V samostanu in baziliki sv. Antona v Padovi so se redovniki minoriti 25. aprila s svojo slovesnostjo pridružili praznovanju državnega praznika, Dneva osvoboditve. Posvetili so jo svojemu mučeniškemu sobratu, p. Placidu Corteseju, ki se je rodil leta 1907 na danes hrvaškem otoku Cres, umrl pa je v mučilnicah gestapa novembra 1944 v Trstu, ker ni hotel izdati nobenega svojega sodelavca. Zadnje obdobje svojega življenja je namreč posvetil človekoljubnem delu, a tudi uporu proti trinoštvu.
Z njim smo Slovenci usodno povezani, kar je prvi obširneje opisal dr. Vojko Arko v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1967.
Povoda za slovesnost sta bila dva: dejstvo, da je italijanski predsednik Mattarella nedavno posmrtno podelil p. Placidu zlato kolajno za civilne zasluge, in pa natis temeljne dokumentacije za njegov beatifikacijski postopek (to je tako imenovana Positio), ki se je začel leta 1999.
P. Cortese je bil v Padovi priljubljen spovednik in zelo uspešen urednik mesečnika Messaggero di S. Antonio, ki še danes izhaja v več jezikih. V letih urednikovanja (1937–43) mu je dvignil naklado na 800.000 izvodov.
Zareza v njegovem življenju je nastopila junija 1942, ko so italijanske vojaške oblasti v skoraj novi vojašnici v padovanskem predmestju Chiesanuova uredile eno izmed svojih koncentracijskih taborišč za civilne internirance iz tistih delov Slovenije in Hrvaške, ki so jih bile leto prej okupirale. Skozi taka taborišča (na otoku Rab, v Gonarsu, Monigu pri Trevisu, Viscu, Renicciju in drugje) je izmed 330.000 prebivalcev tako imenovane Ljubljanske pokrajine šlo kar 30.000 Slovencev. Najstrašnejše razmere so bile na Rabu, a tudi v ostalih taboriščih so ljudje umirali od lakote in bolezni.
Od leve: Ivo Jevnikar, p. Apollonio Tottoli, p. Giorgio Laggioni
Taborišče Chiesanuova
V Chiesanuovi so bili zaprti le moški. Ker so oblasti pogosto premeščale internirance, se jih je v taborišču do septembra 1943 zvrstilo kakih 10.000, v veliki večini Slovencev. Naenkrat jih je bilo zaprtih od 1.500 do 3.400. Razmere so bile boljše kot na Rabu ali v Gonarsu, ker so živeli v zidanih stavbah, ne pod šotori ali v barakah. Smrt je kosila zlasti med tistimi, ki so jih tja prepeljali že napol mrtve z Raba.
Za preživetje sestradanih internirancev je bila bistvena zunanja pomoč. Pobudnice zanjo so bile tri študentke medicine iz Slovenije. Ljubljanska medicinska fakulteta je namreč sprva obsegala le prva dva letnika, leta 1940 so uvedli tretjega, potem je bilo treba nadaljevati študij v Zagrebu ali Beogradu. A prišli so vojna, nove meje, ukinitev predavanj, okupatorsko in revolucionarno nasilje, tako da se je precej študentov odločilo za študij v Padovi.
Pri Majdi Mazovec (umrla je kot znana kardiologinja v Ljubljani), Mariji Slapšak (še med vojno je podlegla tuberkulozi) in Mariji Ujčić (kot zdravnica je umrla v hrvaški Istri), ki so tudi same imele sorodnike in znance v taboriščih, so se začeli kopičiti denar, pisma, hrana, zdravila, ki so jih svojci iz Slovenije želeli dostaviti internirancem v Padovi.
Dekleta, ki so bila iz vernih družin (Mazovčeva je imela brata frančiškana, Slapšakova je imela dva brata duhovnika in sestro redovnico, Ujčićeva je bila nečakinja beograjskega nadškofa), so se obrnila na patra v baziliki sv. Antona, za katerega so zvedela, da vsaj malo govori hrvaško. P. Cortese sprva ni bil navdušen nad prošnjo, da bi se pri vojaških oblasteh zavzel za dostavo pomoči taboriščnikom. Tudi sam je bil pod vplivom propagande fašističnega režima, da so zaprti le nevarni komunistični teroristi. Po razmisleku pa je le sprejel, saj je v njem prevladalo evangeljsko načelo ljubezni. Ob stiku s trpljenjem nedolžnih ljudi, ki so bili žrtve italijanskih racij v Ljubljani in brezobzirnega »čiščenja« na podeželju, pa se je v p. Corteseju nekaj spremenilo.
S pomočjo deklet, vojaškega kurata v taborišču (to je bil istrski slovenski frančiškan p. Atanazij Kocjančič) in frančiškana p. Fortunata Zormana, ki mu je ljubljanski škof Rožman izposloval dovoljenje, da je krajši čas nudil duhovno oskrbo v taborišču, je p. Cortese ustvaril zelo učinkovito mrežo za dostavo pomoči taboriščnikom. Sam je tihotapil vanj necenzurirano pošto in denar, knjige, dekleta so bila kurirke med Ljubljano in Padovo, pomoč so pošiljali Vatikan, založba Messaggera, Škofijska dobrodelna pisarna iz Ljubljane, škofija v Padovi, posamezni duhovniki in dobrotniki. V imenu Sv. sedeža je p. Placida podprl nuncij v Italiji Borgongini Duca, ki je skupaj z njim v papeževem imenu obiskal taborišče ter mu naročil, naj se zanima še za internirance v drugih taboriščih.
