OkrOgle  obletnice

Pred 20 leti, 30. septembra leta 1999, je na Rakovniku umrl Andrej Majcen, slovenski duhovnik, salezijanec, misijonar in svetniški kandidat. Pred desetimi leti se je v Ljubljani začel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo. Škofijski postopek je bil letos zaključen in predan kongregaciji za zadeve svetnikov v Vatikanu.

.

.

Življenjepis Andreja Majcna

Andrej Majcen se je rodil 30. septembra 1904 v Mariboru. Njegov oče (tudi Andrej) je bil zaveden Slovenec in uradnik na sodišču, zato se je družina večkrat selila. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Krškem, potem pa se je odločil za učiteljišče v Mariboru. Devetnajstletni učitelj je svojo prvo službo dobil na salezijanski šoli na Radni in že po enem letu zaprosil za sprejem v salezijansko družbo ter leta 1925 z izpovedjo zaobljub postal salezijanec. Zatem je deset let preživel na Rakovniku v Ljubljani, kjer je študiral bogoslovje, obenem pa deloval kot učitelj obrtnih šol. Po mašniškem posvečenju leta 1933 je še dve leti deloval na Rakovniku, potem pa se mu je odprla pot v misijone.

22 let je misijonaril na Kitajskem, 22 let v Vietnamu. Kamor je prišel, se je dal v službo ljudem, predvsem ubogim in mladini. Bil je graditelj zavodov, strokovnih in tehničnih šol, voditelj delavnic in organizator dejavnosti, ki so mlade uvajale v življenje poštenih državljanov in dobrih kristjanov.  Zelo znana je njegova izjava: “S Kitajci Kitajec, z Vietnamci Vietnamec”.

V času njegovega poslanstva v Južnem Vietnamu je tam divjala znana ameriško-vietnamska vojna, Majcen pa je neustrašno delal, zlasti na področju vzgoje domačih duhovniških poklicev: v Vietnam je prišel kot prvi salezijanski misijonar, ko pa je bil izgnan kot zadnji tujec, je za njim ostalo nad 130 sobratov vietnamcev. Izgnanec se je za tri leta ustavil na Taiwanu pri legendarnem misijonskem zdravniku dr. Janezu Janežu.

Zadnjih 20 let življenja je preživel v Ljubljani na Rakovniku, kjer je bil duša misijonske animacije in spovednik. Posvetil se je duhovnemu zorenju in pisanju.

Umrl je na svoj 95. rojstni dan, 30. septembra 1999. Pokopan je na ljubljanskih Žalah na salezijanskem grobu.

.

.

