Opisovati življenje, kjer je ljubezen prisotna je vedno prijetno in privlačno početje. Še prav posebej pa, ko se ljubezenski zgodbi obeta srečen konec. Človek si vedno želi, da bi ta čudež bil prisoten v lastem vsakdanu. In ko se na gledališkem odru pojavi ljubezenska komedija, ta na široko pritegne gledalce. Smeh je pol zdravja, pravi pregovor! In res je tako. Ob vsakodnevnih skrbeh dobro denejo trenutki sprostitve, ki vzbujajo veselo razpoloženje. V Našem domu so bili minulega 8. oktobra, ob priliki 61-letnice, obiskovalci veselo presenečeni nad veseloigro Thomasa Brandona “CHARLEYEVA TETKA”, ki jo je postavila na oder gledališka skupina iz San Justa. In uprizoritvi na srečo, so si na zadnji ponovitvi v soboto, 21. oktobra, zvečer ponovno ogledali odlično predstavo, ki je z lahkoto vzdrževala pozornost gledalcev prav do konca in še dlje…
Zgodba z zabavnimi zapleti in razpleti prikazuje ter poudarja veliko solidarnost med glavnimi liki. Čeprav proti lastni volji, je prisotna pomoč prijatelju v stiski. Lord Francourt Babberli – Babbo je pripravljen tudi blamiranja zaradi te potrebe. Trije navihani in nabriti študentje iz Oxforda (Nace Kržišnik, Ignacij Mehle, Marjan Vombergar) ga izigrajo in tako se pričnejo hudomušni pripetljaji.
Lordova prijatelja Charly Wickham in Jack Chessnay sta do ušes zaljubljena v miss Any Spettique in miss Kitty Verdun. Zaradi navad za časa oxfordskih slavnih dni, se dekleta niso smele sestajati z gospodi na samem. Obisk Charleyeve bogate tete in prireditev kosila njej na čast je edina možnost sestanka z gospodičnama. Ko se tetka nenadoma zakasni nastane velika zmeda. Zato prijatelj Babbo prevzame mesto le-te. A situacija se še bolj zakomplicira, ko se tetki – vdovi in miljonarki – prikažejo snubci: polkovnik sir Francis Chessney in odvetnik Stephen Spettique. Zmešnjav še ni konec, kajti prikaže se prava tetka z varovanko Ello, ki se pa že nekaj časa pozna z lordom Babberlijem in sta tudi zaljubljena. Seveda se vse v redu razplete in vsak dobi kar mu gre.
Razvoj dejanj je učinkovit, pospeši se do te mere, da napetost vedno narašča. Igralci nas s svojim spretnim in zabavnim igranjem popeljejo v srčiko zgodbe. Posebno izstopa interpretacija Aleksa Puntarja, ki je s profesionalno natančnostjo odigral dvojno vlogo Babbota in (neprave) Charleyeve tetke. Šaljive kretnje, prilagojenost glasu ženskemu naglasu, noša »primernega« kostuma so dokaz, da stojimo pred igralcem s široko paleto gledaliških sposobnosti. Za nagrado ob ponujeni altruistični pomoči, si je na koncu našel tudi izgubljeno ljubezen. Charly in Jack, to se pravi Erik Oblak in Sebi Žgajnar, sta prepričljivo predstavila prijatelja v zadregi, pripravljena sta bila tudi tvegati vse za pravo ljubezen. Njuni vlogi sta nosili težo osrednjih dejanj, saj sta bila povezovalna nit med vsemi prizori. Dovršeno osvojita in rešita različne pripetljaje. Tanka vest jima ne dopušča, da do konca izigrata varuha Spettiqueja, čeprav bi si to zaslužil. Svežino sta doprinesli mladi igralki Ani Malovrh in Marija Paula Mehle v vlogah miss Kitty Verdun in miss Any Spettique, ko sta naivno nasedali nepravi tetki s prepričanjem, da jima bo le-ta izprosila dovoljenje za zaroko. Prijetno smo spremljali njun razvoj na gledališkem podu, saj smo ju že uživali v zelo razlićnih vlogah. Na oder se je tudi uspešno vrnil Marjan Urbančič, ki je primerno in suvereno odigral vlogo sira Francisa Chessneya, prvega snubca tetke in očeta zaljubljenega Jacka. Poseben stavek gre za prekaljenega igralca Tonija Rovana, čigar simpatičen nastop v vlogi drugega snubca Stephena Spettiqueja je zbujal sočutje in istočasno smeh. Zelo posrečeni so bili prizori z Aleksom Puntarjem; vsak njun prikaz na odru je povzročil aplavz. Elegantnost in odliko je doprinesla prava Charleyeva tetka – donna Lucia D’Alvadorez, Marta Petelin, ki je morda odigrala svojo do sedaj najboljšo vlogo. Z umirjeno hudomušnostjo je spremljala vse zaplete in pripeljala nastopajoče in gledalce do viška, ko je sama vso stvar razkrila. S prav tako prepričljivim nastopom je odigrala svoje besedilo Lucijana Oblak v vlogi varovanke Elle Delahay, ki se na koncu zaveže z verigami ljubezni z Babbom. In nenazadnje, sluga John Brasset, ki ga je odigral izurjeni igralec Vanči Štrubelj. S jasno izgovorjavo, svojo postavo in gestami si je osvojil častno mesto. Igralski ansambel je izenačen in izjemen, vsi igralci dosežejo fokus, ki ga že na začetku določita režija in scena.
Da je komedija težavna zvrst teatra ni novost, zato je treba poudariti adaptacijo režiserke Ivane Tekavec, ki je s posebnim čutom priredila igro za naš oder in našo publiko. Od oblek do glasbe, in od ambientacije do gledališke postavitve. Izognila se je klišejem, burki in bizarnosti, da bi nenavadne situacije postale skoro vsakdanje, brez izgube barvitosti komedije. Vsaka vloga je imela merilo pravega igralca, vsak igralec se je vživel v vlogo in dodal svoj oseben čar in nadih. Resnost s katero so se lotili vaj je postala sorazmerna nasmehu hvaležne publike. Ta je pa bila najboljša, ki si jo režiser in igralec lahko zaželi: radodarna s krohotom, drugič hihitanjem, a vedno z najboljšim razpoloženjem.
Velika zahvala naj gre Veroniki Malovrh in Ani Clari Zafra, ki sta s svojo spretnostjo pri maskiranju in s pričeskami zaokrožili lik vsake posamezne vloge. Posebno zaslugo imajo Lučka Bergant Uštar in skupina Luč & zvok San Justo, ki so s profesionalnim odnosom omogočili brezhiben nastop. Scenski mojster Tone Oblak je tudi tokrat izstopal z odlično sceno, katero je s pomočjo fantov in mož Našega doma postavil v užitek igralcev in publike.
Sanhuški igralski družini čestitamo za izborno in lepo podano slovensko besedo in jih spodbujamo naj še v naprej ohranjajo in udejanjajo gledališki talent, da ga bomo lahko še v bodoče uživali!
n.l.
