Danes bomo govorili o filozofiji
A ta pogovor bo malce drugačen od običajnih resnih razprav o tej stroki, ker sva si z Martinom že dolgo znanca, pa tudi zato, ker ga številni bralci poznajo še iz časov, ko je nosil kratke hlače. Drugačen bo tudi od zadnjega pogovora, ki sva ga pred nekaj več kot 3 leti imela za Svobodno Slovenijo, ko je bilo v žarišču predvsem njegovo glasbeno delo.
→ Vsi, ki te poznamo, že dolgo vemo za tvoje številne talente. Videli smo te na gledališkem odru, z raznimi inštrumenti si izvajal različne zvrsti glasbe, med njimi tudi lastne stvaritve. V naši skupnosti si cenjen govornik in velikokrat smo brali tvoja razmišljanja na področju vzgoje in filozofije, kar je sicer tvoj “uradni” poklic. Knjiga je torej skoraj naravna posledica vsega tega. Naslov te tvoje prve knjige vsebuje dva konkretna pojma: realizem in svoboda. Za uvod se bomo malo ustavili ob vsakemu izmed njih.
Družba XXI. stoletja je nezaupljiva do vseh besed, končanih na “izem”, krivi jih za marsikatero zlo. Zato izbira naslova kaže na veliko mero poguma avtorja, ki se ne ustavi ob predsodku nepopularnosti. Kaj nam lahko poveš v bran realizma?
Zanimivo vprašanje, Marjana. Moram reči najprej, da, ko sem se odločil za naslov knjige, nisem pomislil na to, kar zdaj omenjaš. Se pravi, da tu ni šlo za pogum.
Res pa je, da so za sodobno družbo vsi »izmi« postali sumljivi in rekel bi celo, da se jaz do neke mere s tem strinjam. Marsikdaj vsebujejo ti »izmi« nevarnost kakega dogmatičnega fundamentalizma, ki na stvari gleda skozi naočnike predsodkov, zato se mi zdi, da je ta sum do neke mere koristen. Obstaja pa tudi v tem nevarnost, da zapademo v skrajnosti, češ, da moramo v imenu borbe proti fundamentalizmu končno zanikati vse fundamente. To pa zapelje, paradoksalno, v skeptic-izem in nihil-izem, ki sta se v zadnjih desetletjih kratkomalo pokazala kot dogmatična »izma«. Meni se zdi, da je ravno filozofski realizem manj »izem« od ostalih, ker je njegova jedrnata misel prav v tem, da se moramo truditi, da čim bolj jasno in globoko prodremo v objektivno realnost in da pustimo ob strani vse sistemske in ideološke predsodke, ki bi nam ovirali motrenje stvarnosti, v kolikor je to mogoče. Za realizem resnica obstaja, vendar ne gre za resnico nekega ideološkega sistema, temveč za ontološko resnico, se pravi, resnica je v bitju in potemtakem je resnično spoznanje tisto, v katerem dosežemo prilagoditev uma k stvarnosti, oziroma, kadar to kar »mislimo« sovpada s tem, kar je resnično. To pa seveda predpostavlja prepričanje, da je realnost sama na sebi smiselna, zato se ji moramo približati neinteresirano, z edinim namenom kontemplacije. Tako, se mi zdi, da realizem istočasno prepreči nevarnost vsiljivih »izmov« in nazor praznine in brezsmisla, ki v sodobni družbi zavestno ali podzavestno prevladuje.
→ Prav nasprotno je pa svoboda v naših časih ena od tistih besed, ki jih najraje uporabljamo. Ponujajo nam jo razne religije, pa še politiki, znanost, reklame za celo vrsto (dragih) izdelkov in nenazadnje tudi vse droge in mamila. Očitno torej ne gre za enoumen pojem. O kateri od teh “svobod” pišeš v svoji knjigi?
