Andreja Trenc, lektorica za španski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je tokrat prvič obiskala Argentino, medtem ko je bil Goran Medjugorac, akademski slikar iz Ljubljane, že večkrat tu. Povabilo ju je društvo Triglav v mestu Paraná, da se predstavita vsak s svojim delom. Z njima smo se pogovarjali tudi mi.

RF: Andreja, Goran, kako je prišlo do tega projekta?

AT: Na temelju prejšnjih Goranovih umetniških pobud sodelovanja z društvom Slovencev v provinci Entre Ríos, ki jih je z letošnjim projektom – razstavo slik na temo čebele in njenih migracij – želel dodatno podpreti tudi z jezikovnim okvirom. Tu se je odprla možnost, da za slovensko izseljensko društvo, ki, podobno kot upodabljana čebela išče ravnovesje med izvorom in prilagoditvijo okolju, potrebuje podporo v maternem jeziku, jeziku babic ali celo pradedov. Tako sem prispevala krajši špansko-slovenski in slovensko-španski glosar osnovnega izrazoslovja in ga ob tej priložnosti predala društvu.

GM: Pred šestimi leti sem že sodeloval z društvom Triglav Entre Ríos na podobno temo. Letos pa sem se v Sloveniji imel priložnost pogovarjati z enim prijateljem čebelarjem in povedal mi je, da je naših čebel – kranjskih sivk – vedno manj, ker jim ne odgovarja vedno toplejše podnebje in se selijo v severnejše države, k nam pa prihajajo čebele iz južnejših krajev. Zgodba je zelo podobna migracijam ljudi. Tudi naši Slovenci so se selili v druge kraje. Naj bo razlog političen, ekonomski ali pa pač ljubezen ali radovednost, ljudje se selimo tja, kjer so razmere ugodnejše. Ko sem stvar predstavil Andreji, se nama je zdelo zanimivo, da bi še ona predstavila kaj zraven s področja jezika. Prišla je na idejo glosarja in meni se je zdelo čudovito. Zgodba se mi je zdela zanimiva, projekt sem prijavil na Urad RS za Slovence po svetu in, evo, tukaj smo.

RF: In kako to, da kar v prestolnici province Entre Ríos?

GM: Kot sem že omenil, pred šestimi leti sem tukaj že delal en projekt. V Cerritu, kjer je kar velika slovenska skupnost, in še v Paranaju. Od takrat ohranjamo stike. Včasih se tudi javim na njihov radio ali pa se slišimo kar tako. Nekaj njihovim članom sem tudi malo pomagal pri selitvi v Slovenijo. Pogovarjali smo se, da bi skupaj pripravili kaj za letos, in tako je prišlo do projekta. Usoda je nanesla tako, da tukaj pozam največ ljudi, s katerimi lahko kaj naredimo na področju kulture. Jaz sem namreč slikar.

RF: O čem so bile torej vajine predstavitve?

AT: O procesu, izvoru in smislu glosarja.

GM: Jaz sem predstavil 30 akvarelov na temo kranjske čebele. Gre za podobe čebel na papirju, ročno izdelanem iz invazivnih rastlin. V mojem primeru iz japonskega dresnika. V Sloveniji je eno podjetje, ki izdeluje pohištvo, papir … iz invazivnih rastlin. Tako invazivne rastline dobijo novo vlogo in korist. Nekaj, kar je bilo prej videno kot škodljivo, je naenkrat koristno za družbo. V Evropi je v teh časih veliko debate o priseljencih. Evropejci jih velikokrat vidijo kot invazijo in se ne zavedajo, da so to ljudje, ki bodo kmalu koristen del starajoče se evropske družbe. Po drugi strani bi bilo pa dobro, da se zavemo, da smo tudi mi v nekaterih trenutkih morali vse pustiti in oditi iz domovine. Veliko Slovencev na primer v Argentino. Ko vidim nekoga iz Sirije na ljubljanskih ulicah, si predstavljam Slovenca, izgubljenega v Buenos Airesu leta 1930 ali 40 ali 45. Ne zna jezika, nikogar ne pozna. Vse je pustil za sabo in mora začeti iz nič. Tu je veliko vzporednic in želel sem, da ljudje malo razmišljajo o tem.

