V Čedadu v italijanski deželi Furlaniji Julijski krajini, kjer živi številčna slovenska manjšina, je januarja potekal seminar spoznavanja beneške kulture in svojih korenin, ki se ga se je tokrat udeležilo sedem mladih potomcev beneških izseljencev iz Nadiških in Terskih dolin.
Na dvotedensko izobraževanje in druženje, ki ga približno vsaki dve leti organizira zveza beneških emigrantov Slovenci po svetu, so štirje udeleženci prišli iz Argentine, trije pa iz Avstralije. Na splošno velja, da so se slovenska narečja beneških dolin med mladimi, ki danes pripadajo tretji in tudi že četrti generaciji izseljencev, izgubila. To pa ni ovira, da se ne bi še naprej zavedali svojih korenin, se trudili ohranjati kulturo starih staršev ter želeli spoznati kraje, od kjer je njihove prednike želja po večjem koščku kruha odpeljala na vse kontinente tega sveta.
Pri tem jim je gotovo v pomoč dobra organiziranost zveze Slovenci po svetu, ki ohranja stike s številnimi beneškimi društvi v Belgiji, Švici, Kanadi, Argentini in Avstraliji. Ne gre pozabiti omeniti, da Republika Italija tem organizacijam ponuja solidno finančno in drugo pomoč, nenazadnje tudi za seminarje, kot je bil ta.
Človek se ob tem počuti kar paradoksalno. Italija je večino ljudi, ki so naseljevali Nadiške in Terske doline, z načrtnim ekonomskim zanemarjanjem dolin in političnim šikaniranjem prisilila v izseljevanje in izgubo domovine, ker jih je imela za italijanstvu nevarne, nato pa v tujini iz njih ustvarila Italijane. Preko razvejane mreže italijanskih kulturnih hiš, diplomatskih predstavništev in lahkim dostopom do italijanskega državljanstva, so postali pomembni promotorji Italije v svetu.
V dveh tednih so udeleženci seminarja obiskali vse pomembne zgodovinske točke teh krajev, poleg Čedada, Špetra, Barda, Stare Gore, Sv. Višarij, tudi Trst, Kobarid in Benetke, ter tri vasi, od kjer so mladi imeli svoje prednike – Čaniebolo, Podbuniesec in Bardo. In kateri je njihov najljubši kraj? Zagotovili so mi, da Sv. Višarje, za katere pravijo, da so veliko lepše od Benetk.
Za vse seminarje lahko trdim, da se na njih zbere zelo zanimiva in simpatična skupinica mladih. Je pač tako, da ohranjanje identitete, ki sega več rodov nazaj, ni nekaj samoumevnega, ampak to pritegne le najbolj razmišljujoče in ambiciozne, ki jim vsakdanje tematike niso dovolj. Tako je bilo med udeleženci med drugim moč najti pripravljalca sušija v azijski restavraciji sredi Argentine, ki pravkar začenja študij medicine, bodočega profesorja glasbe, notarko, mehanika, ki je v prostem času alpinist ter mladega režiserja iz Avstralije, ki je vse skupaj doživljal še posebej čustveno. Med pogovorom, mi je večkrat poudaril »krog je sklenjen«, da se s tem obiskom čuti izpopolnjenega in drugače gleda na življenje.
Naj prispevek končam z besedami, ki jih je eden izmed udeležencev ob zaključku seminarja zapisal na Facebooku: Australia may be where I live. But Benečija is my home.
Dejan Valentinčič
