Cerkev s svojim veselim sporočilom (evangelijem) vedno hodi za človekom. Ljudi svojega časa vzame resno kot nagovorljive in sprejemljive za besedo resnice o njih samih, svetu in Bogu. Resnico zajema iz Božje besede, iz Božjih sporočil človeku vseh časov in vseh kultur. Nikogar ni, ki bi za Boga in njegovo govorico ne bil spodoben in primeren. Tako je ravnal Jezus in tako so ga posnemali apostoli v prvem času krščanstva in Cerkve. Kajti Cerkev se je rodila iz moči, ki jo je imela na ljudi Božja beseda. Ta pa je združila posameznike, ki so sprejeli Jezusa in začeli verovati vanj kot v svojega odrešenika in odrešenika vsega človeštva, v skupnost, ki jo povezuje On s svojim naukom in milostjo. Beseda in milost ustvarjata občestvo učencev, ki se imenujejo kristjani. Krščanska skupnost živi iz moči Božjih darov, ki so večji od človekovih sposobnosti in moči. Cerkev je Božje delo, vidno javno v družbi.
Oznanjevanje se je v dobah dvatisočletne cerkvene zgodovine prilagajalo razmeram, v katerih so živeli ljudje in so oblikovale tudi življenjske potrebe ljudi. Veren človek je bil poklican k praktični razlagi evangelija, in našel v njem vedno znova razlago, kako je treba uresničiti vero v danih razmerah. Spreminjal se ni nauk, spreminjala pa se je praktična razlaga, kaj evangelij narekuje v novih razmerah.
Danes se zdi, da zelo veliko ljudi tega poslanstva kristjanom ne priznava, še manj pa Cerkvi. Verodostojnost krščanske skupnosti je gotovo podrta tudi zaradi neverodostojnosti življenja kristjanov po evangeliju. V marsičem se je življenje krščanske skupnosti prilagodilo življenju okolja, ki ne črpa svojega navdiha iz vere v Kristusa. Po drugi strani pa je res, da smo ljudje prvega krščanskega kontinenta Evrope postali nedostopni za evangelij. Začeli smo bolj verjeti v lastne sposobnosti pri reševanju temeljnih vprašanj življenja kot v oznanilo Božje besede. Je to osvoboditev ali zaplankanost? Izgovorov ne zmanjka in v njih so vedno krivi drugi.
Ko je Jezus naletel na skeptični odklon svojega oznanila, se je enostavno obrnil h gruči apostolov, ki tudi niso izražali kakšne gotovosti, in vprašal: »Boste tudi vi odšli?« Zadrege se je otresel Peter in zgrgral: »Kam pa naj gremo, besede večnega življenja imaš le ti.«
Živimo v razmerah, ko je bolje zgrgrati vero kakor pa ostati vklenjen v čas brez luči.
Janez Pucelj