Majcnove duhovne misli in nekaj anekdot

. Srečanje s Kitajsko je bilo nekaj izrednega. Naša imena tam nič ne pomenijo. Tako me je Jožef Keréc (tudi misijonar) imenoval Ma Yicheng. Ma – pomeni konj. Torej naj bi bil konj. Potem mi razloži, da je to mitološki konj, ki z veliko naglico raznaša veselo oznanilo. Potem sem si dejal: Če je tako, naj bo, bom pa konj, ki bo drvel čez Kitajsko in povsod širil veselo oznanilo o odrešenju. Potrpežljivost! Vidim nered, pa nihče nič. Jaz pa bi najraje zakričal in roka me je kar srbela. Pa se vmeša Keréc, me pomiri: in imel je prav. Videl sem nekega Prusa, ki je moral zbežati, saj bi ga zaradi njegovega zadirčnega ravnanja ubili. Kitajec ne strpi prenapeteža. Svoj slovenski značaj sem moral prilagoditi kitajski miselnosti. Če bi bil turist in bi si le ogledoval Kitajsko, bi še kako šlo, toda jaz sem prišel živet s Kitajci in za Kitajce. V ta svet me je uvajal kitajski sobrat Karel Apio. Nisem se mogel načuditi temu odkrivanju nove domovine. Vzgojen po evropski miselnosti, po etiketah, določenem načinu življenja, tudi glede hrane, po dolgem klesanju izpiljen slovenski značaj; ko misliš, da si kaj dosegel, pa se ti naenkrat vse podira, kar je bilo sveto in značajno. Nemo sem stal, pa nisem vedel, kaj govorijo, zakaj se mi smejejo. Valovi kitajske budistične miselnosti so preplavljali mojo evropsko kulturo, da se je potapljala, kot bi jo vrgel v ocean. Obleči je bilo treba novega človeka , kar je edino prava ascetika. Patientia, torej. Obvladal sem slovenščino, nemščino, italijanščino in latinščino, pa se niti z otrokom nisem mogel sporazumeti. Tudi vse tehnično znanje, ki sem si ga pridobil, mi sedaj ni nič pomagalo. O francoščini in kitajščini (tukaj mandarinščini) se mi še sanjalo ni. Pa bodi oznanjevalec – misijonar! Lačen sem bil, pa sem gledal kuharja, kako z umazano cunjo briše umazanijo, potem se še usekne, in mi še z isto cunjo pred očmi obriše krožnik: vse se je v meni dvigalo. Lačnemu je prenehala lakota, čeprav mi je želodec krulil od lakote. Nemščino sem še kar dobro obvladal, pa kaj, ko ne blizu ne daleč ni bilo nobenega Nemca. Ko pa je prišel kak Francoz, bi se najraje skril. Precej sem dal na svojo tehnično izobrazbo, na matematiko in na prakso, ki sem si jo pridobil pri desetletnem garanju, da sem dvignil obrtne šole na Rakovniku na visoko raven. Pa kaj, ko na Kitajskem ni bilo nobenih predpisov za vajence, pomočnike, celo za mojstre ne. Kar znaš, lahko narediš. Delavske zakonodaje, ki je bila tako izklesana v Sloveniji, ni, diplom ni treba. To, kar je bilo Slovencem vso zgodovino nekaj svetega, je tu brez vrednosti. Dvatisočletna kitajska kultura ima drugo izkušnjo, ki ni slovenska in ne evropska. Tako je bilo v zaostalem Yunnanu leta 1935. Sčasoma pa sem spoznal čudovito lepoto kitajske duše in hvalim Gospoda, da me je poslal na Kitajsko.

. Bili smo pisana družba z raznimi problemi od leta 1938 do 1945. Do leta 1943 smo bili pravi berači, še enkrat na dan se nismo nasitili. Za zelje, ki smo ga pridelali na dvorišču, je bilo treba soli, ki je ni bilo. Neslano zelje smo jedli dvakrat na dan skupaj s sirotami. Denarja ni bilo, komaj tu pa tam za kako pest riža, pomešanega s kamenčki, ki smo jih na roko odbirali.

. Oče mi je že kot učitelju dal nepozabno navodilo: “Kot učitelj bodi dober z vsemi, tako z župniki, ki te bodo vabili na glažek in pogovor, tudi z liberalci, ker so na oblasti, posebno pa bodi dober z vsemi starši učencev, pa naj so katere koli stranke.” Potem mi je star misijonar rekel: “V misijonih ni nikdar tako idealno, kot si mislite in domišljate, in nikdar tako slabo, kot si predstavljate. Pred Bogom ostane le to, kar ste naredili Bogu v čast in je zapisano v knjigi življenja.

. “Po milosti Božji sem to, kar sem,” sem napisal na novomašni spomin. Ob biserni maši bom moral to ponoviti. Jaz sem šest ničel,  Bog pa doda spredaj eno enko, pa sem že Božji milijonar.

. Za andrejevo 1952, na moj godovni dan, se je zgodilo, da sem imel prvi nagovor v vietnamščini. Po slovesni maši je sledila še akademija. Povabili so me, da spregovorim v vietnamščini. Nisem ravno vedel, kaj in kako, fantje pa so ploskali. Pa sem se lotil na svoj način. Govoril sem: “Cam on – hvala,” sklenil roke in se zahvalil za molitve; Cam on – se obrnil k pevcem; Cam on – proti godbi … Po vsakem Cam on so otroci gromko ploskali. Navzoči so rekli, da še nikdar niso slišali tako učinkovitega in sprejetega nagovora, kot je bil ta. Fantje so vidno izrazili, da sem njihov, sprejeli so me.

