Pred časom je Miriam prinesla iz šole katalog Cankarjevega doma z nastopi v tem letu. Kar debela revija, pisana, polna datumov in imen.
Nisva redna, niti izredna obiskovalca prireditev; bolj občasna. Barve privlačijo, da nehote začneš brskati in prelistavati. Kaže, da oči same najdejo, kar je lahko znanega. Tako so se ustavile na nekem stolpcu, kjer se je pojavilo ime: Chango Spasiuk. Ej, to je pa naš!
Ja, naš, ker je druga generacija Ukrajincev v Argentini. Ker smo svoj čas redno prepevali Yo soy nacido ucraniano … (zanimivo, da nismo priredili besedila v »sloveno«). In ker se človeku kar milo stori pri srcu, če najde v Sloveniji nekaj, kar je iz Argentine, pa naj bo malbec, limone, rozine, hruške viljamovke ali (skoraj) kar koli drugega.
Ja, in zdaj Chango. V spomin pridejo harmonika, Cosquín in drugi folklorni festivali in ta mladi svetlo-dolgolasi glasbenik, ki igra chamamé, ranchero, rasguido doble, valseado in vse, kar tam na argentinskem severovzhodu igrajo in plešejo.
Z vsem tem v glavi sva prišla do dveh vstopnic za dvorano (180 sedežev) čisto zgoraj, z lepo teraso. Šla sva z idejo, da nas bo nekaj »Argentincev«, pa še kak ljubitelj ameriške glasbe, ki ga je spoznal na prejšnji turneji.
Ideja se je delno izpolnila: bilo je (kar) nekaj naših, predvsem mladih – vendar se je dvorana kmalu napolnila! Ko je predstavnik CDja-napovedovalec v informalnem nagovoru vprašal tudi, če je kdo že bil na Changovem nastopu, ni bilo videti, da bi se kdo oglasil ali dvignil roko. Nekdo je izpeljal uspešno reklamo.
In Chango Spasiuk se je pojavil, tak, kot sem se ga spomnil; sicer ne več svetlolasi, vendar z vso polento. Njegovi se je pridružila še od spremljevalcev, odličnega violinista in dveh kitaristov: eden je sodeloval še s prijetnim glasom, drugi se je razživel (izživljal) na nesrečnem cajónu.
Chango že dolgo ni samo izvajalec folklorni skladb; je tudi komponist in prireditelj. Zato je sloviti Kilómetro once najprej zazvenel v vsej svoji ljudski preprostosti, pa se kmalu obogatil s Changovo priredbo in variacijami.
Čeprav so starši še znali po ukrajinsko, on pa ne več, je ohranil svojo povezanost s predniki preko glasbe. Kot otrok je mnogo užival ob igranju svojih sonarodnjakov v Chacu in tiste melodije pretvoril v svoja dela kot svoj doprinos k ohranjanju dediščine.
Kako to povedati publiki, če je znal reči le »huala«? Ko je po burnem, glasnem festivalskem odobravanju (spomnil sem se na Obras, vendar simbolično …) med in po vsaki izvedbi spoznal, da je kar nekaj poslušalcev iz Argentine, je prosil za pomoč. Tako je moja Miriam prevajala, da je še ostala publika razumela njegove besede. Sicer pa je obljubil, da se bo za naslednjo turnejo naučil nekaj po slovensko. Pravi, da mu je slovenščina težka.
Bil je lep večer, ki je – kot se rado zgodi – prehitro minil. Kogar je zanimalo, se je približal in poklepetal s Changom in spremljevalci. Neformalno, preprosto, po argentinsko.
GB
ODTISI 9 – 2022
