Pred 240 leti, 14. junija 1782 se je v Idriji rodil Anton Alojzij Wolf, ljubljanski škof, ki je omogočil izdajo novega prevoda Svetega pisma ter Nemško-slovenskega in Slovensko-nemškega slovarja. Za revne dijake je ustanovil zavod Alojzijevišče. Po mnenju zgodovinarja Franceta Dolinarja, je škof Wolf nedvomno ena tistih velikih osebnosti slovenske cerkvene, verske in kulturne zgodovine, ki stoji po krivici v senci svojega velikega sodobnika in prijatelja, lavantinskega škofa Antona Martina Slomška.

Življenje Antona Alojzija Wolfa

Rodil se je 14. junija 1782 v Idriji, slavnem rudarskem mestu na Notranjskem, očetu Gašperju Wolfu, rudarskemu nadzorniku, in materi Katarini Kahl kot tretji izmed desetih otrok. Po trirazredni osnovni šoli in dveh letih latinske privatne gimnazije v Idriji je nadaljeval študije na gimnaziji v Ljubljani. Leta 1803 je dokončal študij bogoslovja, ker pa je bil premlad za prejem mašniškega posvečenja, ga je nadškof Brigido posvetil v diakona in mu dal službo kateheta. Konec leta 1804, čeprav še vedno ni dosegel kanonične starosti, je bil z dovoljenjem papeža Pija VII posvečen v duhovnika.

Prva leta je bil katehet v Ljubljani in Idriji. Leta 1807 je v Ljubljani postal ravnatelj škofijske pisarne, 1814 stolni kanonik, 1815 višji nadzornik ljubljanskih šol, leta 1816 pa duhovni referent za šolo pri tržaški deželni vladi. Neutrudno je skrbel za razvoj šol in ustanovitev novih šol v krajih, kjer jih ni bilo. Učitelje je spodbujal in v njih gojil ljubezen do učiteljskega poklica. Pomagal je tržaškim duhovnikom in zelo rad pridigal in spovedoval.

Leta 1824 ga je avstrijski cesar imenoval za ljubljanskega škofa. Ko je Rim potrdil imenovanje, je bil Anton Alojzij Wolf 3. oktobra posvečen za škofa. Na tem odgovornem mestu je ostal 35 let, med katerimi je na kanoniških vizitacijah šestkrat obhodil vse župnije ljubljanske škofije. V času njegovega vodenja so bile k ljubljanski škofiji priključene dekanije Ilirska Bistrica, Postojna, Vipava in župnija Motnik, tako da so se meje škofije v celoti ujemale z deželnimi mejami Kranjske.

Umrl je 7. februarja 1824, pokopan je v kripti stranske kapele v ljubljanski stolnici.

Wolfovo Sveto pismo in slovarja

V slovensko cerkveno in kulturno zgodovino se je škof Wolf zapisal kot velikodušen mecen, ki je gmotno podpiral umetnike in znanstvenike. Slovenskemu narodu je podaril novi prevod svetega pisma in nemško-slovenski ter slovensko-nemški slovar.

Sveto pismo so baje Slovenci imeli že v devetem stoletju – poslovenil ga je sv. Metod s svojimi učenci leta 870, a se na žalost ni ohranil. Tako so bili Slovenci brez Svetega pisma do 16. stoletja, ko je izšel protestantski prevod Dalmatina in Bohoriča. Šele leta 1784 sta Jurij Japelj, župnik in dekan v Naklem in Blaž Kumerdej, vodja ljubljanskih ljudskih šol, z nekaterimi drugimi pisatelji začela prevajati Sveto pismo v katoliškem duhu. Dovršili so ga leta 1802, a je izšel v zelo majhnem številu izvodov. Škof Wolf je načrt za nov slovenski prevod celotnega Svetega pisma zaupal Juriju Volcu, spiritualu ljubljanskega semenišča, ki je Sveto pismo prevedel iz latinščine z opombami in uvodi. Prevod je izšel v šestih zvezkih v zelo lepi slovenščini. Kot veljavno slovensko katoliško Sveto pismo je bil v rabi okoli sto let.

