OkrOgle obletnice

Pred 120 leti, 19. maja 1900, se je rodil v Vrbi na Gorenjskem slovenski duhovnik, teolog, ljubljanski nadškof in božji služabnik Anton Vovk. Rodil se je v isti hiši kot – 100 let pred njim – največji slovenski pesnik France Prešeren (Vovkova stara mati Mina Volk je bila Prešernova sestra).

Življenjska pot nadškofa msgr. Antona Vovka:

Ljudsko šolo je opravil na Breznici in v Kranju, kjer je obiskoval tudi prvih šest let gimnazije. Starša sta mu zgodaj umrla, oče, ko še ni dopolnil štirih let, in mati, ko mu jih je bilo 17.

Leta 1917 je vstopil v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano v malo semenišče. Tam je leta 1919 maturiral, nato je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 29. 6. 1923 posvečen v duhovnika.

Prva tri leta je služboval kot kaplan v Metliki. Od leta 1926 je bil najprej kaplan, nato pa od leta 1928 župnik v Tržiču. Na začetku se je moral soočiti z velikim finančnim dolgom župnije. To stanje je sicer uspešno popravil, vendar ga je to stalo veliko skrbi in zdravja, saj prav v ta čas sega začetek njegove bolezni, ki ga je nato spremljala vse življenje. V času vodenja župnije se je izjemno izkazal tako na pastoralnem, prosvetnem, duhovnem kot socialnem področju. Prenovil je župnijsko cerkev in druge sakralne objekte ter mesečno izdajal Cerkveni glasnik, ki je bil najvzorneje urejen župnijski list v škofiji. Zaradi odličnega vodenja župnije je bil 6. 6. 1936 imenovan za škofijskega duhovnega svetnika.

Leto dni pred začetkom vojne, 15. 4. 1940, je bil imenovan, 2. 9. 1940 pa umeščen za stolnega kanonika v Ljubljani, in sicer z namenom, da s časom prevzame mesto rektorja novega Baragovega semenišča. Vojna je vrezala nov tok dogodkov in Vovk je postal predsednik škofijskega odbora za pomoč duhovnikom beguncem. V Ljubljansko pokrajino so bili pregnani ali so se vanjo zatekli številni duhovniki z ozemelj, ki so jih zasedli Nemci (Štajerska in Gorenjska). Odbor je skrbel za ureditev njihovih bivališč ter ostale nujne potrebščine, kar je bilo v vojnih okoliščinah težavno delo. Dne 26. 7. 1944 je postal še vodja Bogoslovnega semenišča.

Ob začetku vojne je škof Gregorij Rožman določil vrstni red generalnih vikarjev, ki bi namesto njega prevzeli vodenje škofije, če bi se mu zaradi nepredvidljivih razmer kaj pripetilo. Vovk je bil na seznamu napisan kot zadnji, peti. Razvoj dogodkov pa je pripeljal do tega, da je po končani vojni in aretaciji generalnega vikarja Ignacija Nadraha prav Vovk 15. junija 1945 prevzel vodenje ljubljanske škofije, in tako je v tistih skrajno divjih časih za Cerkev postal generalni vikar in generalni revež, kot je sam zapisal. Leto zatem mu je v imenu svetega očeta nuncij Joseph Patrick Hurley zastavil vprašanje, ali je pripravljen prevzeti mesto pomožnega škofa. Vovk je zapisal: “Ostrmel sem. Izrečeno mi je bilo nekaj, na kar (Bog mi je priča) prav nikdar v življenju nisem mislil in na kar se seveda tudi pripravljal nisem nikoli. Prosil sem za pol ure odloga. Ko sem prišel, ves prevzet, iz sobe, sem se napotil v stolnico k brezjanski Mariji Pomagaj, da se tam odločim. Pred brezjansko Marijo Pomagaj še nisem pokleknil nikdar z večjo zadevo. Kako lepo je bilo v dijaških letih, ko sem tolikokrat iz Vrbe peš romal na Brezje, v poletju večkrat kar vsako nedeljo, in sem tam ob Pomočnici svoj poklic utrjeval. Izrekel sem z Marijo, naj se zgodi volja božja in volja Cerkve.” Za škofovsko geslo si je izbral geslo In Domino confido (V Gospoda zaupam) . Prav to zaupanje mu je pomagalo, da je v časih hudih preizkušenj zmogel modro krmariti njemu tako ljubo ljubljansko škofijo. Poleg ljubljanske škofije sta mu bili zaradi nove meddržavne ozemeljske razdelitve zaupani še apostolska administratura slovenskega dela reške škofije (od leta 1951 do 1961) in apostolska administratura slovenskega dela tržaško-koprske škofije (od leta 1951 do 1955).

