OkrOgle Obletnice

Pred 75 leti, 16. marca 1945 je bil mučen in umorjen slovenski prekmurski duhovnik Danijel Halas. Ko se je s kolesom v večernih urah vračal iz Lendave, kjer je spovedoval šolske sestre, se je na poti proti domači župnijii ustavil še na Hotizi pri tamkajšnem župniku. Na križišču z glavne ceste proti Polani so ga zgrabili štirje možje, dva sta pa stopila iz grmovja. Med surovim pretepanjem so ga odvlekli do Mure, ga tam na bregu ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko.

Halasov življenjepis

Božji služabnik Danijel Halas se je rodil 24. junija 1908, krščen pa je bil dan po rojstvu, 25. junija 1908 v črenšovski župnijski cerkvi Povišanja sv. Križa. Po osnovni šoli v domačem kraju je gimnazijo najprej obiskoval v Murski Soboti, nato pa v Ljubljani, kjer je tudi maturiral. Vstopil je v mariborsko bogoslovje in leta 1933 ga je škof Jožef Tomažič (1876-1949) posvetil v duhovnika. Novo mašo je 16. julija 1933 daroval v domači župnijski cerkvi. Za pridigarja si je izbral upokojenega župnika Jožefa Klekla st. (1874-1948), urednika in izdajatelja katoliškega verskega tiska, narodnega buditelja in duhovnega voditelja prekmurskih Slovencev, ki je živel v Črenšovcih in je bil dober znanec ter podpornik Halasove družine.

Po posvečenju je do novega leta deloval kot kaplan v Ljutomeru, nato pa ga je škof poslal v Lendavo. Tam je vodil Marijino družbo. Madžarskim vernikom je verski tisk preskrbel v materinem jeziku.

Leta 1939 je postal župnik župnije Velika Polana. Tam je nadaljeval zavzeto in uspešno pastoralno delo. Vodil je dekliško in fantovsko Marijino družbo, ki sta bili mladim v oporo pri ohranjanju vere. Skrbel je za verski tisk, pa tudi za kulturno življenje v župniji, saj je prirejal in pomagal pri uprizarjanju iger. Nekaj časa je nadomeščal urednika mesečnika Marijin list in tednika Novine. Tudi sam je pisal. Njegovi spisi so zbrani in natisnjeni v knjigi Pšenično zrno iz Polane.

Bil je blag in razumevajoč spovednik, zavzemal se je za češčenje Jezusovega in Marijinega srca in kot odličen katehet je bil velik prijatelj otrok.

Kmalu po njegovem prihodu v Veliko Polano se je začela druga svetovna vojna. Madžarska okupatorska oblast je Danijela Halasa oktobra 1941 aretirala por obtožbo, da je podpiral komuniste. Njegova podpora je bila v tem, da komunistov, svojih faranov, ni hotel izdajati madžarskim oblastem. Obsodili so ga na leto in pol zapora. Bil je zaprt v Budimpešti. Z njim sta bila obsojena in zaprta še dva druga slovenska duhovnika, Ivan Camplin in Mihael Jerič. Po devetih mesecih so Halasa izpustili. Vrnil se je med vernike in zavzeto nadaljeval pastoralno delo.

V njegovi župniji je delovala tudi komunistična celica. Halas je mlade opozarjal, naj ne vstopajo v Društvo kmečkih fantov in deklet, ki si ga vodili domači komunisti. Tudi starše je s prižnice javno opozarjal, naj otrokom ne dovolijo, da bi postali člani omenjenega društva, ker bo v tem primeru v nevarnosti njihova vera. V pridigah je pogosto govoril o nevarnosti komunizma.

Halas je večkrat izjavil, da živi med dvema ognjema. Na eni strani so bili madžarski okupatorji, na drugi pa domači komunisti. Na partizanskem sestanku v Gomilicah v začetku leta 1945 je komunistični aktivist Martin Žalik predlagal likvidacijo župnika Halasa. Temu predlogu je večina prisotnih nasprotovala. Poveljnik partizanske čete Franček Majcen je povedal, da partizani likvidirajo samo izdajalce.