Prav to je po mojem mnenju glavna točna, lahko jo opišem tudi z anekdoto. Večkrat med poukom vprašam učence, kdo je za svobodo. Večina učencev -rekel bi, da običajno vsi- dvignejo roko. Takoj zatem pa prosim, če bi se kdo okorajžil in mi razložil, kaj je pravzaprav »svoboda«. In takoj začnejo roke padati. To je dokaz, da je »svoboda« pojem, ki ga večinoma nimamo čisto na jasnem. Gustav Thibon pravi, da se s svobodo (in z drugimi podobnimi pojmi) godi, da se moderni človek boji razjasnitve in definicije, ker sluti, da bi tako »svoboda« izgubila mistiko in bi je ne mogli več malikovalno častiti. Zato sem mnenja, da je dandanes (kot vedno) nujno, da se vrnemo k razmišljanju o bistvu teh pojmov-besed. V tem slučaju, da se zanimamo in poskušamo, kolikor je v naši moči, odkriti kaj svoboda resnično je, kaj ni, kaj zahteva, kateri je njen cilj, katere so njene posledice, itd. Tako bi tudi jasnejše videli, kaj nas resnično osvobaja. Za primer: dandanes prevladuje misel, da je treba zanikati obstoj resnice, ker je to osvobodilno. V evangeliju pa beremo, da je ravno Resnica tista, ki osvobaja. Torej moramo vse to premisliti in se v zadevo poglobiti, drugače tvegamo, da nas ubrane življenjske poti na koncu pripeljejo do točke, ki je nasprotna tisti, do katere smo želeli priti.
Ko pa človek razmišlja o svobodi takoj odkrije, kot praviš, da ni to enopomenska beseda. Da obstaja po eni strani zunanja svoboda (možnost, da brez ovir nekaj naredimo), notranja svoboda (možnost, da naši intimnosti odločamo), da je cilj svobode izbira, vendar da izbira ni sama sebi cilj, temveč je naravno namerjena k dobremu, da -ker ne ja naša svoboda zmotljiva- lahko tudi sama sebi dela škodo, da si zvestoba in svoboda ne nasprotujeta, in da si celo ne nasprotujeta svoboda in (zdrava) ubogljivost… Cela vrsta idej, ki jih v vsakdanjem sodobnem življenju večkrat spregledamo, ali pa ki se nam zdijo celo protislovne.
→ V času, ko so naslovi novinarskih člankov in tudi knjig bolj uganke kot odgovori in so namenjeni vzbujanju radovednosti prej kot razjasnitvi, si že v naslovu svoje knjige izdal njeno vsebino: realizem osvobaja. A na prvi pogled ta dva pojma ne izgledata kaj posebno povezana med seboj. Nam lahko poveš kaj več o tej povezanosti med prvim in drugo?
Prvi esej knjige, ki ima isti naslov kot ta, predstavlja nauk dr. Milana Komarja o svobodi in obravnava to zadevo. Na kratko: da so naša zunanja dejanja res svobodna, morajo imeti svoj vir v notranji odločitvi. Zato ni resnične svobode brez notranjega življenja. Notranje življenje pa ni zaprtost, umik v samoto, temveč se istoveti z odprtostjo do drugega, do sočloveka in do realnosti. Kolikor bolj smo v naši intimnosti zbrani, tem globlje sežemo v drugega, ga bolje spoznamo in se mu tudi lahko bolj predamo, ker smo v naši notranjosti res gospodarji nas samih. In če je to notranje življenje globoko, potem bo tudi realnost lahko prišla globoko v naše srce. Te notranje odločitve bodo pa seveda bolj učinkovite, če nam je na podlagi našega spoznanja stvarnosti jasno, katere so resnične vrednote in kako moramo naše hotenje urejati, da bo v harmoniji z zahtevami in možnostmi realnosti ter našega osebnega bistva. Kdor bolje ve, kaj stvari dejansko so in kaj morejo (in morajo) biti, bo lahko boljše odločal. Tako bo pa tudi izbral to, kar mu resnično koristi, kar resnično prispeva k osebnemu napredku in polnosmiselnemu življenju. Kot pravi Komar: kdor ima realističen pogled na stvari ima več možnosti, da pravilno izbira. Kdor pa dobro izbira, ne izbira le pravilno vrednoto, temveč s tem tudi samega sebe izbere, ker udejanji lastne resnične zmožnosti in se napoti po stezi resnične rasti.
