Kdor išče, ta najde – pravimo. Najde, kar je iskal, pa še kaj drugega …

Tako se mi je zgodilo, ko sem našel iskano v številki 2 leta 1953 našega tednika, pa še nekaj, kar mi je razrukalo spomin, da sem še naprej iskal.

Med obvestili so bile tudi naslednje vrstice:

»Sestanek interesentov za skupno naselitev bo v nedeljo, dne 11. januarja po slovenski maši v salezijanskem zavodu na Belgrano. Poroča g. Maks Osojnik o ogledu zemljišč za naselitev v Katamarki.«

Nadaljeval sem z listanjem naslednjih številk, pa nikjer nobenega poročila o sestanku. Čudno! Joško Krošelj je natančno poročal o vsem, kar se je dogajalo v skupnosti.

Potem sem se spravil na zbornik Zedinjene Slovenije, v katerem je opisanih petdeset let dela Društva Slovencev/Zedinjene Slovenije. Pa spet nič: se na sejah niso nič o tem pogovarjali?

Vendar sem imel v spominu, da je v času urednikovanja Tine Debeljak ml. objavil v podlistku poročilo Maksa Osojnika o tej možnosti. Pa sem spet listal. Nisem se mogel spomniti, v katerem času je to bilo. In tako sem prelistal od leta 1984 naprej, pa brez uspeha.

Skoraj bi izgubil vsako upanje, ko sem čisto po naključju odprl številko iz sredine leta 2002 in – zagledal iskano! V štirih podlistkih je Osojnik z bogatim opisom prikazal, kako je bilo s to zgodbo.

Na kratko: Med naseljenci je bilo lepo število kmetov, ki bi hoteli nadaljevati svoje kmetijsko delovanje. Dr. Franc Bajlec jim je hotel pomagati in je navezal stik z oblastmi v Catamarci. Izbezal je celo denarno pomoč, da je Maks Osojnik, kot izšolan kmetovalec, odšel z vlakom na oglede v Catamarco. Sicer ga je pogled z vlaka – puščava in revščina – odvračal od optimističnega pogleda, a vztrajal je, da izpolni naloženo mu nalogo.

Guverner mu je šel na roko: dal mu je voznika, da ga je odpeljal na različne kraje, kjer bi lahko začeli Slovenci kmetovati. Vsaka družina bi dobila po sto hektarov zemlje za kmetovanje. Če bi se odločili za živinorejo, bi jih dobili po 1000 ha. Seveda ne brezplačno, na dolgoročno odplačevanje kreditov. Kar je videl, ga je navdajalo z navdušenjem in se po dolgi vožnji z vlakom vrnil v Buenos Aires.

Svoje navdušenje je predal dr. Bajlecu in ostalim kandidatom-kmetovalcem. Pogajanja so se nadaljevala, pa se na žalost ustavila: provincijski direktor za kolonizacijo bi rade volje izdal dekret, ki bi jim dodelil zemljo in začetne kredite, vendar je za to zahteval …

Zahteve so bile previsoke za uboge slovenske priseljence in tako so ostali meščani.

Kaj bi bilo, če bi bilo? Bi res imeli Slovenski dom nekje v Catamarci? Pa šolo, nedeljsko mašo, pevski zbor, gledališko skupino? Koliko bi se jih odločilo za kmetovanje? Veliko vprašanj in scenarijev za visokodomišlijske spise.

Še podatek: Sočno branje Maksa Osojnika najdete v letniku 2002 v številkah 20/21/22/23 pod naslovom Neuspela kolonizacija.