V Slomškovem domu smo proslavili  31. obletnico samostojne in neodvisne Republike Slovenije.

Učenci Slomškove šole so praznik obeležili v soboto, 25. junija,  naslednji dan smo se pa zbrali na skupni proslavi po nedeljski sveti maši.

Slovesnost je spremljala slovenska zastava, ki so jo nosili učenci Slomškove šole Simon Hrovat, Jani Petkovšek in Matej Rovan. Skupaj smo zapeli Zdravljico, vse prisotne je pa nagovoril g. Lojze Kočar.

Govor g. Lojzeta Kočarja

‟Bog daj, da bi naši skupni napori rodili resnično svobodno Slovenijo, ki bo krepko središče vsega slovenskega občestva!

BOG ŽIVI SVOBODNO SLOVENIJO!”

S temi besedami je 26. junija 1991 prvi podpredsednik Zedinjene Slovenije inž. Jernej Dobovšek pozdravil predsednika vlade dr. Lojzeta Peterleta. 

Ko govorimo o osamosvojitvi Slovenije moramo nedvomno imeti širši pogled na različne dogodke,  ki so se med leti 1980 in 1990 dogajali v vzhodni Evropi.

Brez dvoma, se je konec komunistične prevlade v državah za železno zaveso  začel 13. maja 1982, ko je papež sv. Janez Pavel II.  v Fatimi izpolnil Marijino naročilo, naj posveti svet, posebej še Rusijo, Njenemu brezmadežnemu Srcu.

Nekaj let pozneje so komunistične vlade padle kot domine, ena za drugo. 

Naj na kratko opišem potek družbenih sprememb in njih posledice v petih državah pod komunistično oblastjo, ki so se postopoma odvijale in končno vplivale na osamosvojitev Slovenije.

Leta 1980  je na Poljskem nastala velika socialna in ekonomska kriza. Sindikalist Lech Walesa je postal voditelj  protikomunističnega gibanja Solidarnost,  ki se  je borila za delavske pravice in s stavkami pritiskala na vlado. Leta 1983 je poljska vlada uvedla vojno stanje, da bi zatrla demokratična gibanja. Meseca junija istega leta je Papež Janez Pavel II. drugič obiskal Poljsko in tiho spodbujal omenjeno gibanje. Srečanje z generalom  Wojciechom Jaruzelskim je obrnilo politični položaj. Uspeh referenduma leta 1987 je bil pozitiven korak; dve leti kasneje je padla komunistična vlada na Poljskem.

Leta 1985 je v Sovjetski zvezi nastala  velika ekonomska, politična in socialna kriza. Neučinkovito gospodarstvo in oboroževalna tekma s Severno Ameriko je močno vplivala na odločitev voditelja Sovjetske zvezde, Mihaila Gorbačova,  da ukine omenjeni projekt.  Ustanovil je Perestroiko, politično reformo,  in Glasnost, politično transparentnost in demokratične volitve.

V Nemčiji, je sramotna gradnja berlinskega zida leta 1961 materializirala ideološko ločenje med kapitalizmom in komunizmom. Konec hladne vojne in osemindvajset let nezadovoljnosti  prebivalcev vzhodne Nemčije sta bila končna razloga, da so civilisti zid podrli leta 1989.

Nesoglasje do komunistične češkoslovaške vlade se je začelo leta 1977, ko je skupina intelektualcev v duhu Praške Pomladi objavila manifest z naslovom »KARTA 77«, kjer so izrazili nestrinjanje z uveljavljenim režimom. Leta 1987 je Gorbačov uradno obiskal Češkoslovaško državo. Praški vladi je javno izjavil, da je doba političnih in socialnih sprememb in se sovjetska Rdeča armada ne bo vmešavala v njihove notranje zadeve. Na žalost vlada ni poslušala priporočil. 

Češkoslovaški tisk, čeprav cenzuriran od vlade, ni prenehal s poročevanjem o dogodkih v Vzhodni Nemčiji in na Poljskem, kjer so leta 1989 potekale volitve s sodelovanjem nekomunističnih strank. Praga in Bratislava sta postali prizorišče množičnih protestov nezadovoljnih državljanov, ki so zahtevali spremembe. Policija je proteste zatrla in aretirala protestnike. Protesti in stavke so se močno razširili tudi v druga mesta. Komunistična  vlada je končno padla 27. novembra 1989.

