Pred 110 leti se je rodil Alojzij Geržinič, profesor, pesnik, pisatelj, publicist, šahist, urednik, prevajalec, glasbenik, domobranec in cerkveni sodelavec, eden velikih kulturnih delavcev slovenske skupnosti v Argentini. 

Alojzij Geržinič se je rodil 11. junija 1915 v Ljubljani. Njegov oče, tudi imenovan Alojzij, je bil pravnik in policijski komisar v Ljubljani, Celju in Mariboru. Mati se je imenovala Frančiška Kokalj. Po osnovni šoli je Alojzij obiskoval poljansko realno gimnazijo, zadnji dve leti pa realno gimnazijo v Mariboru, kjer je tudi maturiral leta 1933. Po maturi se je vpisal na slavistiko na Univerzi v Ljubljani in diplomiral leta 1938. Poleg študija se je izpopolnjeval tudi v študiju klavirja, glasbene harmonije in kompozicije. Bil je član šahovskega kluba in igral v prvem moštvu, ki je bilo takrat jugoslovanski prvak (1931-1941). Bil je tudi skavt. Rad je veliko bral in se učil tujih jezikov. Obvladal je srbohrvaščino, nemščino, francoščino, kasneje tudi poljščino, italijanščino, ruščino, angleščino in španščino.

Poklicno delo šolnika je začel na realni gimnaziji v Kočevju, kjer je od januarja 1941 do novembra 1943 poučeval slovenščino in nemščino. Od 1943 do 1945 je poučeval na IV. državni realni gimnaziji v Ljubljani. 

Leta 1944 je stopil med domobrance, ker je od vsega začetka spoznal, da je za Osvobodilno fronto komunizem, ki ga je vedno sovražil.  Slovenski narodni varnostni zbor – primorski domobranci – (SNVZ) je prof. Geržiniča pozval, naj gre na Primorsko in skupaj s predsednikom Deželnega šolskega sveta v Gorici prof. Antonom Kacinom poučuje na izpopolnjevalnem tečaju za slovenske učitelje. Po tečaju v Tolminu, Gorici in Idriji se je leta 1945 preselil v Trst, kjer je prevzel mesto nadporočnika SNVZ in referenta za slovensko šolstvo tržaške pokrajine. Ker se je prizadeval, da bi bile slovenske osnovne šole zakonito priznane, se je zameril tako Italijanom kakor partizanom, ki so začeli organizirati svoje šolstvo.

Ob koncu vojne, ko so partizani vkorakali v Trst, je prof. Geržinič moral oditi iz Trsta. Britanci so ga peljali v taborišče v Ceseni, potem pa v Riccione, kjer je z drugimi slovenskimi begunci organiziral versko in kulturno delo. Na vabilo dr. Srečka Barage se je avgusta 1945 vrnil v Trst, da bi tam pomagal pri organizaciji slovenskega šolstva. Dr. Baraga je po zaupnih poteh zvedel, da je jugoslovanska komunistična oblast odredila ugrabitev in likvidacijo prof. Geržiniča ter mu svetoval, naj nemudoma zapusti Trst. Februarja 1946 je prof. Geržinič odšel najprej v begunsko taborišče v Serviglianu in nato v taborišče pri Senigaliji. Tam je poučeval slovenščino na begunski gimnaziji. Pred državnimi volitvami, ki so bile v Italiji aprila 1948, in ob visoki možnosti zmage socialistov in komunistov, se je odločil za emigracijo v Argentino.

Prof. Geržinič je v Argentino prispel 5. junija 1948 z ladjo Olimpia in se nastanil pri prof. Srečku Baragi. Najprej se je zaposlil kot delavec v barvarnici blaga, kmalu pa dobil delo pri veliki založbi in prodajalni knjig El Ateneo, kjer je bil zapisnikar razstavljenih knjig, nato pa odgovoren za dopisovanje v nemščini z Avstrijo, Švico in Nemčijo. Preverjal je tudi pravilnost španskih prevodov iz angleščine, francoščine in nemščine. Leta 1952 se je poročil z Marijo Fink, v srečnemu zakonu sta se mu rodili dve hčerki. Leta 1961 se je zaposlil pri založbi Kapelusz, kjer je dr. Vinko Brumen imel visoko mesto. Tu je delal 20 let, vse do upokojitve.

