Že lani, če se spominjate, se je za ta čas obetalo jesensko, slabo vreme. Letos ni bila izjema: kot po predpisih smo že konec aprila sledili vremenski napovedi iz raznih virov in vse je kazalo, da se bo nebo dobesedno zlilo nad zemljo…
Kljub slabi napovedi smo se skorajžili, se kakor junak Quijote spravili na pot priprave in izvedbe naše obletnice in končno uspeli do cilja… 06. 05. 2018 .
Nedelja je bila navsezgodaj res sivo, jesensko orisana. Kljub slabemu vremenu je prišlo kar precej prijateljev, članov in gostov na naše praznovanje v Karapačaj, kar nam je pomagalo, da je bilo vzdušje pravo.
Najprej smo se zbrali na dvorišču doma za dviganje argentinske in slovenske zastave ob petju himen. Naknadno je pozdravila podpredsednica doma, ga. Marta Vodnik Jan in povedala, katere dejavnosti se vršijo v domu ter izrazila željo za dolgo bodočnost.
Sledila je sveta maša, ki jo je daroval naš dušni pastir dr. Jure Rode za žive in rajne rojake iz okraja. Moram omeniti, da je bila skupna molitev uslišana, ker smo skozi okna lahko videli prve žarke sramežljivega sonca.
Navzoče smo po sveti maši pogostili z medico in slaniki, med tem so pa mladi pripravili dvorano za kosilo.
Na dvorišču se je zbrala lepa druščina, a ko je bila prava ura niti ni bilo potrebno posebno udeležence sklicati na kosilo saj si sami vedeli, da je treba nadaljevati pogovor ob pogrnjenih mizah.
Po kosilu smo bili deležni kratke čik pavze; na dvorišču je bilo vse bolj vetrovno a po sreči smo imeli vse predvideno … torej nazaj v dvorano.
Prišla je napovedana ura za popoldanski program. Najprej je pozdravil predsednik Zedinjene Slovenije, inž. Jure Komar, ki nam je čestital ob našemu slavju; končno pa še pozdravne besede predstavnice Veleposlaništva Republike Slovenije v Argentini, svetovalke Petre Česen Čatar. Obema smo se zahvalili za lepe besede in izrečene želje.
Kakor vam je prav gotovo znano, je Karapačajski oder začel z delovanjem že leta 1966. V tem času so uprizorili mnogo iger, mnoge so tudi ponovili po drugih slovenskih domovih.
Tokrat so se odločili, da predstavijo komedijo o meji med norostjo in manipulacijo: “Fiziki”
»Fiziki» je ena najbolj znanih iger švicarskega dramatika Friedricha Dürrenmatta. Napisana je bila leta 1961, uprizorjena pa leta 1962 – v času, ko je bila hladna vojna med vzhodom in zahodom na vrhuncu in je pretila nevarnost uporabe jedrskega orožja.
Torej, priznam, da se je težko sprijazniti s tem, da bi ob kriminalki človek doživel pravi smeh a verjemite mi, da je prava komedija obdarovana z norostjo. Režija je bila na skrbi Frida Klemena in Jožeta Jana in uprizoritev je bila res genialna.
Omenjena gospoda sta imela pod svojim vodstvom kar štirinajst igralcev (vsaj v začetku igre, saj jih potem kratkomalo nekaj kar zmanjka zaradi težkih, neprijetnih in nesrečnih dogodkov …)
Pri tej igri so sodelovali: Jože Jan (pacient Johann Wilhelm), Ani Klemen Boltežar (glavna sestra), Marta Vodnik Jan (zdravnica), Jože Korošec (pacient Herbert Beutler), Lenči Klemen Komar (bolniška sestra), Adriana Albano (gospa Lina Rose), Marjan Boltežar (policist), Tone Komar (pacient Ernest Ernesti), Jure Komar (glavni strežnik), Filip Komar (strežnik), Janez Žnidar (misijonar Rose), Cecilia Vázquez Klemen (hčerka Line), Martin Jeretina (sodni zdravnik) in Frido Klemen (kriminalni inšpektor). Luči in zvok je imel na skrbi Emil Jan, maskiranje Ani Senovršnik, program je oblikoval Andrej Žnidar, scenski prostor sta pa pripravila Veri Žnidar in Frido Klemen.
Igra je bila nora in duhovita, res imenitna, polna fizike in tajnih prizorov. Veliko vaj je bilo treba, da je tako lepo izpadla. In to se je poznalo. Če ste po tem mojem poročanju morda malce v dvomu, ali vas zanima vedeti, kaj se sploh skriva za Fiziki prosim ne dvomite več, ponovitev igre bo v domu v soboto, 19. maja, ob 19:00 uri.
Člani odra se iskreno zahvalijo Uradu Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu za prejeto podporo in sofinanciranje obeh predstavitev.
Po igri je bila na razpolago večerja; kar precej ljudi je ostalo v domu, nekateri so klepetali, drugi se primerno okrepčali in tako je minil lep dan in lep večer.
Končno bi se radi zahvalili vsem, ki so pomagali pri slavju: najsibo za kosilo, za postrežbo, za program, za šopke, za pripravo prostorov; vsem prisrčna hvala!
Ohranjanje slovenskega jezika in slovenske kulture je vrednota, ki se splača obdržati, je dobrina, ki je ne smemo zavreči. To skušamo pri nas, v Karapačaju: vsak na svoj način in po svojih močeh, nekateri bolj zavzeto, drugi manj…ampak vsi, skupaj, kot se spodobi.
Veseli bomo, če nas boste ponovno obiskali na 59. obletnici doma v Karapačaju naslednje leto … Do takrat pa nasvidenje!
Damijan Ahlin