Na Madžarskem je bila situacija drugačna. Leta 1989 je protest nezadovoljnih državljanov nad inflacijo, brezposelnostjo, državnim zunanjim dolgom, revščino, po drugi strani pa strah in spomin na krvavi upor proti sovjetskim tankom leta 1956 omogočil, da so se vse politične stranke dogovorile z vlado za miren tranzicijski proces. Nova vlada je sklenila naslednje leto izvesti referendum.

V Sloveniji so sledili vsem tem dogodkom in zbudila se je želja po gospodarskih, socialnih in političnih reformah.

Predsedništvo Jugoslavije je bilo tedaj najvišji državni organ v takratni skupni državi. Vsak član je imel enakopraven glas, kar je v praksi pomenilo, da je večkrat prišlo do »pat pozicije«, ali enačenja. To se dogajalo predvsem po letu 1986, ko je Slobodan Miloševič postal predsednik Zveze komunistov Srbije. 

Beograjski režim, ki je vladal v Jugoslaviji, je gospodoval nad Jugoslovansko Armado, tiskom, mediji, monetarnim sistemom, šolami, velikimi podjetji, političnimi in nepolitičnimi strankami, ipd. Posledica napačne institucionalne ureditve, zadolženost Jugoslavije v tujini in inflacija so povzročile veliko krizo.

Leta 1987 je skupina izobražencev,  med njimi  dr. Jože Pučnik, v 57. številki Nove Revije postavila jasno zahtevo po neodvisnosti Slovenije z podnaslovom »Prispevki za slovenski nacionalni program«, v katerem zahteva suverenost Slovenije in ustanavljanje političnih strank. Komunistična vlada v Beogradu je seveda zavrnila te zahteve. 

Kot odvračalni ukrep proti gibanju za suverenost Slovenije je UDBA, Jugoslovanska politična, zaporniška in tajna policija,  aretirala Janeza Janšo, Ivana Borštnarja in Davida Tasiča. Četrti obtoženec, Franci Zavrl, se je branil v prostosti. Časopisi so poročali o PROCESU PROTI ČETVERICI.

Utrujenost proti Miloševičevi vladi je izzvala množične demonstracije na Kongresnem trgu v Ljubljani in na Roški cesti.

ODBOR ZA VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC, ustanovljen malo pred temi dogodki, se je predstavil kot branilec pravic obtoženih. Zaradi množičnih protestov je vlada odstranila tožbo. Na teh demonstracijah je bila prvič prebrana MAJNIŠKA DEKLARACIJA.

Nekaj mesecev kasneje so nastale opozicijske stranke v Sloveniji. Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza, Slovenski krščanski demokrati, Slovenska obrtniška stranka in stranka Zelenih Slovenije. S podpisom sporazuma so se pravno-formalno povezale v koalicijo DEMOS. Dr. Jože Pučnik je bil izvoljen za predsednika koalicije in dr. Lojze Peterle kandidat za predsednika slovenske vlade.

Pojavile so se tudi druge politične stranke. Komunistična vlada Slovenije, ki jo je  vodil Jože Smole, se je preoblikovala v  Socialistično stranko Slovenije, Stranka  demokratične prenove, Socialistična zveza delovnega ljudstva in Zveza socialistične mladine.

Aprila 1990 so bile v Sloveniji prve demokratične volitve, na katerih je zmagala, za vlado Slovenije, koalicija DEMOS. 

Lojze Peterle je nastopil kot predsednik nove vlade, France Bučar kot predsednik slovenskega parlamenta; kot obrambni minister je takrat nastopil Janez Janša.

Po volitvah je komandant slovenske Teritorialne Obrambe, Ivan Hočevar, na podlagi povelja  jugoslovanske armade (JLA) izdal navodilo o razorožitvi slovenske vojske.

Slovenski vojski je bila zapovedana premestitev njenega orožja v skladišče JLA. Ta ukaz je bil izdan dan pred prisego DEMOSOVE vlade. 

Omenjena akcija o razorožitvi je pomenila prelom z Jugoslavijo. V rokah T.O. je ostalo komaj 21 odstotkov orožja.

Minister Janša je pripravil načrt za obrambo Slovenije. Slovenska vojska  je bila pripravljena na boj v kratkem času, tudi policijska sila je sodelovala.

