Te dni poslušamo parlamentarne seje z razlagami raznih socialnih predstavnikov o temi uzakonitve splava. Vsi se hitro zavemo, da so tisti, ki zagovarjajo pravico do splava isti, ki jih vidimo, kako se na televiziji pritožujejo čez vsakršno kršenje človekovih pravic. To so takoimenovani socialni prvaki človekovih pravic.
Od njih poslušamo neskončne pozive k zaščiti mladih deklet, nedolžnih, preprostih, nezaščitenih, posiljenih, nerazumevanih, skratka, o žrtvah. Ti socialni prvaki, ki so vedno pripravljeni zaščititi tiste, ki imajo potrebo po kakšni pravici, obstajajo za to, da dajejo glas tem ženskam. In prav je, da obstajajo občutljivi ljudje, ki so pripravljeni glasno opozoriti, ko gre kaj narobe. Zato moramo zvoniti alarm tudi mi, da opozorimo in preprečimo krivice.
Poslušamo, da branijo življenja žensk, da branijo njihove pravice, da se lahko odločijo o svojem telesu, da imajo pravico končati z nezaželeno nosečnostjo, ker zakaj bi morale trpeti nekaj, kar moški nikoli ne doživi. Branijo jih, da se lahko osvobodijo jarma nezaželene nosečnosti, ki je vedno predstavljena kot zadeva javnega zdravstva, kajti zanje je nezaželena nosečnost enaka bolezni, in ženska ima pravico, da od družbe zahteva, da ji ta priskrbi zdravilo za njen problem.
Pravice, vse več pravic. Ampak na tem mestu pozabljamo na nekaj. Včasih so nas učili, da so pravice vedno vezane na določene odgovornosti. To je namreč univerzalno pravilo, akcija in reakcija, cifra ali mož. Za to, da smo koristni, odgovorni, zreli, državljani, ki so pripravljeni na sobivanje, ne smemo nikoli pozabiti, da gredo pravice in dolžnosti z roko v roki. Pravico imam, da se zabavam in odgovornost, da pri tem nikogar ne motim. Pravico, da se izražam in odgovornost, da nikogar ne užalim. Pravico imam, da izvajam katerokoli gospodarsko dejavnost in dolžnost, da nobenemu ne povzročim škode. Pravico, da zahtevam svoj delež in odgovornost, da nikomur ne odvzamem svojega. Tako so nas včasih učili.
Vsa razpravljanja o uzakonitvi splava se vrtijo okoli pravic žensk. To je kar pridigajo ti prvaki, verjetno ne da bi se sami tega zavedali. Pa vendar, če hočemo storiti prav in ne povzročiti krivice, moramo malo pomisliti, če pozabljamo na kakšno odgovornost. Predlagam, da vsak navdušenec nad uzakonitvijo splava naredi kratko vajo, zato da razširi svoje zahteve po pravicah za vse.
Naj se vsak izmed njih za trenutek umiri, se v tišini ozre vase in naj poskuša v svoji domišljiji vstopiti v trebuh teh žensk, znotraj placente in naj se postavi ob dojenčku, ki je tako resničen kot njegova mati. Naj poskušajo biti tam za trenutek, naj lebdijo ob njem ali njej. Prvo, kar bodo opazili je to, da ne bodo slišali nobenega hrupa, samo bitje njihovih src. Lebdeli bodo, ne da bi vedeli, kaj se dogaja zunaj. Znotraj tega toplega in pomirjujočega zavetja ni prepirov, zahtev ali katerihkoli razlogov. V tišini bodo lahko videli malčka takšnega kakršen je; njegova glavica, rokice, nogice. Prav gotovo bodo opazili, da gre za človeka, tako kot katerikoli izmed nas, ki se kregamo tam zunaj. Nič od tega, kar se dogaja zunaj, nima nobenega smisla za tega malčka, ki ga imajo pred seboj, ker je ta popolnoma nedolžen in nebogljen. Zanj je to samo komaj zaznaven hrup. Bil je spočet in raste, samo to. Živi.
Ampak vsi argumenti zagovornikov splava radikalno izklučujejo tega malčka. Nikoli ga ne omenjajo. In to zato, ker vedo, da s tem otežujejo svoje zahteve. Če bi ga omenili, bi temu človeku v malem priznali bitnost. Če imam jaz pravico, da spoštujejo moje življenje, imam tudi odgovornost, da spoštujem življenje drugih. Tako so nas včasih učili. Preprosti zaključek, ki sledi od te kratke vaje je, da se zagovorniki splava ne ozirajo na pravice malčka. In pri tem zanikanju pravic se ti prvaki človekovih pravic spreminjajo v strašne kršitelje le-teh.
JL/AC