Stane Grebenc (87 let)
SLOVO OD KARANTANIJE – POTOVANJE V NEZNANO ARGENTINO
Po triinpolletnem življenju v begunskih taboriščih je angleška oblast – IRO – dala povelje, da se ta postopoma izpraznijo. Možnosti izselitve so bile vrnitev v domovino Slovenijo, naselitev v drugih državah Evrope ali pa v prekomorskih državah: Amerika, Kanada ali Južno ameriške države.
Kmalu se je odprla možnost za selitev v Argentino. Veliko ljudi se je odločilo za to Južno ameriško državo. V naslednjih mesecih je prišla v taborišče argentinska komisija, ki je urejala dokumente, zdravstvene preglede in vsem, ki so se prijavili, dala dovoljenje za vstop v Argentino. Po končanih upravnih postopkih smo čakali na ladjo, ki nas bo peljala v obljubljeno deželo.
Prišel je 9. 11. 1948, ko smo zapustili taborišče in se poslovili od znancev in prijateljev, ki so še čakali na isto usodo. Bili smo nekoliko vznemirjeni, zapuščali smo Evropo, domovino, sorodnike, prijatelje in znane kraje, ki so po zgodovinskih dogodkih bili povezani s Karantanijo.
Pred nami je bilo vse neznano, vse eno samo veliko vprašanje: Kje bo pristala naša barka? Kdo nas bo sprejel, kako se bomo sporazumeli? Jezika nismo poznali in še toliko drugih negotovosti je bilo.
Popoldan so nas naložili na tovornjake, ti so nas zapeljali do železniške postaje, kjer smo vstopili na vlak. Ko se je zvečerilo se je železna kača začela počasi premikati. Peljali smo se preko Salzburga v Torino – Italija. Pristali smo v zbiralnem taborišču in tam čakali na ladjo. Po štirih dneh so nas in našo prtljago naložili na tovornjake in nas zapeljali v Genovo,kjer nas je v pristanišču že čakala ladja General Sturgis.
Med potovanjem do pristanišča se mi je pripetil dogodek, ki mi je ostal v spominu. Potovanje na tovornjaku za nikogar ni udobno, za družine z otroki pa še toliko manj, posebno če vožnja traja več ur. Ljudje so bili utrujeni in nervozni. Z nami je potovala mama, imela je v naročju dojenčka, ki je neutolažljivo jokal. Sedel sem na zabojih nekoliko višje, rekel sem: “Gospa Tončka, daj ga meni, morda mu bo sprememba ugajala”. Vzel sem ga v naročje, fantek se je umiril in zaspal. Ta fantek je odraščal, študiral, se pripravljal na življenje v Mendozi. Rad je zahajal v Slovenski dom in sodeloval v slovenski skupnosti. Po 27 letih se je Lado Šmon poročil z našo hčerko Marijo. Iz te družine so trije sinovi ustanovni člani Slovenskega mendoškega okteta, ki že več kot deset let prepeva in nas s svojim petjem večkrat popelje v domače kraje.
Ladja v pristanišču Genova je bila ameriška, ki je v času druge svetovne vojne prevažala ameriško vojsko. Ni imela potniških udobnosti, za prevoz beguncev je pa le bila uporabna. Posadka na ladji je štela približno 20 mornarjev. Večina so bili temnopolti in po postavi visoki. Oni so nam potom tolmačev – prevajalcev dajali navodila. Vsi dela sposobni potniki smo dobili zaposlitev na ladji.
Določen sem bil za delo v skladišču s hrano, bilo je to v najnižjih predelih ladje, kamor smo dostopali z dvigalom. Ko smo se vkrcali so bila vsa skladišča polna. Ob pristanku v Buenos Airesu so zaloge hrane pošle, skladišča so se bila izpraznila. Vsako skladišče je imelo potrebno temperaturo, najbolj hladna je v oddelku za meso. Ob vstopu vanj smo oblekli neke vrste vojaške suknje, ker je bila temperatura več stopinj pod ničlo.
Hrana na ladji je bila zadostna in še kar okusna. Tudi v kuhinji so bili zaposleni slovenski potniki. Za postrežbo v jedilnicah smo skrbeli potniki, seveda pod nadzorstvom posadke. Čiščenje in pomivanje so opravljale ženske, ki niso imele obveznosti z otroki. V času potovanja so moški prepleskali skoraj vso ladjo. S tem delom na ladji smo odplačevali stroške našega prevoza.
Ladja je 3. 12. 1948 s pomočjo vlačilcev pristala v Buenos Airesu. Ko so spustili sidra se je ladja umirila. Na krov je prišla skupina policajev. Kmalu sem zaslišal zvočnik, nekdo je govoril v hrvaščini in klical nekatere ljudi v pisarno, med njimi tudi mene. Takoj sem šel v pisarno in se znašel v krogu mladoletnih – brez staršev. Razložili so nam, da nas bodo za nekaj časa, dokler ne uredimo dokumentov in si poiščemo skrbnika (tutor), zaprli v poseben prostor. Takoj nas je policija odpeljala v 4. in 5. nadstropje Emigrantskega hotela in nas izolirala. Naša skromna prtljaga je pa ostala na ladji.
Stal sem pri odprtem oknu in čakal, da pride kdo od poznanih, da mu sporočim položaj. Na listek papirja sem napisal, kje se nahaja moj nahrbtnik, v listek zavil kamen in ga po »zračni pošti« poslal sestri, ko je prišla mimo. Sestra in svak sta šla na ladjo in mi prinesla nahrbtnik.