Največja skrb škofa Vovka so bili duhovniki, za katere se je boril in jih branil. Iz njegovi zapisov je razvidno, da oblast duhovnikov po vojni ni preganjala zaradi njihove domnevne medvojne kolaboracije ali njihovega domnevnega protidržavnega delovanja, ampak zato, ker je hotela zlomiti škofa. Dokumenti o teh montiranih procesih so več kot zgovorni. Zato si je škof Vovk še posebej prizadeval za edinost duhovnikov in njihovo povezanost s škofom. Odločno je zavračal od oblasti ustanovljeno Ciril–Metodijsko društvo slovenskih duhovnikov, bil pa je zelo razumevajoč do svojih duhovnikov, ki so se pod pritiski vanj včlanili.

Nasilje nad duhovniki, redovniki, redovnicami in bogoslovci se je nadaljevalo po letu 1950, ko je bil škof Vovk imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske škofije s pravicami rezidencialnega škofa. Višek nasilja je bil poskus atentata na škofa Vovka 20. januarja 1952, ko je na železniški postaji v Novem mestu ‘neznanec’ škofa polil z bencinom in ga zažgal. Škof si je zaradi svoje prisebnosti rešil življenje, posledice tega zločinskega dejanja pa so ga usodno zaznamovale in bile tudi krive njegove prezgodnje smrti.

Njegovo zdravje je vedno bolj pešalo in februarja 1963 je dobil pomožnega škofa Jožefa Pogačnika. Tedaj so že potekale priprave na praznovanje petstoletnice škofije. Ob tem jubileju je bila ljubljanska škofija povzdignjena v nadškofijo. To je storil papež Janez XXIII., ki je visoko cenil škofa Vovka, s svojo slovesno listino (bulo) z dne 22. decembra 1961. Ena zadnjih velikih slovesnosti, ki jo je še vodil močno opešani nadškof, je bila proslava petstoletnice ljubljanske nadškofije 8. in 9. septembra 1962.

Življenjska pot nadškofa Antona Vovka se je iztekla 7. julija 1963. Svoje poslednje zemeljsko bivališče je na lastno željo našel pri nadškofu Jegliču na ljubljanskih Žalah, v družbi njemu tako dragih duhovnikov.

Škof v času preganjanja Cerkve:

Anton Vovk se je kot generalni vikar, nato pomožni škof, apostolski administrator, škof in končno nadškof znašel v povsem spremenjenih in novih razmerah kot njegovi predhodniki. Nova ljudska oblast je z izpeljavo revolucije ukrojila nov družbeni sistem, ki ga je v popolnosti nadzirala in ki je pomenil popolno diskontinuiteto s stanjem pred letom 1941. Cerkev je bila edina, ki ji je v novih razmerah uspelo ohraniti avtonomijo in je partijski strukturi nudila edino alternativo. Partija se je tega zavedala, zato jo je hotela na vsak način zlomiti. Ob koncu vojne je domovino zapustilo blizu 300 duhovnikov in redovnikov, samo iz ljubljanske škofije 185, nekaj je bilo izvensodno pobitih, nova oblast pa jih je vedno znova in znova zapirala na dolgoletne zaporne kazni. Že maja 1945 je bilo zaprtih 50 duhovnikov. V Sloveniji je bilo od konca vojne do leta 1961 na sodišču obtoženih 429 duhovnikov, pri čemer je bilo 339 obsojenih na zaporno kazen, mnogi med njimi celo večkrat. Devet duhovnikov je bilo obsojenih na smrt, štirje so bili tudi usmrčeni.

Ljudska oblast je vedno znova izumljala nova sredstva, s katerimi bi spodkopala Cerkev, saj je načrtovala, da bo proces razkristjanjenja slovencev dolgotrajen.

