Za svobodo vas je oprostil Kristus. Kratek Pavlov povzetek velikonočnega daru človeku je nova stvarnost. Ni le lepa beseda za čehljanje ušes ali nepotešeno hrepenenje v praznem prostoru brez upanja.
Svet je v stanju velikega tedna, kjer vedno trpi pravični. Nad njim stoji razkoračen nasilnež in brezbrižnež. Kdor praznuje veliko noč le z gnjatjo, pirhi in potico, ostaja vklenjen v dneve, ki se končajo na veliki petek ob treh popoldne. Tudi stotniku, ki ga je minuto čez tri prevzelo spoznanje »ta je bil resnično božji sin,« to ni pomagalo kaj dosti, če se ni v duhu vrnil k snetemu s križa in položenemu v grob, potem ko je tretji dan vstal – in živi.
Človek brez velike noči je človek brez živega Kristusa. Neveren ali veren nevednež, oba ostajata v velikem tednu tega sveta brez sporočila in upa Kristusove zmage. Brez dvignjenih oči k Njemu ni notranje sproščenosti, ni samozavesti. Človek hlapčuje vzdušju sveta, ki je močnejši od njega in ga tlači. Posledica je oportunizen, prilagajanje na to stvarnost. Sliši se v govoru, pozna v obnašanju, v delovanju in v na ta prostor skrčenih upih. Prostosti tu ni kaj prida. Ni čudno, če si jo kdo poišče v fatamorgani uživaštva. V tej egocentričnosti zamre smisel in čut za bližnjega, za stisko družbe in sveta. Vse, kar seže preko tega, je le utopija.
Če pa kdo zaživi z vstalim Kristusom, tedaj stvari postanejo drugačne. Človek se ne počuti več utesnjenega v svetu trpljenja in praznega hrepenenja, ampak se po njem začne sprehajati v novi, prej neznani notranji sproščenosti, svobodi, prostosti.
Za to svobodo nas je oprostil Kristus: »Jaz sem svet premagal. Ne bojte se!«
Kakor se ta beseda sliši pravljično lepo, postane za človeka, ki pozna Kristusa, moč in stvarnost, ki nima več nobene podobnosti z namišljenim svetom. O Kristusu je treba najprej vedeti. Njegovo življenje in delo je oznanilo, razodeva se po življenju njegovih učencev in nauku Cerkve. Osebno srečanje z Njim v molitvi in zakramentih postane izvir vere. To spoznanje je razodetje moči. Deluje samozavestno. Svoboda in prostost postaneta realnost bivanja in mu primakneta še dodatno vrednost – dejavnost. Človek nenadoma ve, kaj je njegova naloga med ljudmi in v okolju, kjer živi. Strahu pred javnostjo ni več. Prav nasprotno. Zraste potreba po delih iz bogastva življenja, ki ga je sam prejel iz Kristusove zmage. V tem verniku Kristusova zmaga premaga svet. To je znamenje vere. Ne sprašuje se več, kakšni so drugi okrog njega v družini, na delovnem mestu, v družbi in državi. Ve za svojo nalogo v javnosti, v vseh razmerah, v kapitalizmu ali socializmu. Ne ozira se zbegano okrog sebe, koga bi volil ali koga ne. V njem je namreč jasno spoznanje o vrednotah, ki izvirajo iz Gospodovega nauka. Njegova beseda mu podpre samostojno, samozavestno in suvereno mišljenje in držo. Po tem presoja in izbira odgovorne v družbi in politiki.
Kristusov učenec ve za svojo nalogo, dati v družbo sebe in svoje znanje na način, usklajen z Gospodom. On daje to prostost vsem, ki vanj verujejo. Velikonočni kristjan ni nikoli nedejaven v družbi, pa naj bo ta še tako odtujena evangeliju. Zaveda se, da je Kristus sam stopil v nemoč sveta. Danes stopa vanj v svojih učencih in mu tako postavlja pred oči moč odrešenja. Zarja velike noči je luč svetu. To je naša luč vere v vstajenje.
Janez Pucelj
Naša luč, april 2018
