Mogoče naslov zveni malo naivno, vem. Tisti, ki imamo že nekaj sivih las in veliko spominov na dinamiko institucij v Argentini, nismo nikoli imeli te časti, da bi doživeli razvoj vrednot v naši družbi. Bolje je, če ne govorimo o tem, saj je zelo boleče.
Tudi v preteklosti smo imeli veliko kriz, kot tista leta 2001. Za mnoge je bila najhujša, saj je Argentina takrat res dosegla dno in so ljudje prvič vzhičeni šli na ulice, da bi zahtevali odstop odgovornih. Mislili smo, da se bomo spremenili. Pa se vendar nismo naučili ničesar. Vzhičenost ni bila dovolj, nič se ni spremenilo, saj se je položaj slabšal in se nismo razvili kot družba.
Tokrat se nam dogajajo stvari, ki jih nismo videli nikoli prej in so tako neverjetne, da si težko predstavljamo, da bi lahko Argentinci nadaljevali v tej smeri, ne da bi to spremenilo usmeritev naših vrednot, čeprav smo navajeni na najbolj za lase privlečene novice že od otroštva. Doživljamo legendarne dogodke in vsak dan smo bolj presenečeni nad skoraj filmskimi podrobnostim te ogromne in pokvarjene korupcije v naši zgodovini, v času kirchnerjeve vlade.
Nekateri to primerjajo z »Lava jato« v Braziliji. V Braziliji so namreč odkrili korupcijo že samo z darilom luksuznega avtomobila direktorju Petrobrasa in Lula je v zaporu zaradi stanovanja, ki ga je dobil pri nekem izsiljevanju. Tako so počasi padala največja brazilska podjetja in pripeljala do več kot dvoletne recesije v državi. Pri Argentini pa se ne gre za avtomobile ali stanovanja ampak nešteto torb z astronomskimi vsotami denarja. Šlo je za nešteto letalskih in avtomobilskih prevozov s tolikšnimi vsotami denarja, da ga je bilo nemogoče šteti, zato so ga tehtali.
Kljub temu pa se tragedija ne konča pri teh uradnikih. Pri tem je vpletenih mnogo podjetnikov. Pa niso bili samo uradniki in podjetniki. Bilo je mnogo zaposlenih, na obeh straneh, veliko voznikov remisev in letalskih pilotov, ki so prenesli to ogromno vsoto denarja, nadzorniki in policaji, ki so pustili, da gredo vreče denarja mimo, bankirji in finančniki, ki so prenesli to vsoto, poslanci, ki so legitimirali to plenjenje, sodniki in tožilci, ki so ob tem molčali. Seznam pa se podaljšuje, ne smemo pozabiti namreč še na tiste, ki so začeli »delati« za državo med to neustavljivo orgijo, ljudje, ki so se »upokojili«, ne da bi prispevali nič za pokojnino, igralci in umetniki, ki smo jih sponzorirali, mladi, čigar leno navdušenje smo prav tako financirali. Tu so še vsi »prijatelji« omenjenih, prav tako financirani. Govorimo o grozni družbeni bolezni, pandemiji pomanjkanja vrednot, ki nas je oropala vsakršne pameti. Osumljenih je toliko, da težko lahko verjamemo v spremembo, težko verjamemo, da bi se to stanje v katerem živimo sedaj končalo z očiščenjem naših starih in uničujočih argentinskih navad.
Ja, res je, da je veliko slabih znakov, ki kažejo na to, da najbolj razvratno še ni ganilo naš občutek za spodobnost. Videli smo ljudi, ki so šteli gore denarja v Rosaditi in nas ni dovolj pretreslo. Videli smo posnetke, kako so na skrivaj odnesli vse dokaze iz Rosadite, pa nas ni ganilo. Videli smo podjetja, hotele, posestva, ki so pripadali javnim uslužbencem in na nas ni naredilo nobenega vtisa. Videli smo pod-sekretarja, ki je odnesel 9 milijonov dolarjev v sumljivi samostan in od nekdaj nezaposleno hčerko bivšega predsednika s 5 milijonov dolarjev na svojem tekočem računu, pa ni bilo dovolj, da bi nas razjezilo. Vse to je postalo nekaj tako normalnega, da izgleda, da je to naš način življenja in mišljenja, češ, saj smo vsi umazani; a ni vendar dovolj Argentincev izven tega umazanega brezna, ki bi nam lahko podali čisto roko in nas izvlekli iz tega?
