Za našo zbirko pogovorov z aktivnimi člani slovenske skupnosti v Argentini smo navdušili Anko Savelli Gaser, ki je z veseljem sprejela vabilo in nam opisala svoje delo v naši skupnosti.
Mami Liji in očiju Juliju, ki sta takrat stanovala v ljubljanskem predmestju Šiška, sem prišla delat družbo v prvi jutranji uri ledenega 23. novembra 1941, zato lahko rečem, da me je s petdesetimi minutami zamude prinesla sv. Cecilija. Čez tri dni so me krstili kar v bolnišnici in dobila sem dve imeni: Ana, po Savellijevi stari mami in botri Nuši Kristan, Terezija pa zato, ker so vsi Kristanovi častili Malo Tereziko. Krstil me je stric Vilko Savelli, slovenski mučenec, ki mi je bil tudi boter. Oči je od prvega dne naprej zapisoval vse moje podvige v knjigo Moja mlada leta in po teh sklepam, da sem bila čisto normalen otrok, ki je rad pisal po stenah, se vrtel, kjer je bilo najmanj primerno in podobno.
Dve leti kasneje sem dobila sestrico Alenko, januarja 1946 pa še bratca Julija.
Glasbeni talent, ki mi ga je z veliko radodarnostjo dal Stvarnik, sem podedovala po obeh družinah. Od osmih živih Kristanovih otrok se jih je kar pet na razne načine ukvarjalo s glasbo. Peli so pri cerkvenih zborih, teta Nuša pa je študirala solopetje in postala koncertna in operna pevka, koloraturka. Na žalost je v operi lahko pela samo enkrat in sicer vlogo Kraljice noči v Mozartovi Čarobni piščali, nato so jo komunistične oblasti odslovile. Ostala pa je solistka v zboru Slovenske Filharmonije. Pri Savellijevih so vsi trije bratje bili izredno nadarjeni. Oči je bil samouk, a je dolga leta pel v Akademskem pevskem zboru pod vodstvom Franceta Marolta in ga včasih tudi nadomeščal na kakšnem manjšem nastopu. Stric Vilko, duhovnik, ki so ga komunisti ustrelili leta 1949, je komponiral in imel že odobreno izdajo svojih cerkvenih skladb in štipendijo za študij kompozicije, a so ga prej zaprli. Najmlajši Emil pa je v Braziliji, kamor se je zatekel, na šoli kjer je bil profesor, ustanovil 120 članski otroški pihalni orkester.
Ko je oči odšel v tujino, so nam pomagali preživeti strici in tete. Kljub temu moram reči, da sem imela zelo lepo otroštvo.
Že od malega sta me mami in teta Nuša jemali vsako nedeljo s seboj k sv. mašam, najprej v ljubljansko stolnico, potem pa še k »nunam« ali »urškam«, kakor so imenovali cerkev Presvete trojice. Peli sta v obeh zborih, včasih pa popoldne še pri frančiškanih ali Svetem Srcu Jezusovem. Tako sem zgodaj srkala slovensko sakralno glasbo in mi je verjetno tudi zaradi tega tako zelo všeč. Najbolj so se mi priljubile Mavove Marijine in božične pesmi, za temi pa Sattnerjeve. Predvsem Mavove so tako mehke, božajoče, da sežejo v dno duše, posebno še tiste, ki so uglasbene na besedila m. Elizabete Kremžar. Tako sem že kot majhna deklica imela posebno čast, da sem osebno poznala velike slovenske glasbenike kot Alojzija Mava, dr. Franceta Kimovca, Matijo Tomca, Stanka Premrla, pri katerem so me zelo zanimale njegove izredno košate obrvi, pa organista prof. Primoža Ramovša in duhovnika prof. Snoja. G. Mav mi je nekoč v božičnem času dovolil zaigrati Sveto noč in orgle registriral z zvonovi. Tudi pri uršulinkah sem kaj poizkusila in celo čisto malo v stolnici, kjer so orgle imele kar tri manuale. Stala sem vedno čisto ob njih, kjer je imela mesto kot solistka teta Nuša. Zdi se mi, da sem bila na vseh korih kot neka »mascota«, v Sloveniji bi rekli hišni (v tem primeru korski) ljubljenček.