P. Placido je iz podzavesti obudil hrvaščino iz domačih krajev in se toliko priučil slovenščine, da jo je tekoče govoril. S pomočjo p. Zormana in p. Corteseja so slovenski taboriščniki za delitev pomoči 22. oktobra 1942 ustanovili svojo organizacijo Samopomoč, ki jo je vodil Zormanov brat Ivan. V njej je bil dejaven tudi pisatelj Stanko Kociper, ki je o tem pisal v svojih spominih Kar sem živel. Levo usmerjeni interniranci pa so v Chiesanuovi ustanovili svojo organizacijo, Socialno akcijo. Tudi v taborišču je vladala delitev duhov iz domovine, ki so jo spremljali spori in polemike, a Samopomoč je pomagala vsem brez razlike.
P. Cortese je skrbel tudi za duhovno pomoč. Med drugim so v taborišču pripravili slovesno vstajenjsko procesijo 24. aprila 1943. Škof Rožman se je za izredno delo v korist internirancev zahvalil patru z zelo lepim pismom.
Po italijanski kapitulaciji
Položaj v Padovi se je korenito spremenil po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 in z nemško zasedbo. Interniranci so bežali iz taborišč in iskali pot domov, iz taborišč za vojne ujetnike je proti Švici ali že osvobojeni južni Italiji bežalo več tisoč britanskih in ameriških vojakov, ki so jih Nemci vztrajno lovili. Še huje je bilo z Judi.
Zelo številnim, ki so se obrnili nanj, je p. Placido pomagal z varnimi skrivališči, lažnimi dokumenti in spremstvom proti svobodi. Za to se je naslonil predvsem na padovanska dekleta in na italijansko tajno organizacijo Fra-Ma. Vojko Arko, ki je tisto obdobje preživel v Padovi, pa opisuje tudi Cortesejeve stike s Češko vladno vojsko, ki so jo Nemci premestili v severno Italijo, in s slovensko nekomunistično odporniško skupino, ki je bila del obveščevalnega omrežja Vladimirja Vauhnika.
Po tej skupini sta nemška vojaška protiobveščevalna služba in gestapo udarila konec septembra in v začetku oktobra 1944. Preiskavo so vodili v Trstu, ker je deloval njen vodja, mariborski časnikar Jože Golec. Aretirali so vse dosegljive člane skupine, njihove sodelavce, a tudi slučajne znance. Več jih je bilo umorjenih, veliko poslanih v nemška taborišča. V Padovi so 8. oktobra aretirali tudi p. Placida in ga prepeljali v Trst. Na sedežu gestapa je sredi novembra izgubil življenje, ker ni spregovoril in je s tem verjetno rešil veliko sodelavcev in znancev.
Slovesnost v Padovi
Temu zglednemu pričevalcu je bila posvečena slovesnost v Padovi. V Dvorani teoloških ved ob »križnem hodniku magnolije« je bila najprej okrogla miza. Prisotne je pozdravil rektor bazilike p. Oliviero Svanera. Člana zgodovinske komisije za beatifikacijski postopek Ivo Jevnikar in p. Apollonio Tottoli sva nato predstavila Cortesejevo delo med drugo svetovno vojno: podpisani glede pomoči slovenskim in hrvaškim internirancem v Chiesanuovi, p. Tottoli glede reševanja Judov in pobeglih zahodnih vojnih ujetnikov ter stikov z odporniškimi skupinami.
Vicerektor bazilike sv. Antona in vicepostulator v postopku za Cortesejevo beatifikacijo p. Giorgio Laggioni je nato predstavil nekaj novih arhivskih dokumentov o Cortesejevem medvojnem delu in pa Positio, ki na 780 straneh povzema celotni dosedanji beatifikacijski postopek, saj prinaša Cortesejev življenjepis, povzetke dokumentov in zaslišanj 37 prič, med njimi več Slovencev, ter poročila strokovnjakov. V knjigi je kot priloga tudi že gradivo tako zgodovinske komisije na Kongregaciji za zadeve svetnikov, ki je 31. januarja lani odobrila Positio z nekaj pripombami, kot glavnega poročevalca, ki je nanje odgovoril. Na koncu je še zbirka dokumentarnih fotografij.
Gradivo mora zdaj pregledati še teološka komisija na Kongregaciji za zadeve svetnikov, nato se bo o Cortesejevih »junaških krepostih« izrekla pristojna komisija kardinalov in škofov, na koncu pa bo odločil papež, vendar bo za razglasitev p. Corteseja za blaženega potrebno izprositi še čudež.
Med posegi so se zvrstili tudi nekateri odlomki iz dokumentarca Paola Damossa Pogum molka iz leta 2006 s pričevanji več Cortesejevih sodelavcev, ki so nas medtem že zapustili, tako tudi Majde Mazovec in Iva Gregorca iz Švice. P. Alessandro Fortin pa je za konec prebral pomenljivo pismo p. Corteseja p. Fortunatu Zormanu iz marca 1943, v katerem so opisane razmere v taborišču v Chiesanuovi.
Drugi del srečanja je bil v baziliki. Provincial minoritov severne Italije p. Giovanni Voltan je vodil slovesno somaševanje. Sledil je še postanek z molitvijo pred Cortesejejo spovednico, ki so jo pred leti spremenili v spominsko obeležje.
Ivo Jevnikar
za Svobodno Slovenijo
foto: PISAP OFMConv
