V začetku leta smo dobili obisk prijatelja s Koroške. Žal nas ni bilo doma; pustil je le sled: knjižni dar Mohorjeve družbe v Celovcu za leto 2019. Bogato darilo.
Med knjigami je bila knjiga o pesniku in pisatelju Karlu Mauserju, ki jo je napisal France Pibernik ob stoletnici Mauserjevega rojstva.
Knjiga ima podnaslov »biografska pripoved«; lahko bi tudi rekli, da je spisano kramljanje ob življenjepisu.
Sprva me to kramljanje ni zagrabilo. Otroška in mlada leta so kar daleč in podatki o njih so nejasni, premalo konkretni. Jasnejša so kasnejša leta, bolj doživeto opisana, ker je tudi več prič, več sogovornikov, več oseb, s katerimi si je Mauser dopisoval.
.
.
Pisem danes skoraj ni več; vse je skrčeno na nekaj besed, poslanih po telefonskih sporočilih ali whatsappu, morda po elektronski pošti, zato si ne morem predstavljati, kako bodo čez leta sestavljali življenjsko pot kake osebnosti na podlagi tekstov, ki lebdijo na medmrežju. V tem slučaju pa so pisma zelo bogat vir informacij in iz njih je avtor knjige odkrival Mauserjevo čutenje, načrtovanje, pa tudi iskanje poti iz življenjskih zagat, tako osebnih kot društvenih, skupnostnih. Tudi on se je moral – kot toliko drugih – preživljati z ročnim delom, ponoči pa udejanjati/ubesediti ideje, ki so se mu čez dan nabirale v glavi.
Iz te pripovedi hitro skoči na plan, kako močno so Mauserja prizadeli dogodki na Turjaku. Sam jih je na lastni koži trpel; kot semeniščnik je pomagal pri zdravljenju ranjencev in doživljal stisko turjaških branilcev, njihovo predajo in smrt. (še pred Turjakom je zanimivo brati, da je bil v bogoslovju z osebami, ki smo jih tudi sami poznali, med njimi kasnejša duhovnika Janez Malenšek, Jože Guštin …)
Tudi v najobsežnejšem delu Ljudje pod bičem je veliko brati o Turjaku. Več imen resničnih oseb je vpletel v trilogijo, vendar jih je citiral v drugačnih prizorih.
Zanimivo je tudi vedeti, da so Ljudje pod bičem imeli več »rojstev«. Prva verzija je obsegala le prvo knjigo in je izhajala kot podlistek v celovških listih Družina in dom-Vera in dom med leti 1949-1951. Že v ZDA se je odločil, da vso zgodbo razširi tudi z medvojnimi in povojnimi dogodki. Zato je na novo napisal prvo knjigo ter dodal drugo in tretjo. Objavljene so bile, spet kot podlistek, v dnevniku Ameriška domovina v letih 1961-1962.
Zgodba pa ni mogla doseči Slovenije v svetu, saj je dnevnik imel malo bralcev izven ZDA. Ko je Slovenska kulturna akcija pripravila natis v knjižni obliki, so Ljudje pod bičem doživele tretji preporod (predvsem, spet, prva knjiga). Tri knjige so dobile vseslovensko razsežnost in navdušile množice bralcev. Ljudje pod bičem so ena izmed redkih knjig SKA, ki so pošle.
Ob vsem tem pa ime Karla Mauserja razživi spomine pri tistih, ki smo doživeli njegova obiska v Argentino. Vsak se je želel srečati z njim, zato so prireditve z njim privabljale množice. Ko je govoril, so njegove besede imele čarobno moč; govori so bili polni navdušenja, konkretni, načelni. Mauserjeva prisotnost je poživila zavestno delovanje v skupnosti.
Tudi zaradi obujanja teh spominov je knjiga Franceta Pibernika prijetna. Iz nje je hitro razbrati Mauserjevo čutenje, ljubezen, skrb in garanje za to, da bi slovenski človek imel kaj brati. Kar prehitro se približa zadnja stran, za kar pa ni kriv Pibernik: Mauserja so, – kot mnoge sovrstnike, – vojna, revolucija in izseljenstvo izčrpali, da ni dosegel visoke starosti, saj je umrl star le 59 let.
GB
(PS: Nekateri so grad Turjak hoteli enačiti z Alcázarjem, znanim iz španske civilne vojne, ki bdi nad mestom Toledo v Španiji. V knjigi pomotoma piše, da je to utrdba v Sevilji).