Pri devetih letih sem se začela učiti klavir na Glasbeni matici pri prof. Rosandi Pleiweiss, ki je bila zelo dobra oseba. Le enkrat je bila zelo huda name, ker se nisem dobro naučila lekcije, saj je bilo bolj prijetno zadeti drsalke na rame, spraviti nekaj kuhanih kostanjev v žepe in hajd na drsališče, poleti pa na kotalkališče, seveda takrat brez kostanja. Zagrozila mi je tudi, da bom morala pometati ceste, če ne bom več ur vadila! Umetnostno drsanje je bil moj najljubši in edini šport in še danes ga pogrešam. Sanjala sem tudi o tem, da bi igrala harfo, ker je na konzervatoriju bila možnost, ko je nekdo izdelal peti letnik klavirja, da se je poleg tega lahko učil še harfo, to čudovito nežno glasbilo. Rada bi bila tudi baletka, prvakinja v umetnostem drsanju in še kaj.
Nepozabna »teta« Mirjam Tozonova je po vojni začela zbirati okrog sebe otroke iz katoliških družin in nam razdajala svoje glasbene in pesniške talente. Pri njej smo igrali oz. peli sprevoigro Kresniček, Premrlovo »Pomlad prihaja«, za katero je napisala besedilo, pa tudi » Pravljico o izgubljeni sinički«, ki jo je na njeno besedilo uglasbil štirinajstletni Tomaž Tozon, njen drugi sin. Imela je namreč šest fantov, od katerih je najstarejši Mojmir igral violino, Tomaž klavir in Matija violončelo, za ostale se pa ne spomnim. Tomaž se je od mladih let predal dirigentstvu in pred dnevi ob svoji osemdesetletnici prejel najvišje priznanje slovenske Cerkve. Pravljico o sinički smo zapeli tudi na Radio Ljubljana. Prav tam sem tudi zaigrala Mozartovo Dunajsko sonatino v oddaji »Mali umetniki izvajajo velike umetnike«. Glasbena Matica, tako se je takrat imenovala glasbena šola, je vsako leto priredila najprej interno produkcijo, nekake vrste koncert v manjši dvorani šole, kjer so natopili vsi učenci raznih inštrumentov, potem pa še javno produkcijo v dvorani Slovenske filharmonije. Ko sem končala četrti letnik, sem na tem koncertu tudi jaz zaigrala Mozarta. Takrat je nekdo rekel, da sem rojena za Mozarta, pa se je potem izkazalo, da sem bila rojena le za Miho Gaserja!
Vse to prijetno življenje se je končalo, ko smo leta 1954 odšli v Argentino. Slovo je bilo zelo težko, saj smo vedeli, da marsikatere od teh oseb, ki so nas spremljale do vlaka, ne bomo več videli. Čeprav smo bili presrečni, da bomo po devetih letih končno le imeli očija, sta bili prvi dve leti zelo težki. V Sloveniji so ostali vsi sorodniki: stari oče Kristan in Savellijeva stara mama, tete in strici, ki so nas imeli zelo radi, bratranci in sestrične, sošolci, prijatelji, sosedi, ki sem jih zelo, zelo pogrešala in tudi marsikatero noč zaradi domotožja prejokala. Tudi vsakič, ko sem prelistavala svojo spominsko knjigo, v katero so mi napisali prisrčna posvetila, ko smo se odpravljali od doma. Najbolj me je ganila in me še vedno do solz gane poezija, ki mi jo je ob slovesu napisal stari oče Fran Saleški Kristan, globoko veren mož, in se glasi takole:
Dirka celo naše je življenje in po sreči trajni hrepenenje.
Toda to le pomni, ljuba Anka, sreča vsaka je uganka,
če jo iščeš v zemlje krogu.
Svoj pogled zato le k Bogu dvigaj nad neba višine!
Lov za srečo tukaj kmalu mine, ne dadó je zemeljske nižine.
V čistem srcu sreča biva, daje ti jo vera živa.
Dvigni svoj pogled v neba sinjine,
tam je sreča, ki nikdar ne mine.
To v spomin je moje sporočilo,
ki naj bode stalno ti vodilo.
Po valovih širnih oceana
Vodi te patrona Sveta Ana.
V Buenos Airesu smo po tritedenskem guganju ladje končno stopili na trdna tla. Bil je četrtek, praznik sv. Rešnjega telesa, 17. junija 1954. Dan je bil turoben, narahlo je deževalo, vse je bilo vlažno in mrko, prav nič podobno sliki, ki smo si jo v mislih predstavljali doma. Ko smo se takoj prvo nedeljo peljali v Don Bosco na procesijo, se mi je zdelo, da je avtobus naredil vsaj sto ovinkov, tako mi je bilo slabo.