. Bil sem praktično pol stoletja v misijonih, pa je skoraj ves ta čas žvenketalo orožje, povsod orožje, vojna, beda, korupcija, neredi, laži …

. Iz Lotunga mi je dr. Janež nekega dne telefoniral: “Tukaj je Ladislav Lenček na kratkem obisku.” Zjutraj naslednjega dne sem z vlakom po devetih urah pribrzel v Lotung. Dr. Janež me predstavi Lenčku; prvič v življenju sva si segla v roke, čeprav sem ga poznal že od leta 1945, saj mi je prav on takrat skupaj s sobratom lazaristom Wolbangom tolikokrat pomagal v Vietnamu pri oskrbi mojih sirot. Res je pri njem veljalo, da naj ne ve levica, kaj dela desnica. Rečem vam, da mi je, če je le mogel, velikodušno pomagal. Tokrat sem prišel, da mu znova izrečem zahvalo za vso pomoč slovenskih dobrotnikov, ki so mi prek revije Katoliški misijoni pomagali. Povabil sem ga v naš zavod v Tajnan, pa škoda, da je imel že ves čas natančno rezerviran. Dr. Janež je ta dan začuda opustil operacije, da sva odličnega gosta Lenčka pospremila z avtom v Taipei na letalo.

. Moj oče Andrej je – in tega se zelo rad spominjam – vsem ljudem v službi rad pomagal. Napisal je veliko prošenj v nemščini, da so ljudje v prvi svetovni vojni dobili dopust in tako mnoge rešil smrti, ki je fante čakala na fronti. Vedno mi je priporočal, da naj kot učitelj brez razlike vsem pomagam po svojih močeh. Tako sem v misijonih res vsem pomagal, kolikor sem pač mogel. Tudi drugim sem veliko govoril in jih pripravljal, da pomagajo, posebno revni mladini, zapuščenim, ki jih je zaradi vojne vihre bilo povsod preveč.

. Do konca življenja se moram Bogu zahvaljevati za velik dar salezijanskega in misijonskega poklica. Don Bosko me je res čudovito vodil po raznih deželah in ni manjkalo Božjih posegov. Večkrat sem se spomnil na sonovinca Novaka. “Veš, Andrej,” je dejal, “ne maram iti v misijone in prekmalu umreti med roparji.” Bilo je leta 1935, ko sem odhajal v misijone. Res je, da sem se, sicer nehote, izognil svetovni vojni (1941–1945), v kateri je med drugim padel tudi Novak … V Vietnamu sem večkrat hodil med dvema ognjema, po cestah, ki so bile posute z minami, pa nisem nikdar čutil kaj prevelikega strahu, če bi tudi bilo treba umreti. Tudi za to se moram zahvaliti za Marijino pomoč. Nosil pa sem vedno s seboj rožni venec in Marijino svetinjico, ki je po don Boskovem prepričanju kot strelovod proti vsem nevarnostim; tako sem vedno priporočal tudi gojencem. Na vsa leta gledam s hvaležnostjo do Boga in Marije Pomočnice.

. Zganite se iz 45-letne komunistične dremavosti, ki vas je zasvojila in ukleščila, da ste še vedno zasvojeni in bi taki ostali in se ne prebudili! Za kaj večjega ste rojeni. Prišla je ura, da vstanete iz spanja! Rekel sem že tolikokrat in naj še tokrat rečem: Ne zafrčkajte čudovitih talentov, ki jih imate, predramite se iz sebičnosti. Nehajte izgubljati čas!

.

.

Molitev za priprošnjo Božjega služabnika

Neskončno sveti Bog. 
Tvoj zvesti služabnik Andrej Majcen, 
misijonar na Kitajskem in v Vietnamu, 
goreč salezijanec in duhovnik, 
je z velikim žarom vsem oznanjal evangelij, 
še posebno ubogi in zapuščeni mladini. 

Na goro svetosti se je vzpenjal 
z velikodušno dobroto in ljubeznivostjo 
ter s posredovanjem tvojega usmiljenja 
v zakramentu svete spovedi. 

Prosimo te, 
poveličaj ga pred nami na čast oltarja. 
poveličaj ga pred nami na čast oltarja. 
Pomagaj nam, da ga bomo vneto posnemali 
in tebe iskreno častili. 

Po njegovi priprošnji 
nas usliši v naših potrebah. 
Naj bo tudi naše življenje 
ena sama hvalnica tebi, 
ki si slavljen zdaj in vekomaj.

 Amen.

.

Pripravil Jože Jan