9. novembra 1990 je bil sklican tajni sestanek Demosove vlade v Poljčah. Odbor je prepričal vse stranke koalicije za razpis predustavnega plebiscita o neodvisnosti, ki naj bi bil izveden 23. decembra 1990. Tisti dan je  glasovalo 93,2 odstotkov prebivalcev in  88,2 odstotkov volilcev se je odločilo za samostojno Slovenijo.

Nova vlada je bila enotna.  Začeli so iskati poti za mednarodno priznanje. Nujno so potrebovali močne podpornike. 

Pri sklicani konferenci Krščanskih demokratov  sta  Helmut Kohl, zunanji minister Nemčije in Giulio Andreotti, zunanji minister Italije, osebno ponudila pomoč Peterletu. 

Tudi zunanji minister Avstrije, Alois Moch, ki je poznal Miloševičevo nasilje nad Slovenci in Hrvati, je bil vztrajni zagovornik slovenske samostojnosti.

Med tem je ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar  igral posebno vlogo. Izjavil  je prošnjo vsem vernim v Sloveniji in v inozemstvu, naj prosijo Brezjansko Marijo Pomagaj, da nas spremlja v teh težkih časih. Javno je poročal papežu Janezu Pavlu II. vse zadeve o nastalem položaju. Po njegovi zaslugi je Sveti sedež med prvimi priznal slovensko državo. 

Šest mesecev pozneje, 25. junija 1991, je Slovenija postala neodvisna in samostojna država.

Naslednji dan je JLA, četrta oborožena sila na svetu, napadla Slovenijo. Začela je desetdnevna vojna. 

Minister za obrambo Janez Janša je določil načelnika Toneta Krkoviča za organizacijo Teritorialne obrambe. Pripravili so manevrsko bojevanje in prepričali mlade jugoslovanske vojake da se predajo.

Javno mnenje v Evropi se je počasi naklanjalo slovenski strani.

Čudežno so bile ustavljene sovražnosti na slovenskem ozemlju in 7. julija 1991 je bil podpisan Brionski dokument.

Vse, kar se je dogajalo v tistem času v Sloveniji, ni ostalo neopaženo v Argentini. Prejšnji odbor Zedinjene Slovenije, z arh. Juretom Vombergarjem na čelu in novi odbor, izvoljen leta 1991, ki ga je vodil prof. Tine Vivod, so bili telefonsko povezani s Slovenijo. 

Prelat dr. Alojzij Starc, slovenski duhovniki in vsi verniki smo se pridružili prošnji nadškofa Šuštarja.

Argentinski Slovenci smo z velikim zanimanjem in navdušenjem dnevno prejemali najnovejša poročila iz Slovenije. 

Meseca junija 1991, je bil sklican Svetovni Slovenski Kongres v Ljubljani. Predsednik Tine Vivod  je zastopal Argentino; podpredsednik  Jernej Dobovšek je prevzel vodstvo Zedinjene Slovenije.

Oba, Dobovšek in Vivod, prepričana o svoji zgodovinski vlogi pri osamosvojitvi, sta se združila kot enota in končno dosegla, da je Argentina priznala neodvisnost Slovenije. Jernej je opravljal funkcije veleposlanika Slovenije v Argentini,  Tine pa, kot vojni dopisnik, je iz Slovenije neprenehoma poročal svetu o dnevnem stanju.

Vivod je imel svojo pisarno pri lazaristih in naš rojak Pavel Novak, ki je obvladal francoščino in angleščino, je postal njegov tajnik.

Osebno mi je Tine omenil zanimivo anekdoto, kako je nastalo intenzivno sodelovanje s Peterletom. To mi je potrdil pred kratkim sam g. Peterle.

Na dan napada na Slovenijo, se je Tine oglasil pri Peterletu na vladi, da bi dobil pristno informacijo o dogodkih. Peterletova telesna straža ju je takrat odpeljala, zaradi varnosti, v drugo hišo. Tam je straža  izdala sledeči ukaz: »zaradi varnosti oba pod mizo, ker bodo delci razbitega stekla leteli na vse strani«. 

Pod mizo je Peterle rekel Vivodu: » Danes sva živa, jutri se ne ve« in nazdravila sta za Svobodno Slovenijo.

Slovenija ja postala članica Organizacije združenih narodov 22. maja 1992 in 1. maja 2004 postala članica Evropske unije.

Ko gledam na vse dogodke, ki so pripeljali do osamosvojitve  Slovenije, prihajam do zaključka, da je bila nedvomno za vsem tem prisotna Božja roka. 

Bog živi Svobodno Slovenijo!