Z agrarno reformo in nacionalizacijo so bila Cerkvi odvzeta vsa materialna sredstva. Razgibano socialno, društveno, kulturno in prosvetno življenje je bilo popolnoma onemogočeno, saj si je za vsa ta področja država pridržala absolutni monopol. Verski shodi so bili prepovedani, tiskarne odvzete, procesije ovirane. Dopuščali so, seveda ob strogem nadzoru in stalnem oviranju, le najosnovnejše versko življenje, eno veliko semenišče za vzgojo duhovnikov, skromen verski list Oznanilo, verouk pa je bil stalna točka izsiljevanj. Po koncu vojne ga je oblast, da bi ga laže nadzorovala, želela obdržati v šolah, ga nato na različne načine šikanirala, dokler leta 1952 končno ni bil odpravljen iz šol. Takoj po koncu vojne so uvedli tako imenovani pristanek. To je bil ukrep, pri katerem je oblast vsakemu duhovniku, ki med vojno ni bil na svoji župniji, samovoljno dovolila ali prepovedala delovanje na župniji, kasneje pa se je razširil na vsakoletne premestitve duhovnikov in celo na novomašnike. Za ta ukrep izsiljevanja, ki so ga izvajali do leta 1952, ni oblast nikoli izdala nikakršnih zakonov ali pisnih navodil, uporabljala in zaostrovala ga je po potrebi. Bil je edinstven v vsej Jugoslaviji in je veljal le v Sloveniji.

Napadi, zasliševanja in atentati na nadškofa:

Brezobzirnost in nasilnost nove oblasti je na svoji koži izkusil tudi škof Vovk, ki je predstavljal osrednjo osebnost Cerkve na Slovenskem.

Paleta pritiskov na škofa je bila izjemno raznovrstna, vodilno vlogo pri tem pa je igrala partijska tajna revolucionarna policija “Uprava državne varnosti” (UDV). Njeno delovanje je obsegalo različne ravni, od zasliševanj, spremljanja na vseh birmovanjih, vizitacijah, analiz njegovih pridig, zasliševanja in maltretiranja duhovnikov in laikov v Vovkovi bližini, pisanja dnevnih poročil o tem, kje se je nahajal, s kom je govoril, kakšna stališča ima do posameznih vprašanj, preiskav na škofiji, pregleda celotne pošte, ki je prihajala na ordinariat in z njega, poskusi atentatov in končno seveda sramotnega zažiga 20. januarja 1952 v Novem mestu.

V času vodenja ljubljanske škofije ga je UDV vsaj 90-krat zaslišala. Vovk je zasliševanja doživljal kot nujno zlo in teror, vendar je ostal tudi ob najhujših pritiskih dostojanstven, pokončen in načelen. Na zasliševanjih so ga skrajno grobo izsiljevali, poniževali in žalili, operativno so jih vodili skrajno preverjeni in indoktrinirani ljudje, med katerim najdemo tudi osebe, ki so kasneje postale vodilni politični funkcionarji, kot npr. Mitja Ribičič in Zdenko Roter. Zasliševali so ga ves čas vodenja ljubljanske škofije na raznih lokacijah ob vseh mogočih urah, večkrat celo na bolniški postelji.

Na zaslišanjih so ga večkrat z grobim izsiljevanjem hoteli pridobiti za svojega sodelavca in mu v zameno ponujali razne ugodnosti in predvsem izpustitev zaprtih duhovnikov. Ker je Vovk ostal neomajen in pokončen, zvest Kristusu in Cerkvi, so za kazen in zaradi izsiljevanja zapirali številne duhovnike ob njem in bogoslovce. Ker 23. decembra 1948 ni pristal na postavljene zahteve, mu je UDV odgovorila: Še jutri boste izvedeli, kateri duhovniki so zopet na novo zaprti, če nam ne boste dali nocoj gotovih obvez. Isto noč so za šest let in pol zaprli bolnega škofijskega tajnika Božidarja Slapšaka, ki se je ravno vrnil s prestajanja kazni, in za eno leto kanonika Franca Kimavca. Vovk je sicer prigovarjal: “Čudim se pa temu, da mene ne zaprete, če sem vzrok zaporu vseh duhovnikov. Tu sem.” UDV mu je skrajno cinično odgovorila: Vemo, da bi Vi radi, da bi Vas zaprli. Zato, da bi s tem naredili mi veselje nunciju in Vatikanu, ki bi se razpisaval, kako in zakaj je zopet en škof v Sloveniji zaprt. Zaenkrat tega veselja ne bomo nunciju in Vatikanu delali. Le glejte posledice svojega dela.

Škof Volk je bil tudi tarča poskusov atentatov in fizičnih obračunov:

. Na dan birme v Kočevju maja 1947 je oblast zaustavila javni prevoz, da se ljudje iz okoliških vasi ne bi mogli udeležiti slovesnosti. Odklopili so elektriko in vodo ter prepovedali točenje pijač in postrežbo hrane. Avtomobilu, s katerim se je škof pripeljal, pa so predrli vse štiri pnevmatike.

