OkrOgle obletnice

Pred 250 leti, maja 1770, je Slovenec Anton Janša na Dunaju nastopil kot prvi učitelj čebelarstva v Evropi. Gorenjski način čebelarjenja je razširil po vsem cesarstvu. Janša je prvi učil, da se čebele ne smejo moriti, učil je voziti čebele na pašo, ovrgel je nauk, da so troti vodonosci. Njegova odkritja in dognanja, zapisana pred več kot 200 leti, so še danes veljavna. Na pobudo Slovenije se od leta 2018 vsak 20. maj (rojstni dan Antona Janše) praznuje “Svetovni dan čebel”.

Življenjepis Antona Janše

Rodil se je 20. maja 1734 na Breznici na Gorenjskem kot tretji od devetih otrok, v okolju, kjer je bilo čebelarjenje že stoletja dobro razvito. Pri Kuharjevih, kakor se je pri hiši reklo po domače, so tradicionalno čebelarili. Po očetovi smrti leta 1752 je skrb nad čebelami prevzel Anton kot 18-letni najstarejši sin. Kakor sam piše, so ga čebele s svojim redom in pridnostjo pritegnile, da jih je opazoval in spoznaval njihove skrivnosti.

Na podlagi svojih spoznanj je dopolnjeval postopke gojenja in oskrbovanja čebel po gorenjskem načinu čebelarjenja, ki je postopno tako preraslo v Janšev čebelarski nauk. Rad je tudi risal in slikal. Leta 1766 se je na Dunaju skupaj z bratom Lovrom vpisal na Bakrorezno risarsko šolo, kjer se jima je naslednje leto pridružil še brat Valentin. Oba Antonova brata sta pozneje postala profesorja na tej šoli. Anton pa čebelarjenja ni pozabil, s seboj na Dunaj je pripeljal tudi 16 panjev čebel.

Leta 1769 se je Anton posvetil čebelarstvu. Slikarsko znanje mu je prišlo prav pri poslikavanju panjskih končnic. Priglasil se je na razpis dunajske Gospodarske družbe (Ekonomie Gesellschaft), ki je iskala dobrega čebelarskega učitelja. V zapisniku te družbe beremo: “Med pogajanji (s pastorjem Širahom iz Malega Budišina) pa se je oglasil pri ravnatelju Gospodarske družbe na Dunaju nekaj dni pred 3. majem leta 1769 Kranjec po imenu Janša, ki že slovi po svoji posebno bistri glavi ali nadarjenosti za slikarstvo in je v razgovoru pokazal, da je dober čebelar ter je imel doma, kakor pravi, 100 panjev čebel, da je živel resno ob čebelarstvu.” Seveda je bil brž sprejet.

Že leta 1770 je z odliko opravil izpite in postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva. Dobil je nalogo, naj potuje po Avstriji ter preučuje in poučuje čebelarstvo. Svoje čebelarsko znanje, ki ga je pridobil v “šoli” pred domačim čebelnjakom na Breznici, kjer so se na klopci radi zbirali umni gospodarji in modrovali o kmetovanju in čebelarjenju, je z vsem ognjem začel izpopolnjevati in poglabljati. Kmalu je zaslovel z nazornimi in vzornimi predavanji, slonečimi na temeljitem poznavanju čebel.

Anton Janša je umrl na Dunaju za vročinsko boleznijo 13. septembra 1773.

Bogata dediščina Antona Janše

Janša je spomladi leta 1770 za učne namene, da bi učencem lahko pokazal rokovanje pri čebelarjenju, pripeljal 16 panjev iz domače Breznice. Leta 1771 je imel v šolskem čebelnjaku že 66 panjev in leta 1772 okoli 300 panjev.

Janšev čebelarski nauk je temeljil na znanju gorenjskih čebelarjev, ki so čebelarili v lesenih kranjskih panjih (kranjičih), poslikavali so panjske končnice (čebelarji vedo, da čebela loči barve in da po sliki lažje najde svoj panj), dobro so poznali kranjske čebele (kot prvi na svetu je odkril praho matice s troti v zraku) in prevažali čebele na posebnih vozovih na pašo. Janša je zavrnil zmote o trotih in poznal je funkcijo posameznih vrst čebel v panju.