Župnikov brat Štefan, ki je živel v Ljubljani, ga je vabil, naj pride k njemu, kjer bi bil na varnem. Danijel Halas mu je v pismu odgovoril: “Nihče se ne misli izseljevati, ampak bomo tukaj počakali in narodu stali ob strani. Kar se ima zgoditi – naj se zgodi! V Boga popolnoma zaupam!”

Župnik Danijel Halas je 16. marca 1945 odšel na pastoralno pot v Lendavo. Škof ga je namreč imenoval za spovednika redovnic v Lendavi. Ko se je v poznih večernih urah vračal proti domu, so ga na Hotizi zaustavili uniformirani možje, ga odvedli do Mure in ustrelili. Njegovo telo so vrgli v Muro, prav tako kolo. Čez tri dni je Marija Kocvet iz Kota pri Lendavi v vodi opazila truplo. Ko so ga dvignili iz vode, je v njem prepoznala župnika Halasa.

Pogreb je ob veliki udeležbi vernikov iz vse okolice potekal 21. marca 1945 v Veliki Polani. Na grob so položili veliko vencev. Enega je spletla tudi družina Žerdin in na trak napisala Slava mučeniku. Verniki in duhovniki so bili že takrat prepričani, da je župnik Halas umrl mučeniške smrti.

Postopek razglasitve kandidata za Božjega služabnika in blaženega

Po padcu komunističnega režima so duhovniki lendavske dekanije na mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja naslovili pobudo, da bi se začel beatifikacijski postopek za župnika Halasa. To so naredili v prepričanju, da je Danijel Halas živel svetniško življenje in umrl kot mučenec.

Zbranega je veliko gradiva o življenju in delu Danijela Halasa, zaslišanih je bilo čez 60 prič. Postopek beatifikacije je v sklepni fazi.

Vzporedno s postopkom se odvija bogato molitveno življenje. Verniki se zbirajo na mesečnih molitvenih shodih, romajo na Halasov grob in po njegovi romarski poti ter se mu priporočajo.

Molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Danijela Halasa

Vsemogočni Bog, po tvoji dobroti je bil duhovnik Danijel Halas zavzet voditelj tvojega ljudstva in junaški pričevalec vere do smrti. Daj, da bomo po njegovem zgledu rasli v živi veri, trdnem upanju in goreči ljubezni do tebe in bližnjega, posebej do duhovno in telesno ranjenih.

Poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo, da ga bomo častili na oltarju. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Oče naš, Zdrava Marija, Slava.

Nekaj misli Božjega služabnika Danijela Halasa:

V domači cerkvi se oznanja Božja beseda in kdor Božjo besedo redno posluša, v njem ostane vera živa, močna in vera v njem raste. Kakor pa več Božje besede ne posluša, začne vera pešati. Če na ogenj ne mečeš drv, začne ugašati.

Poleg duhovništva je družina druga velika posrednica Božje milosti. Krščanske družine so granitni kamni, ki sestavljajo Cerkev.

Človek je zato na svetu, da se pripravi na večno življenje. Če tega ne dosežemo, smo največji reveži na veke, čeprav bi tu na zemlji bili milijonarji.

Ta pot je trnjeva in vodi na Kalvarijo. Po njej vodim svoje najboljše prijatelje in jih pripeljem v večno blaženost.

V teh težkih časih bomo mogoče morali celo z največjimi žrtvami in z mučeništvom dokazati svoje katoliško prepričanje.

Kristus je rešil svet s trpljenjem . Duhovniki nadaljujejo Kristusovo delo.

Poleg Stvarnika so starši po naravi prvi lastniki in zaradi tega prvi vzgojitelji svojih otrok. To svojo sveto starševsko pravico so imeli starši že prej, preden je nastala prva država in prva šola na svetu.

Starši, dokler je čas, pazite na svoje otroke, kaj berejo, kam hodijo, s kom se družijo. Drevo je potrebno ravnati in privezati k opori, dokler je mlado.

Trpljenje pravičnih zmeraj več velja kakor trpljenje grešnikov. Ko gre za kakšne večje stvari, takrat Bog navadno izbere pravične za žrtev, da s svojim trpljenjem zaslužijo tiste velike stvari.

Duhovništvo je najbolj vzvišena služba na svetu, ker je postavljeno od samega Boga, da namesto Njega, ki je neviden, vodi ljudi k Njemu v večno domovino.