MENDOZA

Davorinu v spomin

Svetovna epidemija nas ogroža že nad šest mesecev. Nismo je pričakovali. Pritihotapila se je v vse države sveta, prisilila nas je vizolacijo na svojih domovih, prekinila naše delo in vsak dan očitno povečuje občutljivost za zdravje. Razmišljamo,  priporočamo se Božji previdnosti in zaupno pričakujemo v še nejasno bodočnost.

Tako vzdušje nas je sončnega opoldneva 3. julija kot strela iz neba presunila novica: srčni napad- infarkt je poškodoval našega sorodnika in prijatelja Davorina Hirscheggerja.

Hvaležni smo bili, da je takrat še pravočasni in nujni zdravniški poseg preprečil hujše posledice. Po petindvajsetih dneh nas je Davorin zapustil, Gospod ga je poklical v svojo Hišo v sredo, 29. julija.

Davorin Hirschegger je bil rojen  27. decembra 1946, v Seebodnu, v bližini Millstattskega jezera na Koroškem. Tam so mamice begunskega taborišča Spittala  rojevale svoje otroke.

Hirscheggerjeva družina se je leta 1948 naselila v Mendozi – Argentini. Oče Rudi je pri Društvu Slovencev prevzel vso gledališko dejavnost, vse življenje se je bil posvečal režiserstvu. Mati Marica Kranner je pomagala pri dekliških nastopih, z veseljem je učila rajanje za mladinske dneve.

Davorin  je doraščal in oblikoval svoj značaj v slovenski skupnosti. Vestno se je posvečal svojim prijateljem in sovrstnikom. Zaljubil se je v Anico Grintal in skupaj sta ustvarila in gradila svojo družino. Brez svojih otrok sta se posvetila skupnosti in številni rodbini. Davorin je  bil mnogim otrokom drugi očka, dedek in stric. Vsi so ga imeli zelo radi. Z njim so uživali ker so čutili njegovo navdušenje in ljubezen! 

Davorin je podedoval očetovo sposobnost za režiranje in poklic za lepoto. Po Rudijevi smrti je prevzel važno odgovornost mendoškega odra. Bil je tudi navdušen športnik, zaljubljen v naravo in mendoške gore. Sodeloval je pri gradnji prve Planinske koče »Jože Kastelic« v Los Penitentes in pri  selitvi na novo lokacijo, določeno zaradi gradnje nove avtoceste.  Pozneje je vodil povečanje spalnega prostora in kopalnic.  Pomagal in učil je mladino smučanja ter zagotavljal uspeh letnih taborjenj, posebno ob zimskih počitnicah. Kot navdušen športnik je užival pri odbojki, bil trener in igral v mendoški skupini tudi izven slovenskega kroga. Posvečal se je športu in mladinskim organizacijam. Bil je predsednik Fantovske zveze, kulturni referent in nekaj let predsednik društvenega odbora. Stalno je bil navzoč pri popravljanju in vzdrževanju skupnega Slovenskega doma.

Vsako leto je z veseljem prirejal mehanizacijo in pripravo krvavic, ki vsako zimo zberejo v Slovenskem domu največje število prijateljev pri skupnem kosilu. Njegov bogat inženirski čut nas je stalno spremljal, vse je smatral možno popraviti ali izboljšati, ni se upiral nobeni težavi. Občudovali smo pestrost njegovih talentov. 

Omejitve karantene so 29. julija 2020 zahtevale zelo omejen pogreb. Samo deset najbližjih je Davorina smelo spremiti do zemeljskega počitka. Ostali smo v svojih avtomobilih opazovali žalostno slovo. Premišljevali smo, kako bolj slovesno bi želeli pozdraviti našega priljubljenega in zvestega prijatelja.

Z ženo, Grintalovo Cvetko, sva se žalostna vrnila domov. Po vseh dogodkih sem iskal samoto v svojem svetu. V knjižnici sem pričakoval najti potreben mir. Zagledal sem pesmarico našega najbolj priljubljenega sodobnega slovenskega pesnika Toneta Kuntnerja. V spominu se mi je prikazala njegova poezija »Ni konec«, pri kateri me je presenetila pesnikova preprostost, realnost našega življenja in upanje v bodočnost, v nadaljevanje ljubezni »od korenin do vej.« 

Prisluhnimo ji:

NI  KONEC

Ni konec,
ko pride tvoj zemeljski konec.
Le vsakodnevno orodje pospraviš
in se odpraviš k počitku.
Po isti poti, koder odhajaš,
nevidno prihajaš nazaj –
med svoje, ki jih ne nehaš ljubiti
in ki živijo od tvoje ljubezni.
In tvoja prisotnost je bolj prisotna
kot kdajkoli prej:Na vseh poteh, v vseh rasteh
od korenin do vej.

.

.

Predragi Davorin: tvoj odhod nas je hudo prizadel, zelo te bomo pogrešali. Marsikaj se bo spremenilo.  Posebno pri slovenski skupnosti: manjkal nam bo domoljub, stalni zavedni delavec, režiser in zvest prijatelj. Želimo, naj ti Gospod podari zasluženo plačilo v neskončni Ljubezni, v Nebeškem raju!

Prosimo te, »nevidno prihajaj nazaj –  med svoje, ki jih ne nehaš ljubiti in ki živijo od tvoje ljubezni.«

V imenu vseh sorodnikov, prijateljev in Društva Slovencev v Mendozi izražamo globoko sožalje žalujoči ženki Anici, tvojim sestram Mariji, Marti, Anki in Heleni z družinami! 

Dobri Bog naj ti vse poplača!  

Božidar Bajuk