Prof. Geržinič je bil zelo aktiven kulturni delavec v slovenski skupnosti. Objavljal je članke in razprave v vseh slovenskih publikacijah, napisal je knjige in brošure, sodeloval je pri ustanovitvi Slovenske kulturne akcije, poučeval v Srednješolskem tečaju. Udejstvoval se je tudi kot glasbenik: uglasbil je veliko besedil, tudi verskega značaja, med temi izstopa oratorij Irenej Friderik Baraga. Število njegovih skladb obsega več kot 150 kompozicij. Leta 1993 je bil sprejet v Društvo slovenskih skladateljev. Na klavirju je spremljal zbore in druge vokalne skupine.

Prof. Alojzij Geržinič je umrl v Buenos Airesu 26. marca 2008.

Delo prof. Alojzija Geržiniča

Dejavnost in ustvarjalnost profesorja Geržiniča je bila zelo plodna:

– Napisal je skoraj nepregleden niz publikacij v tednikih Svobodna Slovenija in Oznanilo, zbornikih Svobodne Slovenije, v revijah Vrednote, Duhovno življenje, Meddobje, Katoliški misijoni in Vestnik, zborniku Slovenske Kulturne Akcije ter kulturnih listih Glas Slovenske kulturne akcije in Sij slovenske svobode.

– Napisal je tudi naslednje knjige in brošure:

• Zgodovina slovenskega slovstva za višje razrede srednjih šol. Trst, 1946. Soavtorja: Vinko Beličič in Martin Jevnikar.
• Zgodovina slovenskega slovstva, 1952, po naročilu dr. Mihe Kreka, ostalo v rokopisu.
• Dnevi smrtnikov. Emigrantsko pripovedništvo (1945-1960), 1960
• Eslovenia – otra nación sin libertad (Hace 1400…hace 20 años) 1965
• Pregled svetovne književnosti. 1967
• Slovenci v preteklosti in sedanjosti. Poglavitni dogodki in osebnosti naše politične in kulturne zgodovine. 1970
• Poglavje o dialogu. 1970. Soavtorja Božidar Fink in Hans Urs von Balthasar.
• Božji služabnik Janez Gnidovec. Duhovnik, vzgojitelj, misijonar, škof. 1972
• Pouk v materinščini – da ali ne? Delo za slovensko šolstvo na Tržaškem v zadnjih mesecih nemške okupacije. 1972
• Boj za slovensko šolstvo na Primorskem za delovanja dr. Srečka Baraga pri ZVU. 1983
• Od Save do Srebrne reke, spomini, izšla po njegovi smrti v Trstu leta 2015.

– Na glasbenem področju je tudi imel zelo plodno ustvarjalnost:

• Spremljal je pevski zbor Gallus pri vajah in mašah.
• Kot soustanovitelj Slovenske kulturne akcije in vodja glasbenega odseka je skrbel za načrtno delo.
• Spremljal je Kvartet Finkovih, skrbel za njihov program in njih izvedbe prikazoval v Glasu SKA.
• Sodeloval je pri delovanju mladinskih zborov, zlasti Karantanije, ki jo je ustanovila in vodila žena Marija Fink.
• Komponiral je več kot 150 skladb, 20 za otroke, 20 za klavir. Med njimi daljše skladbe za zbor s klavirjem Mrzel veter, Obsojen sem bil in  Prešernov Sonetni venec.

Leta 1957 je skomponiral Oratorij Irenej Friderik Baraga (besedilo Tine Debeljak) za soliste, zbor in klavir. Krstno je bil izveden v Buenos Airesu. V Sloveniji je bil prvič izveden v Cankarjevem domu v Ljubljani leta 1994 v sklopu 40-letnice Slovenske kulturne akcije. Leta 2007 je skladatelj Jani Golob po naročilu Glasbene matice Ljubljana oratorij orkestriral.

Misli profesorja Alojzija Geržiniča

Iz knjige spominov Od Save do Srebrne reke sem povzel nekaj zapisanih misli, ki predstavljajo profesorja Geržiniča in njegove nazore in vrednote:

• Eden najpomembnejših in najmočnejših duhovnih dogodkov se mi je zgodil sredi julija leta 1942 – torej na počitnicah v Ljubljani. Po kosilu sem legel na zofo in vzel v roko knjižico, katero so razni pisci tolikokrat omenjali. Dalj časa sem imel namen, da jo sam spoznam. Bila je rdeče obrezana Kalanova izdaja Hoje za Kristusom. Po prvih straneh me je preplavilo in solze so mi zalile oči. Izredna milost! To milost je spopolnila ravno v tistem času druga: za spoved sem izbral spovednico na sredi desne strani. Duhovnik v nji je bil čisto nekaj drugega kot dotlej preskušeni. Postal je moj stalni spovednik, kadar sem bil v Ljubljani. Bil je to Filip Žakelj.