Po petih dneh je bila zadeva “tutorstva” urejena. Šli smo v neko pisarno, kjer smo pred pristojnim osebjem podpisali tozadevne listine in postali svobodni imigranti. Tekom dneva me je v Emigrantskem hotelu obiskal kolega Jože Praznik, bil je med prvimi, ki so prišli iz Italije. Z Jožetom sva se že poznala in nekaj časa celo preživela skupaj pri mojem stricu, še doma v Malih Laščah; Jože je bil krojaški pomočnik. Ko me je obiskal v hotelu je že imel lastno krojaško delavnico v Banfieldu – Avellaneda. Dejal mi je, da bi lahko pri njemu dobil delo. in mi dal 5 pesov za prevoz. In že prvo noč, ko sem spal med svobodnimi imigranti, sem doživel ponovno razočaranje. Zjutraj, ko sem oblačil hlače sem opazil, da mi je ponoči nekdo prerezal žep in iz njega vzel denarnico. Po krajši preiskavi sem pod posteljo našel denarnico, seveda brez denarja – imel sem še nekaj avstrijskih šilingov, italijanskih lir in pa onih 5 pesov. Dokumente – index karto in podobico Marije Pomagaj, ki me je spremljala vse življenje, mi je pustil.
Prav gotovo je Marija Pomagaj pomagala, da smo začetne težave v novi deželi preživeli, kljub nezgodam.
Po osmih dneh smo v Villa Domínico – Avellaneda dobili stanovanje. Neki Dalmatinec, staronaseljenec, po poklicu zidar, je zidal stanovanjske hiše in jih oddajal v najem. Za leto dni smo 4 družine najele hišo, ki je imela 4 spalnice in dve kuhinji. Leta v begunskem taborišču so bila prav gotovo dobra priprava na tak skupni način življenja, saj nas je tam spalo 14 v sobi, ki je imela 4 x 5 m.
Moje dnevno potovanje v Banfield je bila zasilna rešitev, saj sem za potovanje v eno smer porabil skoro 2 uri. Hvaležen sem Jožetu, ki mi je nudil pomoč ob našem prihodu. Po nekaj mescih sem dobil delo v bližini našega stanovanja.
Že v taboriščih v Avstriji so nam naši predstojniki naročali: ob prihodu v nove kraje čim prej poiščite stike s slovensko skupnostjo. Kmalu po naselitvi smo se že udeleževali nedeljske slovenske svete maše na Belgrano. Tam smo prišli v stik s člani Zveze mladih katoliških delavcev ZMKD , povabili so nas na sestanke na ulici Díaz Velez, v prostorih Argentinske JOC, Juventud Obrera Católica. Tudi Slovenska fantovska zveza je že bila v pripravah za občni zbor, imeli smo sestanke v Donboskovem zavodu v Ramos Mejía. Mladostno navdušenje nam je dajalo moč, da smo se čim bolj pogosto udeleževali slovenskih prireditev.
Kraj, kjer smo stanovali v Villa Domínico, še ni bil urbaniziran. Vse je bilo primitivno in zanemarjeno. Podnebje večini stanovalcev v hiši ni ugajalo. Odločili smo se, da odidemo v Mendozo, deželo sonca in dobrega vina. Po enem letu smo zapustili Buenos Aires in se vse štiri družine preselile v Mendozo.
Ta nova selitev že ni bila tako travmatična. V enem letu smo se že nekoliko naučili jezika. Predhodno smo navezali stike s znanci, ki so že bili v Mendozi. Ti so nam pomagali pri najemanju stanovanj in drugih začetnih potrebah.
Takoj po prihodu v Mendozo smo se pridružili slovenski skupnosti. Ta je že imela ob nedeljah slovensko sveto mašo. Za versko življenje, razne obrede in zakramente je skrbel č. g. Ivan Caserman. Tudi Društvo Slovencev je že imelo ustanovni občni zbor. Pevski zbor je začel prepevati takoj po prihodu prof. Božidarja Bajuka.
Mladinskih organizacij pa še ni bilo. Ko sva se s prijateljem Lojzetom Kočarjem poslavljala iz Buenos Airesa, so nama naročili, naj poskrbiva za mladinske organizacije v Mendozi. Po prihodu v Mendozo sva navezala prijateljstvo z nekaterimi fanti, ni jih bilo veliko. Na prvem rednem Občnem zboru Društva, sem predlagal ustanovitev mladinskih organizacij. Poverili so me za to nalogo. Začeli smo s sestanki in druženjem pri raznih igrah in izletih. Kmalu smo izvolili odbor, ki je prevzel odgovornost za delovanje organizacije. Sčasoma se je število članov povečalo. Organizacije so desetletja uspešno povezovale in usmerjale mladino v Mendozi.
Naš pristan v Mendozi je bil zadovoljiv. Podnebje nam je ugajalo, mesto je bilo manjše kot Buenos Aires in bolj umirjeno. Dela ni manjkalo, le zaslužek je bil nekoliko nižji. So pa tudi stroški za preživetje bili nižji. Kdor se je potrudil je celo kaj prihranil. S tem prihrankom so ljudje kmalu začeli misliti na lastno streho. Samski fantje pa na zakon in nov način življenja. Na bodočo družino.