. Zaradi revmatizma, ki se je škofu pojavil kmalu po začetku vodenja škofije, je odšel avgusta 1947 na zdravljenje v Dolenjske Toplice. UDV je pred župniščem, kjer je začasno prebival škof, organizirala proteste. Najeti in na silo vpoklicani demonstranti so razbili stekla na župnišču in vdrli vanj, da bi obračunali s škofom. Odnehali so šele po odločnem in samozavestnem nastopu škofa Vovka, ki je demonstrante tako zmedel, da so zapustili prizorišče.

. Ob birmi v Škofji Loki maja 1951 je UDV neki osebi izročila steklenico z naročilom, naj vsebino strese v juho, ki jo bodo ponudili škofu pri obedu. Naročilo ni bilo opravljeno, ob preiskavi steklenice pa je bilo ugotovljeno, da je vsebovala mešanico ricinusa in starega olja.

. V juniju 1951 so najeti razgrajači na Bledu razdejali pritličje župnišča, v katerem je prenočeval škof.

. Med vizitacijami in birmami po župnijah so bili duhovniki redno zaslišani, večkrat tudi zaprti, ljudje so bili na različne načine ustrahovani, slovesnosti pa na različne načine ovirane. Tako so npr. žagali mlaje, cerkve polivali s fekalijami, organizirali montirane proteste, udarniška dela na dan birmovanj, cerkve in župnišča so pleskali s proticerkvenimi gesli .

. Višek nasilja nad škofom pa predstavlja zažig v Novem mestu. Škof Vovk se je 20. januarja 1952 skupaj s spremstvom iz Ljubljane z vlakom odpeljal proti Novemu mestu, da bi v župniji Stopiče blagoslovil obnovljene orgle.

Že med vožnjo v Novo mesto 20. januarja 1952 je škofa v nekem tunelu nekdo polil z neznano tekočino. Še predno je na postaji lahko s spremstvom izstopil, je vstopilo 15 do 20 oseb in začelo škofa zmerjati. Milica ga ni branila, kar že kaže na to, da je bila akcija organizirana od Udbe. Neki moški je prek klopi začel brizgati belo tekočino iz pollitrske steklenice in zasmrdelo je po bencinu. Drhal je dogajanje spremljala s klici kot: »Ubijmo hudiča!« Nekdo je potem pritaknil k suknji vžigalico, cigareto ali vžigalnik in Vovk je bil v trenutku v ognju. Sam je to opisal:

»Modri in smrdeči zublji so plapolali okoli moje glave, divjaki pa so se umaknili v polkrog in divje kričali: ‚Zgori, hudič! Crkne naj, hudič!‘ Trenutki so bili grozni. Če bi mi kdo hotel kaj pomagati, bi mu divjaki ne pustili, tako so bili divji. Ves bencin, s katerim sem bil oblit, je zagorel naenkrat. Suknja je bila vsled mraza in snežnih kep mrzla in so prvotno gorele na njej le kosmatine. Kako dober je Bog.

Nihče mi ni hotel in mogel pomagati. Tudi sam bi si ne mogel, če ne bi imel na rokah usnjenih rokavic in okoli vratu zavijače. Če bi segel s prostimi rokami do gumbov suknje, bi bil na rokah takoj ves opečen. Tako pa sem z rokavicami na rokah hitro odpel suknjo, gorečo sem slekel in vrgel od sebe, da je obležala na robu sedeža. Ko sem suknjo srečno odložil, sem čutil da gori pod vratom kolar iz celuloida. Zgrabil sem volneno ovijačo in z njo zadušil še ogenj pod brado. Bil sem v trenutku silno utrujen, prevzet in prestrašen, a zavesti nisem izgubil. Če bi bil gorel le nekaj trenutkov več, bi se gotovo zgrudil. Surovost pa ni odnehala, vpili so neprestano samo: ‚Zgori, crkne naj hudič!‘« (V spomin in opomin, str. 217)

Tudi potem, ko je težko poškodovan škof izstopil, ni bilo nobene volje s strani milice, da bi mu pomagala oz. da bi ukrepala proti agresivnim nahujskanim demonstrantom. Miličnik ga je samo napotil v čakalnico, češ da bo tam na varnem, dejansko pa ga je milica prepustila razdivjani množici, ki ga je zasmehovala in prisilila, da je stopil na mizo. Šele po uri in pol sta ga s spremstvom dva udbovca napotila nazaj v vagon. Rešilca so klicali šele, ko je bilo najhujše že mimo.