• Komunizem sem od nekdaj sovražil. V medvojnih razmerah sem imel boj proti komunizmu in njegovi Osvobodilni fronti za versko in narodno dolžnost. 

• V začetku vojske sem prišel do gotovosti, da v razmerju do Boga in Cerkve ne sme biti polovičarastva.

• Nemci so slabo izpolnjevali dolžnosti zasedbene oblasti. Izkoriščali so nasprotja v podvrženih narodih. Katoliški Cerkvi in vzgoji so bili sovražni. Boja proti komunizmu niso jemali resno. Poveljniki, posebno v manjših krajih, so se podvizali, da se pogode s partizani o medsebojnem nenapadanju. V začetku julija 1944 je bil podpisan zloglasni sporazum o nenapadanju med nemškim poveljstvom na Primorskem in partizani.

• V Riccioneju so imeli večino Goričani. Bolj zase so se držali prof. Bogumil Remec, inž. Ladislav Bevc, dr. Tine Debeljak. Za dr. Kacina sem napisal izčrpno poročilo o slovenskem šolstvu v Tržaški pokrajini in mu ga izročil. Novo, dragoceno poznanstvo je bil kipar France Gorše, eden redkih likovnih umetnikov, ki rad govori o vprašanjih ustvarjanja. Kadar pride do neizrekljive globine, spregovore njegove žive oči in vsakemu notranjemu gibu odgovarjajoči prsti. Dolga leta pozneje so mi osebno navzočnost nadomeščala njegova pisma. Z navdušenjem je sodeloval pri Vrednotah in Meddobju. Korespondenca se je pretrgala, ko je prvikrat obiskal Slovenijo. Še bolj sva se oddaljila ob Siju slovenske svobode.

• Avgusta je nenadoma iz Trsta prišel list od dr. Baraga. Lepo me prosi in nujno poziva, naj se takoj napotim v Trst, da mu pomagam organizirati slovensko šolstvo. Niti za hip nisem pomišljal. Uredil sem formalnosti, nato pa na pot “per mezzi di fortuna”. Za Trst sta se odločila tudi Arnež in Lenarčič. Marsikatero nepriliko smo v treh laže premagali.

• Junija leta 1945 se ja za cono A Julijske krajine –  slovenskega strnjenega ozemlja – ustanovila zavezniška angloameriška vojaška uprava (ZVU). Izven tega pasu so ostali Beneška Slovenija, Kanalska dolina, Trbiž, Bela peč. To in sledeče dogajanje obdelava moja knjiga Boj za slovensko šolstvo na Primorskem. Za slovensko šolstvo por ZVU se je dr. Baraga bojeval kot lev in lisica skupaj. Sovražniki so bili isti kot prej: Italijani in komunisti s svojo OF. Moje poznanje razpoloženja, ljudi in krajev mu je bilo v pomoč. Spet sem romal po znanih krajih, navduševal za šolo, ponujal uradne formularje. Zaslepljenost ofarskih ljudi je bila neverjetna. Kako strahoten strup je komunizem!

• Februarja 1946 je dr. Baraga sklical sestanek zanesljivih – visoko gori v stolpu cerkve sv. Antona Novega. Na vrsti so bile zaupne stvari, med njimi moja zadeva: Baraga je od več verodostojnih strani izvedel, da se komunisti pripravljajo, da me ugrabijo. Nedvomno jih draži moje delovanje in povezava z Barago. Nikakor ne gre brez potrebe množiti število mučencev, zato mi odločno svetuje, naj se nemudoma umaknem iz Trsta. Takoj sem se prijavil pri IRO, se poslovil od prijateljev, si doma ostrigel brado in se zvečer z vlakom odpeljal v Bologno. Zbogom, slovenska zemlja!