→ Izbrana tematika zate ni nova, saj si o tem že govoril in tudi pisal krajša dela. Je tvoja prva knjiga torej sad dolgoletnih razmišljanj?
Knjiga je zbirka petih esejev, ki so pisna verzija nekdanjih predavanj ali pa popravljena verzija nekdanjih člankov v raznih akademskih revijah tukaj v Argentini, ki sem jih za to priložnost poslovenil in malo razširil. Lahko bi rekel, ja, da tematika zame ni nova. Zadeva svobode me že dolgo mika, prav tako pa tudi problematika vzgoje, in tema dvema predmetoma je knjiga posvečena. Eseji so do neke mere samostojni, to se pravi, da lahko bralec bere eno poglavje, ne da bi nujno moral -prej ali potem- brati tudi ostala. Istočasno se pa tudi nekatere misli in citati ponavljajo, ker so bili ti eseji pisani v različnih trenutkih in za različne publike. A celotni vsebinski leit-motiv je ta: gre za eseje o svobodi in vzgoji.
→ Zdaj pa še malo o filozofiji in tebi. Filozofija je danes manj običajna odločitev za mlade, ki izbirajo poklic. Kaj te je nagovorilo, da si se podal vanjo?
Ko sem bil v srednji šoli sta starša kupila enciklopedijo, v kateri je bilo vsaki znanosti posvečeno posebno poglavje: eno za matematiko, drugo za slovstvo, spet drugo za fiziko, za zgodovino, itd. Eno od teh poglavij je bilo posvečeno filozofiji in tako sem se ga nekoč drznil prelistati, ker, čeprav nisem kaj dosti vedel o njej, sem slutil in slišal, da gre za zanimivo stvar. Branje me je takoj privleklo in čutil sem, da je pri tem neko sovpadanje z mojimi osebnimi interesi in celo z mojo osebnostjo, recimo tako. Potem sem v očetovi knjižnici našel »Introducción a la filosofía« nekega argentinskega filozofa, Izuriete Craiga, in jo začel brati. Stilistično sicer branje ni bilo posebno navdušujoče, vsebina me je pa kar objela. In še predno sem začel zadnji letnik srednje šole (šele takrat smo imeli predmet filozofijo) sem že prebral »Zofijin svet« Josteina Gaarderja, ki je bil takrat nekakšna uspešnica. Tako sem že kar dolgo pred koncem srednje šole bil trdno odločen, da se bom posvečal filozofiji.
→ Če sledimo ljudski fantaziji bi rekli, da so filozofi čudaki, ki razmišljajo o nerazumljivih zadevah, ki z realnostjo nimajo nikakršnega stika. Ali meniš, da je filozofija uporabna v vsakdanjem življenju? Kako?
