V nedeljo, 3. decembra, smo se zbrali v domu in prav hiteli pod dežjem do cerkve v procesiji. Tam nas je g. Toni že čakal, da bi daroval zahvalno mašo. Lepo je slišati spodbudne besede ob adventnem času, kjer se vsi pripravljamo na prihod našega Gospoda.
Po končani sv. maši smo se napotili zopet v dom in tam počakali, da bi se otroci preoblekli. Ko je bilo že vse pripravljeno smo sprejeli zastavi, zapeli himni in nato poslovili osmosolca: Cristiana Cerarja in Alenko Olmedo.
Onadva sta nam recitirala Gregorčičevo “Sam”. Navdih poezije nam daje sočutje do bratov, do vseh ljudi, da bi srečo in žalost znali delili, ker smo družabne osebe in z drugimi delimo veselje in druga čutstva.
Nato sem se od njiju poslovila v imenu osnovne šole ter želela najboljše in najlepše. Da bi stopila v srednjo šolo s pogumom in z željo, da bi uspešno nadaljevala šolanje. Seveda pa tudi to, da ne bi pozabila na pripadnost skupnosti.
Sledil je odrski prizor “Razprava o barvah”, zamislila si ga je Mora Čeč ravno v tem smislu, da v življenju in povsod ne moremo biti sami in samostojni za vse, ker smo osebe, ki delujemo v družbi in potrebujemo pomoč, sodelovanje, sočutje do drugih in družabnost.
Na odru so se prikazali slikarji: Leonardino Da Vinccino in Pabla Picassa v vlogah osmošolcev. Tedaj je še priskočila Vicentina van Goghinja, takoj zanjo pa Edvarda Muncha z novorojenčkom “Krikom”.
Vicentina je v škatlici nosila svoje uho, drugi slikarji pa niso razumeli, zakaj ona tiplje po škatljici.
Menili so se, kaj bi skupno naslikali v takem pomembnem dnevu, kot je zaključek šolskega leta. A se niso vsi strinjali. Vicentina je želela naslikati zarjo, ki nam kaže upanje v nov začetek, Edvarda pa zaton, da bi premislili vse, kar je bilo med dnevom. Pabla je bila za to, ampak bi raje naslikala bolj oglate oblake in kvadratno sonce, vse nekako bolj abstraktno. Leonardino pa se sploh ni strinjal, on bi rad narisal deklico. Na hitro jo je pokazal publiki in bila je Mona Lisa. Nastal je nov nesporazum: neki “krik” se je oglašal, da ne sprejme takih nesporazumov in ne ve, kako bi povedal svoje mnenje, ker samo lahko vpije in je zato odšel iz odra. Edvarda pa je pohitela za njim, nato tudi Pabla, Leonardino pa bi rad prepričal Vicentino, naj bi vsi skupno delali.
Med tem so oživele barve. Vse so želele barvati ampak so slišale, da je nastal nesporazum s slikarjem. A se niso vdale!
Ni bilo mogoče prepričati rdeče barve, da ni ona najbolj pomembna v barvni paleti in da vsaka ima važno vlogo in pomen, odvisno je od tega, kar bi nekdo hoteli narisati.
Vsaka barva ima svojo posebnost, rdeča pa je naprej trdila, da je ona edinstvena. Rumena ni bila nič tiho in je kar prevzetno povedala, da je najljubša barva Vicentine in tako so vse želele izkazati svojo pomembnost, dokler jih ni prav mirno umirila modra barva.
Bela barva je imela čudovito idejo, da bi objela rdečo, da ne bi bila tako sebična, ravno takrat pa postane rjava. Ob tem trenutku pa jok na odru, ker rdeča ni želela izgubiti pomembnosti, ostale so se pa začel iz nje norčevati. Potem še črna objame zeleno in tudi postane rjava, pridruži se še oranžna in tudi postane rjava. Tako želijo vse rdečo prepričati, da je tudi rjava posebna. A rdeča ni odnehala. Končno postane zopet rdeča, ko objame belo. Na odru je nastal smeh in barvse so skupaj odločile, da gredo iskat še čopiče in presenetijo slikarje.
Čopiči so bili najmljajši, prav lepo so zapeli in zaplesali pesem “Mavrica”. Končno je vstopil “Krik” in tudi razumel, da vse barve spadajo skupaj, da res nastane naravna lepota s pomočjo enih in drugih.
Predno smo si zaželeli lepe in mirne počitnice smo se učitelji zahvalili stašem, oni pa nam, ker tudi s tem pokažemo, da ne zmoremo sami. Eni in drugi si stojimo ob strani in smo si v pomoč!
LvS
