Na božični dan, 25. decembra, smo se zbrali pri slovesni sveti maši in božičnici. Predstavniki vseh pristavskih organizacij so voščili navzočim, nato smo pa imeli božičnico v pripravi mladine.
Božična besedila so nas vabila k razmišljanju, med njimi smo pa vsi skupaj peli slovenske božične pesmi. Tako smo pred jasli položili naše želje, zahvale in prošnje in vse to darovali Novorojenemu – pri tej dinamiki so se mladim pridružili vsi navzoči.
.
.
Praznik Gospodovega rojstva nas vsako leto znova spominja, da nas Bog tako ljubi, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje. Nevidni Bog postane viden, da ga moremo poslušati in posnemati. Bog postane človek zato, da bi mi živeli božje življenje.
Po besedah blažene Matere Terezije nas spominja “Božič je vsakokrat, ko: … se nasmeješ bližnjemu in mu ponudiš roko.
…ostajaš v tišini, da poslušaš drugega.
…ne sprejmeš pojmovanja, ki postavlja revnejše na rob družbe.
…upaš z obupanimi v gmotni in duhovni revščini.
…ponižno priznavaš svojo omejenost in pomanjkljivost.
…dovoliš Bogu, da se ponovno rodi, da ga drugim daruješ.”
Božič je srečanje. Srečanje z Bogom.
Hodimo mu naproti, z odprtim srcem, z ljubeznijo, z vero da živi in nam je blizu
V kratkem filmu smo nato razmišljali o (ne)pomembnosti božičnih daril: tudi najlepše in najbolj bogato ne bo zadostovalo, edino resnično darilo je Jezus sam!
Božičnico smo zaključili z vedno ganljivo pesmijo Sveta noč in tako odšli domov s srcem polnim radosti.
Eri in Maruča