• Iz Trsta me je pot prve dni februarja 1946 vodila v begunsko taborišče v Bologno. Tam sem spopolnjeval začetno znanje angleščine, ki sem si ga prisvojil v Riccioneju. V taboriščih v Servigliano, kamor sem se iz Bologne odpeljal čez kak mesec, in v Senigallii je za angleščino bilo kaj malo časa. Izpopolnjeval sem jo v Argentini z delom (prevajanje, korespondenca) v El Ateneo in v Kapeluszu pa z branjem in prevajanjem doma. Na španščino sem se vrgel v Senigallii, potem ko se je odprla mogočnost za izselitev v Argentino. Tako sem si prva leta begunstva pridobil vpogled v dva svetovna jezika (doma nisem učenja angleščine in španščine nikdar imel v načrtu): spet velik dar od zgoraj.

• Večji del taboriščnikov je leta 1947 in v prvi polovici 1948 odšel v Argentino ali drugam. Kam kaže oditi? Kmalu bodo volitve v Italiji in bati se je zmage komunistov. Zaprositi IRO za preselitev v Španijo? Mesto na kaki univerzi s s slavistiko? Odbilo me je neznanje grščine. Javil sem se torej za Argentino.

• Prvi dan v pristanišču Buenos Airesa so nas preselili v Emigrantski hotel. V njem smo ostajali do najdbe drugega bivališča. Prof. Srečko Baraga me je prišel pozdravit in mi ponudil prebivanje v dovolj prostorni hiši, kjer je živel z ženo in mladim Srečkom. Kakšen dogodek! Kakšno potrdilo Božjega usmiljenja in dobrote! Pri njem sem stanoval do poroke.

• Najuspešnejši kraj za srečanje in pogovor z rojaki je  bila nedeljska maša “na Belgranu”, med katero je pel Emigrantski pevski zbor in katero sem spremljal na harmoniju. Po eni teh maš sem dosegel prelepo doživetje: do  njenega avtobusa sem spremil Marijo Finkovo. Bila mi je v srcu že v Senigallii. Do izpovedi po recitaciji Prešernovega distiha je prišlo na Gallusovem izletu v okolico Buenos Airesa, do poroke pa v božjepotni baziliki v Lujanu maja leta 1952.

• Prvi dnevi, prvi tedni, prva in naslednja leta so prinašali življenje in boj z njim. Življenje: ustanovitev lastne družine z dvema materinim odlikam podobnima hčerama. Družinsko svetišče je ostajalo v prestolnici in nje okolici. Moje delo je zahtevalo osebne stike. Najplodnejše delo so bili pisanje člankov, razprav (ok. 600), knjig (12), prevodov (6), obširne obdelave kakega ustvarjalca in njegovega dela (4). Vzporedno s tem je bilo komponiranje. 

• Velik del tega, kar smo razpravljali po društvih, v revijah in časnikih, o čemer so spregovorile naše knjige, obravnava vero, življenje in delovanje po veri. Zdaj, po desetletjih, vidim, da smo ostajali zvesti verskim in nravstvenim zakonom, da smo služili življenju našega naroda, njegovi ustvarjalnosti, nasprotovali pa zmotnim in škodljivim idejam, ki jih je privzemalo politično vodstvo od leta 1945 dalje. Prispevali smo k slabljenju teh zmot in škodljivih idej, kar se je razodelo na volitvah leta 1990.

• Iz vere je treba doumevati dogodke in strahote let 1941-1945 in desetletij po 1945; iz vere je treba doumevati celotno zgodovino. Kar se v človeštvu dogaja, je neprestan boj med božjimi pravicami nad ustvarjenimi bitji pa napuhom ustvarjenih bitij, ki zavrača božje pravice. Zgodovina je boj med božjo državo in človeško državo. Zmaga je zagotovljena božji državi in k temu prispevajo celo človeška slepota in zloba in uporništvo.

• Bog ne daj podleči skušnjavi: pozabimo! Nasprotno: Zmerom nam bodi prisotna neizčrpna globina, pomen in vrednost velikega junijskega darovanja! Ukaz naj je za spopolnitev lastne osebnosti, za predano sodelovanje v odrešeniškem delu Cerkve v blagor našemu narodu in vsemu človeštvu.

Pripravil: Jože Jan

Viri: Slovenska biografija, Wikipedia, Družina, Sazu, Glasbena matica, Svobodna Slovenija, Zbornik Svobodne Slovenije, Profesor Alojzij Geržinič – Aleš Brecelj, Mladika, Od Save do Srebrne reke – Alojzij Geržinič