živi pokopljejo mrtve!

Daj mrtvim pokoj in živim mir!

Daj zrušiti vse boleče spomine

na bratsko prelito kri in zločine!

Odpri ljudem, o Bog, oči za resnico,

srce za pravico, dobroto in čast!

Kajti prišel je čas za čast

ter ćas za nov začetek in upanje.

O Bog, ki ljubiš še tiste,

ki te ne ljubijo, usmili se jih,

ki so gluhi za ćast

in za človeško ljubezen do bližnjega,

vzemi jih k sebi,

milostno in nemudoma

in reši nas kuge sovražnosti.

Amen