OkrOgle  obletnice

Anton Medved (1869-1910)         

Pred 150 leti, 19. maja 1869, se je rodil v Kamniku slovenski duhovnik, pesnik in dramatik Anton Medved. Njegov oče je bil strog mož, po poklicu sodar, njegova mati pa zelo čustvena žena, ljubiteljica knjig. Anton je bil podoben materi in njena zgodnja smrt je nanj zelo vplivala. Gimnazijo je študiral v Ljubljani, po maturi je stopil v bogoslovje in bil leta 1892 posvečen v duhovnika. Kaplanoval je najprej v Semiču, potem so ga premestili v Črnomelj, Šmarje in Bohinjsko Bistrico. Želel je, da bi ga poslali na študije v Rim, toda teh sanj ni nikoli mogel uresničiti. Bil je krhkega zdravja in njegovo življenje je bilo polno telesnega in duševnega trpljenja. Kljub temu ni nikoli opustil duhovniških dolžnosti in se poleg dušnopastirskega dela posvečeval tudi študiju in pisanju pesmi in dramatiki. Kot kaplan je deloval tudi v Ljubljani, na Breznici, leta 1908 je bil imenovan za župnika na Turjaku, kjer je leta 1910 nenadno umrl. Pokopali so ga v Kamniku poleg staršev.

Pesnik

V pesmih je Anton Medved zapustil izrazito sled svojega življenja. Že v dijaških letih je pisal pesmi in pesniške igre. Iz te dobe je ohranjen pesniški album z lasnimi risbami “Opevane slike Kamnika in okolice”.

Anton je bil širokoumne in nemirne narave, svoboden in iskren v besedi in vedenju; svojo prirojeno notranjo razdvojenost je najbolje povedal v pismu iz semenišča svoji sestrični: “V meni se spajata res dve nasprotji. Včasih sem ves (prav iz srca nikoli) šaljiv, brez vsake resnosti, a včasih se me z vsemi močmi oklene resnost.” Znan je tudi odgovor ogorčenemu očetu, ki ga je nekoč v pismu spraševal, ali je sploh še človek, ko pa se tako čudno vede. Dejal je:

“Kot Anton sem človek,

kot Medved zverina,

to je odgovor vašega sina.”

Očetu je tudi napisal naslednje verze:

Jaz delam ode, vi delate sode, moj oče.  

Nikomur menda ne delava škode, moj oče.

Za sode je treba dokaj vina, moj oče,

nekoliko vina tudi za ode, moj oče.

Pesmi je začel objavljati v Ljubljanskem zvonu, nato je postal glavni sodelavec Doma in sveta. Za Mohorjevo družbo je zbral Slovenske legende (Celovec 1910). Svoje pesmi je objavil v dveh knjigah Poezij (1905, 1909) v prvi knjigi Poezij je en ciklus spesnil v klasični obliki gazele, v drugi je imel več sonetov.

V Ljubljanskem zvonu je med drugim izšel ciklus Iz lepih dni (1893), napisan pod vplivom Simona Jenka. V pesmih izpoveduje osamljenost, zavest o minevanju življenja, ljubezen do pokojne matere, vero in zaupanje v Boga. Kljub trpljenju pa zavrača moralno hinavščino, liberalizem v filozofiji in čustvenost pri predstavnikih moderne pesmi, zaradi česa ni Medved kot pesnik pred smrtjo našel popolnega priznanja.

Dramatik

Sporedno z razvojem lirike gre Medvedova dramatika. Prvo njegovo delo je Savel (1891), svetopisemski prizor v jambih. Kmalu začne misliti na klasično zgodovinsko tragedijo in napiše romantično petdejanjsko dramo Viljem Ostrovrhar (1894), Kacijanar (1895) in Za pravdo in srce, tragedijo slovenskega kmečkega upora (1896).

Pozneje se Medved obrne k realistični drami: Krivica in dobrota (1900), Na odru življenja (1902) in Na ogledih (1903).

Okoli leta 1905 se je začel zanimati za Ibsena, predvsem ga je pritegnil s svojimi dialogi. Višek dramatike je Medved dosegel z ljudskimi igrami Stari Jamnik, Stari in mladi in Črnošolec.

Nekaj misli Antona Medveda:

. Če na tihem in na samem premislim, kako prosto je bilo moje vedenje v počitnicah, koliko sem občeval s posvetnimi ljudmi in kako malo z duhovnimi, kolikokrat so mi od različnih strani ta stan odsvetovali in da kljub temu čutim nagnjenje stopiti v duhovniške vrste in sicer s čistim namenom, potem sem prišel do zaključka, da me je Bog poklical in da se mu ne morem brez greha upirati.

. Ne bodi liberalen, da bi bil liberalen, temveč poslušaj vedno razum in tudi, tudi in še enkrat tudi srce, da ne očita kdaj vest. (20. okt. 1892)

.  Pri nas je čudno. Včasih me kar veselje do vsakega narodnega dela mineva, ko vidim, kako je vse sprto, razdrto.

. Kdor hoče za človeštvo uspešno delati, mora imeti za sabo troje šol: šolo pridnega učenja v zavodih, šolo viharnega življenja med svetom, šolo tihega premišljevanja v samoti. (10. apr. 1907)

. Ljudje, ki so sami s seboj zadovoljni, so ali omejeni ali ošabni ali oboje. (28. dec. 1908)

.