Vse to je Janša učil številno poslušalstvo. Znana je njegova čebelarska zapoved: “Ne morim čebel, da bi dobil medu in voska, temveč jih ohranim čvrste in zdrave, da mi prihodnje leto zopet nabirajo med”.

Janšev čebelarski nauk, se je hitro širil, tudi zaradi obilnih pridelkov medu in imel je vse več posnemovalcev. Realzeitung je 21. avgusta 1773 poročal, da bo za razširitev gojenja čebel vsem kmetom v spodnji Avstriji, ki bodo imeli konec aprila 1774 vsaj petnajst čebeljih panjev in bodo gojili čebele po odličnem postopku čebelarskega učitelja Janše, izplačana nagrada dva cesarska dukata.

V nemščini je napisal dve knjigi – učbenika:

– Razprava o rojenju čebel (1771) – ponatisi: 1774, 1775 in 1925; prevodi: poljski, madžarski, češki in angleški ter v slovenski jezik.

– Popolni nauk o čebelarstvu (1775) – ponatisi: 1777, 1790, 1807, 1900, 1994; prevodi v slovenski jezik (prvi že leta 1792). Izdal jo je Janšev učenec in novi učitelj čebelarstva Jožef Münzberg dve leti po Janševi smrti, rokopis so našli v zapuščini.

Janševi učenci so bili glasniki njegovega čebelarskega nauka, učitelji na novih čebelarskih šolah, kjer se je smelo učiti samo po preizkušenih načelih, po katerih je učil prvi čebelarski učitelj Janša (Dunajsko Novo mesto, Praga, Brno, Gradec, Lvov in drugje).

Janšev čebelarski nauk je našel svoje mesto tudi v čebelarskem patentu, ki ga je 8. aprila 1775 zaukazala Marija Terezija. V dodani odredbi Inštrukcija za čebelarske mojstre, je v drugi točki zapisana zahteva, da se pri naročilu čebelnjakov s potrebnimi panji upoštevajo preizkušena načela prvega dunajskega čebelarskega učitelja Janše.

Antona Janša lahko podrobneje spoznate z obiskom njegovih rodnih krajev na območju Žirovnice, kjer si med drugim lahko ogledate Janšev čebelnjak na Breznici in sledite njegovi zapuščini z okušanjem lokalnega medu in izdelkov. Bogato tradicijo čebelarstva, med drugim tudi edinstveno ljudsko umetnost – poslikavo panjskih končnic, pa odkrivajte v Čebelarskem muzeju v Radovljici, kjer je ob svetovnem dnevu čebel na ogled tudi razstava o Antonu Janši.

Svetovni dan čebel

Organizacija združenih narodov je 20. maj razglasila za svetovni dan čebel. Razglasitev praznika je v okviru Organizacije Združenih narodov predlagala Slovenija na pobudo Čebelarske zveze Slovenije, predlog pa je bil potrjen 20. decembra 2017. Pobudo je vodilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije, soglasno so jo podprle vse članice OZN.

Svetovni dan je posvečen predvsem razmisleku o pomenu čebel in tudi drugih opraševalcev za ekosistem. Čebele slovijo po svoji vlogi za zagotavljanje visoko kakovostne hrane (med, matični mleček in cvetni prah) kot tudi drugih izdelkov, ki jih uporabljamo v zdravstvu in drugih panogah (čebelji vosek, propolis in čebelji strup). Poleg tega pa čebele počnejo še veliko več!

Največji doprinos čebel in drugih opraševalcev je opraševanje skoraj treh četrtin vseh rastlin, s katerimi proizvedemo 90 % svetovne hrane. Tretjina svetovne pridelave hrane je odvisna od čebel oziroma vsaka tretja žlica hrane je odvisna od opraševanja.