Ko je končno prišel zdravnik iz novomeške bolnišnice, je predlagal prevoz škofa v bolnišnico, vendar je razdivjana množica to onemogočila. Po pričevanju škofa sta miličnika mirno sedela v rešilcu zraven njega in nista ukrepala kljub grožnjam razgrajajočih okoli rešilca. Za škofovim sedežem v rešilcu je šipo nadomeščala lepenka in obstajala je velika nevarnost, da bodo divjaki škofa še enkrat fizično napadli.

Zato se je škof odločil, da se z vlakom odpelje nazaj v Ljubljano. Od tam je potem zaradi hudih opeklin moral po hudi noči, ko so se opekline zelo poslabšale, v bolnico.

O življenju nadškofa Vovka in atentatu nanj je bil sneman dokumentarni film. Režijo in montažo je imel na skrbi David Sipoš. Film si lahko ogledate na spletu:

Nekaj misli božjega služabnika nadškofa Vovka:

. “Ne toliko kot bolečine me boli surovost slovenskega naroda.”

. “Strašne so rane, ki jih je zadajal sovražnik med štiriletno okupacijo našemu narodu in naši domovini. Njegov najhujši zločin pa je ta, da se mu je posrečilo razdvojiti naš narod in nahujskati brata zoper brata.”

. “V petsto letih se je marsikaj spremenilo: družbeni in politični razvoj je šel svojo pot in se slednjič pri nas ločil od Cerkve. Ob tej cerkveni slovesnosti bi rad poudaril, kako zelo želimo, da bi taka ločitev ne pomenila sovražnega razmerja, da bi namreč mogli vedno najti pot pravega sožitja. Še zmeraj smo namreč z vso dušo prepričani, da je samo globoko etično oblikovan človek zanesljiv in dober državljan in koristen ud družbe.” (leta 1962 ob 500-letnici ljubljanske škofije)

. “Rodil sem se v isti kamri kot največji slovenski pesnik dr. Prešeren. In če bi se bil za mrvo kdaj pregrešil zoper slovenski narod, ne bi imel pravice, da se s tem hvalim. Tako sem pa na svoj slovenski rod lahko ponosen. Še bolj sem pa ponosen na to, da sem duhovnik katoliške Cerkve.”

. “Danes je god sv. apostolov Petra in Pavla. Zame je to najbolj srečen spominski dan življenja, saj sem bil na ta dan pred 40 leti posvečen v mašnika. Bogu neizmerna hvala za to. Večje milosti mi ni mogel dati. Zaradi bolezni trpim. Ne vem, če še kdaj doživim današnjo obletnico. Naj bo vse Bogu darovano … Hudo mi je, ko ne morem danes posvetiti novomašnikov. Molim, da bi bili dobri. Ohrani jih, Gospod, in blagoslovi vse naše duhovnike! Neizmerno jih imam rad. Zato, ker so Gospodovi in zanj delajo in trpijo. Zelo mi je hudo, če sem bil kdaj s kom bolj trd. Res, le potreba je to prinesla in moji zmučeni živci. Sproti sem odpuščal, vse pozabil, za isto prosim tudi vse svoje drage sobrate. Pri vsaki sv. maši sem se rad vseh duhovnikov spomnil, za vsakega umrlega sem takoj maševal. Nadvse bom srečen, če mi bodo duhovniki in redovniki vračali molitveni spomin. Hudo mi je, ker letos zaradi bolezni ne morem na birme.” (Teden dni pred svojo smrtjo)

Postopek za beatifikacijo nadškofa Vovka:

Duhovniki dekanije Radovljica so leta 1995 izročili nadškofu Alojziju Šuštarju prošnjo, da bi se začel škofijski postopek za beatifikacijo Antona Vovka. To prošnjo je podprl leta 1996 Duhovniški svet ljubljanske nadškofije.

Ko je iz Rima prišlo ustrezno dovoljenje, je nadškof Franc Rode 13. maja 1999 začel uradni postopek za beatifikacijo božjega služabnika Antona Vovka.

Po zaključku škofijskega postopka je postulator Ivan Merlak 27. oktobra 2007 zbrano dokumentacijo izročil prefektu Kongregacije za svetnike v Rimu.

Molitev k božjemu služabniku nadškofu Antonu Vovku:

O Bog, v škofu Antonu Vovku
si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja
in pogumnega pričevalca za vero
v času preizkušnje. Prosimo te,
poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo,
da bo pred nami še močneje
zablestel njegov zgled
in bosta po njem rasla
naša vera v tvojo
očetovsko Previdnost
in zaupanje v Marijino
materinsko varstvo.
Po Kristusu, našem
Gospodu.