To je kar običajen predsodek. No, tudi sam bi rekel, da so nekateri filozofi res čudaki in opravljajo svoj posel odtujeni od realnosti. To je pa seveda odvisno od filozofske smeri, kateri določeni filozof pripada. Realizem predlaga to: da je filozofija znanost, ki more najbolj prodreti v realnost. Je v določenem smislu abstraktna znanost, morda celo najbolj abstraktna od vseh. Vendar mora ta abstrakcija obenem biti poglobitev, ne pa odtujitev. S tem namenom se je filozofija dejansko rodila in to je njen prvotni cilj. Lahko se pa tudi zgodi, da je v svetu, v katerem prevladujejo hrup, hitenje, hiperaktivnost, pragmatizem in površnost tisti, ki skuša kontemplativno prodreti v realnost označen za čudaka, ki nima »pravega stika« z realnostjo. Vprašanje je, kdo je bolj v stiku z realnostjo? Tisti, ki si zastavlja globoka vprašanja ali tisti, ki se po realnosti samo »drsa« in o takih vprašanj nikoli ne razmišlja, ker se posveča samo utilitarni praksi? Filozofi realizma imamo to prepričanje, da je kontemplativno motrenje realnosti bistvena sestavina človekove narave, ki je v sodobni družbi žal dokaj utišana, celo v trenutkih prostega časa. Zato menim, da je koristno, da “rešimo” filozofsko razmišljanje, kajti filozofska vprašanja so nam ljudem »naravna«. Vsem se rojevajo vprašanja o izvoru vesolja, o dobrem in zlim, o smislu življenja, o možnosti spoznanja in podobno. To ni samo zadeva nekaterih intelektualcev, to je, ponavljam, bistvena sestavina našega človeškega poklica*.
Nekateri pa živimo v tem paradoksu, da je prav to brezinteresno motrenje del naše službe. Naj dodam še anekdoto: sedel sem doma na kavču, pred ugasnjenim televizorjem in z navidez »izgubljenim pogledom«. Žena Magdalena, verjetno obremenjena z opravki, pride mimo in me vpraša kaj počnem in kaj mi je. Jaz sem ji pa odgovoril: »delam«.
* “človeški poklic” kot “klic”, “vocación” ali “vocatio”: to, k čemur smo poklicani v življenju v najširšem pomenu smisla naše eksistence in ne omejeno le na akademsko ali delovno področje
→ Končno nas zanima še to, kako je prišlo do izdaje te knjige in kje jo lahko dobimo, saj je izšla v Sloveniji…
Založba Družina izdaja zbirko »Sidro«, ki vključuje razne pomembne mislece filozofske tradicije in tudi sodobne avtorje. Med njimi nekateri klasiki (Evripid, Cicero, Tomaž Akvinski) sodobni svetovno znani avtorji (Chesterton, Unamuno, Ortega y Gasset), nekateri tomisti (Josef Pieper, Etienne Gilson, sam Milan Komar), pa tudi slovenski sodobni pisci (Senegačnik, Rode…). Urednik te zbirke je dr. Matija Ogrin, s katerim sva prijatelja. In ne vem točno zakaj (morda prav zaradi tega prijateljstva) mu je prišlo na misel, da bi v zbirki izdali tudi nekaj mojih esejev. Ponudba mi je bila seveda v čast, čeprav me je izredno presenetila. Skupaj sva torej izbrala nekdanje tekste, nekaj sem na novo napisal, nekaj sem poslovenil… in to je to. Januarja letos je končno knjiga prišla na dan. Zaenkrat je na razpolago le v Sloveniji -mogoče jo je kupiti tudi po spletu- upam pa, da bomo kmalu nekaj izvodov dobili tudi tukaj v Argentini, saj marsikdo kaže zanimanje zanjo (morda tudi iz prijateljstva). In, če Bog da, bomo morda v drugi polovici leta pripravili predstavitev v naši slovenski skupnosti.
→ Zadnjo besedo pa prepustim kar tebi, gotovo bi rad še kaj povedal…
Dovoli, da izkoristim priliko, da se javno zahvalim Matiji Ogrinu za to zamisel in izredno možnost. Prav tako tudi uredniku Družine, prijatelju Tonetu Rodetu, gospodu Davidu Ahačiču, za lektoriranje očetu Franciju Sušniku ter Maticu Pavliču in seveda ženi in hčerkama za potrpljenje. Tudi tebi se zahvalim za pogovor. Bralcem ne obljubljam preveč, upam pa, da boste morda lahko v knjigi našli skromen pogled, ki bo spodbudil lastno osebno razmišljanje. Konec koncev, za to gre.
Pogovarjala se je Mariana Poznič