Poleg Svetega pisma je škof Wolf finančno podprl tudi izdajo nemško-slovenskega in slovensko-nemškega slovarja, katerih pričetnik je bil Valentin Vodnik, ki je zbral okoli 30.000 besed, a ga je prehitela smrt. Vodnikov rokopis je kupil tržaški škof Ravnikar in ga pozneje podaril profesorju Metelku. Metelko je Vodnikov rokopis izročil dr. Bleiweisu, ta pa škofu Wolfu, ki je izdelavo nemško-slovenskega slovarja naročil Mateju Cigaletu. V oporoki je škof Wolf namenil finančno podporo za slovensko-nemški slovar, ki je v pripravi Maksa Pletešnika izšel v letih 1894-1895.

Alojzijevišče

Ena Wolfovih najznačilnejših dejavnosti je bilo prizadevanje na šolskem področju ter skrb za uvajanje slovenskega učnega jezika ter šolanje revnih dijakov. Leta 1845 je odkupil hišo z vrtom na današnji Poljanski cesti in jo na svoje stroške obnovil in dozidal. Jeseni 1846 je hiša sprejela prvih 22 gojencev. Škof Wolf jih je izročil v varstvo sv. Alojzija Gonzage, zavetniku mladine, in po njem je zavod dobil ime Alojzijevišče.

Dr. Bleiweis je v »Novicah« leta 1846 tako opisal ustanovitev Alojzijevišča: »Njih ekscelencija, milostljivi ljubljanski knez in škof Anton Alojzi so z začetkam letošnjiga šolskiga leta osnovali v Ljubljani blagorejno za mladenče, za ktero Jim bo naš a domovina vedno vedno hvaležna. Modrimu knezu, ki natanko poznajo potrebe naše šolske mladine, je že davnej skrb pri srci bila, kako bi se pomagati dalo pridnim pa ubogim mladenčam, zlasti tistim, ki poklic h duhovskimu stanu v sebi občutijo, de bi brez težav, ki jih uboštvo sabo prinese in dostikrat nar boljšim glavam pot v šole zapira ali jih saj v boljšim napredovanji zadržuje, zamogli svoj visoki namen doseči. Milostljivi knez so tedaj sklenili v Ljubljani sobivališče (Convict) napraviti za kranjsko mladost, kjer bojo pridni in ubogi učenci od prve latinske šole noter do desete razen obleke z vsim prevideni, kar jim je za živež in za njih dušno in telesno omikanje potreba. Vadili se bojo tukaj tudi spodobne vunanje obnaše in lepiga zadržanja, kakoršniga je v sedanjih časih vsakimu človeku, naj bo stanu kakoršniga si bodi, silno potreba. Ti napravi so dali milostljivi škof Anton Alojzi ime: „Alojzjanum (Alojzjevše ali Alojzevo) zato, ker so mladost te blagorejne posebnimu varstvu sv. Alojzja priporočili, ki je bil od nekdaj pobožnim mladenčam narlepši izgled. Vsak domorodec, ki svojo domovino resnično ljubi, mora hvaležnega srca spoznati neizrečeno dobroto, ki so jo milostljivi knez s to napravo kranjski deželi skazali in ktera zasluži, de jo vsak ljudomil rojak po svoji moči podpira. Ker pa Alojzjeviše ima posebni namen , blage mladenče za duhovski stan zrediti, in ker bo ta mladenšnica vedno ime in čast duhovne naprave obdržala, vsak sam previdi, de jo bojo zlasti duhovni gospodje s posebnim veseljem podpirali.”

Med 1845 in 1896 je bilo v Alojzijevišče sprejetih 667 gojencev, od katerih jih je 256 (38%) postalo duhovnik. Med gojenci Alojzijevišča je bilo mnogo uglednih imen slovenskega kulturnega in javnega življenja: Fran Levstik, Josip Stritar, Josip Jurčič, Ivan Prijatelj, Izidor Cankar, Dragotin Kette, Ivan Tavčar in Fran Saleški Finžgar. Svojo nalogo je zavod opravljal do leta 1910. Poslopje sta vzela v najem najprej ljubljansko bogoslovje, potem pa Teološka fakulteta. Trenutno večino stavbe zavzema Teološka fakulteta v Ljubljani, v njej pa se nahajajo še Škofijska univerzitetna pastorala Ljubljana, prodajalna  Založbe Ognjišče, Škofijska knjižnica in Orglarska šola v Ljubljani.

Po škofu Wolfu so leta 1892 poimenovali ulico v središču Ljubljane.

Pripravil: Jože Jan
Viri: Wikipedia, Revija Ognjišče, Slovenska bibliografija, Kmetijske in rokodelske novice