V nedeljo, 11. avgusta, smo v Argentini imeli volitve.
Že naslednji dan sem začela prejemati sporočila iz Slovenije: Kakšne volitve ste imeli? Kaj se je zgodilo, da spet v časopisih in na socialnih omrežjih zvenijo alarmi za Argentino?
Odgovor na ta vprašanja je enostaven, a istočasno nerazumljiv: imeli smo volitve, v katerih nismo nikogar volili. In takoj za njimi smo doživeli pravi politični in finančni potres.
Nedeljske volitve so bile primarne volitve – po argentinsko. Ko drugod pri takih volitvah člani političnih strank izbirajo, kdo bo kandidiral na njihovih listah za prave volitve, so tu pri nas te volitve splošne in obvezne. In ker kandidate vsake stranke itak izbere najmočnejši veljak v stranki (s častno izjemo nekaterih manjših strank za manj pomembna mesta) so postale te volitve nekaka anketa o bodočem rezultatu pravih volitev.
Izid tega pred-prvega kroga je bil presenetljiv: opozicija združenih peronistov-kirčneristov je na vseh področjih zelo močno prekosila vladajočo stranko. In v državi je spet zagorelo. Eni praznujejo in že napovedujejo maščevanje ob vrnitvi na oblast, drugi zapadajo paniki. Vrednost argentinskega pesa je poskočila za 25%, borze so kazale črne številke. Govori se tudi o volilni goljufiji, a nihče ne pričakuje, da bi se to razčistilo.
Vsekakor je v teh dneh predsednik Macri izgubil politično moč, peronizem pa govori, kot da bi že bil na oblasti.
Do volitev pa manjka še skoraj dva meseca, potem pa še dva do nastopa izvoljene vlade. Kaj se bo zgodilo v tem času? Nemogoče je to napovedati. A zagotovo bodo prihodnji meseci odločilni, predvsem pa nemirni.
Mariana Poznič