RF: Kako bi ocenila odziv občinstva?

AT: Odziv je bil glede na odzivnost in tvornost društva v medijih in argentinski družbi pričakovan, saj razpolaga z radijsko oddajo, svojim centrom in predstavniki v lokalnih ustanovah, kljub temu pa je bil tudi presežen in hvaležen glede na zelo oseben odziv vsakega od prisotnih obiskovalcev in obiskovalk. Kot jezikoslovka cenim, da bodo predstavljeno izrazoslovje skrbno prenesli v rabo.

GM: Odziv se mi je zdel odličen. Ogromno ljudi je prišlo po predstavitvi in mi čestitalo. Zelo so se zanimali za projekt in tema se jih je dotaknila. Sam sem zelo zadovoljen z odzivom in seveda hvala Društvu Triglav iz Entre Ríosa. Res so se potrudili in dobro organizirali vse.

RF: Seveda nista bila samo tam, tudi sta ostala cel teden v Buenos Airesu. Kaj sta tu obiskala?

GM: Jaz sem prej živel v Buenos Airesu. Moja prejšnja partnerica je Argentinka in moji otroci so se rodili tukaj, tako da je Buenos Aires moj drugi dom. Andreja je bila tu prvič in seveda sem jo peljal povsod, kamor sva le zmogla v enem tednu. Caminito, San Telmo, Tigre, v teatru Colón sva si ogledala Puccinijevo opero Triptih, Avenida Corrientes, Bar Británico … vse peš. Kot prava Slovenca. Prehodila sva po moje 60 km v petih dneh.

RF: Tudi plešeta tango. Kako je bilo tu, prvič na milongi v prestolnici tega plesa?

AT: Zanimivo in posebno, ravno zaradi tega, ker ni bila plesna izkušnja nič “posebnega” ali drugačnega od ustaljenih evropskih ali slovenskih milong. Tango je za marsikoga vedenjski kodeks in obredje, ki se le redko, in na srečo ravno v prestolnici zahvaljujoč kultiviranosti in izkušenosti plesalcev, sprevrže v spektakel. Imela sva možnost izmenjati nekaj prijetnih, umirjenih glasbeno- plesnih venčkov ali “tand” z lokalnimi plesalci in tako tudi s tega vidika, ki je zelo neposreden, stopiti v stik z duhom, ki preveva Argentince. Izpostavljam, da sem tu prvič, zato sem občutila njihovo dobrotljivost.

GM: Jaz nisem tako izkušen plesalec, kot je Andreja. Meni je bilo super. Vsekakor pa od vedno uživam v tangu. Ko ga poslušam ali plešem. V Buenos Airesu ima pa tango še prav poseben zvok. Celo mesto diha tango in to me je vedno privlačilo.

RF: Bi še kaj omenila, kar se vama zdi zanimivo ali pomembno?

AT: Da, trpkost družbenih razmer, razslojenosti in vrednot. Protislovje se je zlasti izrisovalo s preprostim in iskrenim duhom, ki zaznamuje tukajšnje življenje (potovali smo namreč z Goranovima otrokoma, ki imata v Argentini sorodnike) v bližnjem stiku in izkušnjo zelo oplemeniti.

GM: Čutim, da gre Argentina skozi eno težko obdobje, in želim si, da se čim prej postavi na noge. Drugače bo pa moje srce vedno tukaj, z mojimi prijatelji in tem mestom. Vsako nedeljo si v Ljubljani navijem radio La 2×4. Poslušam tango in vremensko napoved v Buenos Airesu. Ko zaprem oči, sem v trenutku spet tu.

RF: Hvala lepa in seveda dobrodošla, kadarkoli se spet pojavi možnost za vajin obisk tu na južni polobli.

AT in GM: Ni za kaj, hvala tebi, Rok, in upam, da kmalu spet spregovorimo po slovensko.

Rok Fink

Lektorirala: Tjaša Lorbek