Že nekaj časa nam sveti medlo upanje. Je preveč medlo, to je res, pa vendar se bori, da bi ostalo. Komaj po naključju, je policistka našla torbo Antonina Wilsona in smo lahko izvedeli kaj se je dogajalo. Zaradi preproste čistilke, smo lahko izvedeli o nepravični torbi polni denarja, ki je spodila ministrico Michelli. Zaradi vztrajanja nekega novinarja smo bili priča priznanju Fariñe, finančnika, ki je čez noč postal milijonar, in izvedeli smo o zapletenem poteku poti denarja K, kakor ji pravijo. Komaj in po zaslugi pritiska nekaj Argentincev, je okrožni tožilec Campagnoli ušel političnemu sojenju zaradi preizkovanja enega teh pokvarjencev, izprijenega Lazara Baeza. Zaradi izjav preslišane gospe, smo lahko izvedeli o ogromnem ropu, ki ga je izvajal bivši državni podpredsednik. Zaradi nepričakovane izjave nekega zaprtega morilca, smo izvedeli o strah vzbujajoči perverznosti bivšega kandidata za guvernerja, in ga nismo volili. Zaradi poguma enega samega državnega tožilca, ki si je upal obtožiti bivšo predsednico in zaradi katere je bil umorjen, smo izvedeli o skrajni zlobi te organizacije, ki je vodila argentinsko nedostojnost. Zaradi nejasnega pojava nekih pozabljenih zvezkov, smo lahko končno razumeli, kako je delovala največja kriminalna organizacija v naši zgodovini. Zaradi vztrajnosti enega samega sodnika, imamo vsaj eno osebo pri argentinskem sodstvu, ki je sposobna preiskovati to ogromno plenjenje, ki predstavlja najbolj temni greh.
Komaj še lebdimo na površju, le še nos nam moli iz vode. Skoraj smo postali druga Venezuela. Skoraj smo izvolili nadaljevanje tega razvrata, ki nam je bil tako všeč. Skoraj ne bi izvedeli vseh teh stvari. Skoraj je prišlo do tega, da bi ti prestopniki ostali nedotaknjeni in da bi se ta kup denarja pozabil in se ga ne bi nikoli iskalo. Skoraj ne bi opazili, da politična nemoralnost je brezvestno zvesta svojim bratom, kot sta bivša predsednika Menem in Kirchner. Skoraj bi vsi ti pereči problemi družbene nespodobnosti postali del našega normalnega vsakdana. Bili smo zelo blizu prepada.
Kot tisti gol v zadnji minuti, ki nas reši pred porazom, Argentinci se vedno znova rešimo tega, da bi za vedno ostali ujeti v neuspehu, po naključju. Nismo padli v prepad, ampak prepad ostaja tam, le korak stran. Vsaj sposobni smo ga bili prepoznati, z vsemi svojimi skesanci, ki so pripovedovali podrobnosti največje državljanske nesramnosti, kar smo ji bili priča v naši zgodovini.
Tako kot nepričakovana strela, ki je spremenila smer življenja zdravnice Glorie Polo v Kolumbiji, tako je Argentino zadela nezaslužena strela zgodovinskega pregleda. Naše najbolj razvratne navade nas končno presenečajo. Ali bo to res sprememba in začetek novega obdobja za Argentino ali bomo to kmalu pozabili v tej naši nesposobnosti, da bi premagali naše razvade? Molili smo za našo državo. Samo ta nenadni čudež vesti, nam daje upanje v to, da verjamemo, da ni še vse izgubljeno. V tem trenutku moramo največ moliti, da bi se ta čudež podaljšal v času, ko traja to našo državljansko spreobrnjenje. To bo boleče spreobrnjenje, saj ti po navadi so. Čeprav bomo trpeli gospodarsko pomanjkanje, ne smemo se ustrašiti kajti, tako kot je pravil neki profesor, krize niso nikoli gospodarske, so več kot samo to, in materialna blaginja lahko pride samo če se odločimo, da ravnamo pravično.
JL/AC