Kmalu nas je gospa Marija Geržiničeva naučila malo španščine in marca naslednjega leta smo začeli hoditi v šolo. Nismo imeli težav in v srednji šoli sem bila vedno odličnjakinja, ker bi me bilo sram, da bi kot Slovenka imela slabe ocene. Mislim, da smo bili in so še vedno slovenski otroci v učenju izredno uspešni.
Približno pri štirinajstih letih sem začela peti pri Gallusu. Tam nas je bilo nekaj mladih deklic, ki smo hitro postale prijateljice. Tudi moja »korepetitorska« kariera se je začela približno v istem času. Spremljala sem otroški zbor SPZ Gallusa pri izvedbi spevoigre »Kresniček« Radovana Gobca, ki ga je naučila teta Nuša in zrežirala gospa Ema Blejec. Tej predstavi so sledile druge in vedno sem jih jaz spremljala.
Aprila 1959, ko sem imela šele sedemnajst let in pol, sem morala zaradi odsotnosti prof. Jožeta Osane prvič igrati na prave orgle. In kje? SPZ Gallus je bil naprošen, da bi ob stoletnici smrti generala Urquize izvedel krajši koncert v stolnici mesta Concepción del Uruguay, Entre Rios, kamor so prenesli njegove posmrtne ostanke. Teden prej mi je profesor malo razložil kako in kaj, in k sreči me je Olga Prijateljeva pregovorila, da smo šle s teto Nušo dan prej z avtobusom. Kmalu bi umrla od strahu, ker so bile orgle stare seveda več kot sto let, slabo elektrificirane in so precej zaostajale, to se pravi, da ni zvok prišel iz piščali takoj, ko sem pritisnila na tipko. Tako sta Nuša in Olga peli, jaz pa skušala kakšno sekundo prej pritisniti na tipke. Tisti večer je bil na koncertu sam argentinski predsednik dr. Frondizi in vsa njegova vlada. Vse je šlo v redu, a po koncertu sem dobila zelo visoko vročino in sem komaj »prišla k sebi« do vrnitve. O tem, kako bi skoraj utonili ob velikih poplavah reke Paraná, pa bom napisala drugič.
Eno leto prej me je takratna predsednica SDO, Mara Bidovčeva kar brez mojega privoljenja imenovala za pevsko referentko te dekliške organizacije. Tako je iz majhne skupine deklet, ki smo za vsak sestanek pripravile nekaj narodnih pesmi, postal malo večji dekliški zbor in za njim so se okorajžili tudi fantje. Ob desetletnici teh mladinskih organizacij smo pripravili priljubljeno Vodopivčevo spevoigro »Kovačev študent«. Glavno vlogo faliranega študenta je pel Janez Mežnar, poštarja Miklavc, očeta Jože Trpin, mamo Barbka Maček, vinski bratci so bili pa še Miha Gaser, Maček Matjaž in Franci Tomazin. Režiral je Lojze Rezelj. Janez, Franci, Matjaž in jaz smo imeli komaj 16 let.
Približno takrat smo se nekateri vključili v dijaški organizaciji, DIO in ZSS. Ko malo premišljujem, smo bili člani največ tisti, ki smo prišli v Argentino po letu 1953. Saj ni bilo čudno. Vsi tisti mladi, ki so prišli v Argentino s starši, so imeli prav malo možnosti, da bi lahko šli v gimnazijo, še manj potem na univerzo. Tisti pa, ki smo imeli možnost vsaj srednješolske izobrazbe, smo se kot odrasli vključili v razne organizacije in nekako potem bili na vidnih mestih: Alenka Jenko Godec, Tone in Metka Mizerit, Jure Vombergar, Metka in Tine Debeljak, Tine Vivod in verjetno še kdo.
Vrnem se k prvim dekliškim zborom, iz katerih so potem nastale vse tri »verzije« Slovenskih mladenk. Pri Gallusu sem še redno pela do poroke z Mihom, po Markovem rojstvu sem pa zbor samo spremljala ali pa včasih korepetirala, ker je nadebudni Marko vsak večer ob uri Gallusove vaje intenzivno vadil svoj »fortissimo«. Takrat so tudi Mladenke imele malo oddiha, a po Sandijevem rojstvu smo pa spet me začele z intenzivnimi pevskimi vajami, včasih tudi triktrat na teden. To je bilo eno mojih najlepših oddobij . Veliko smo prepevale na raznih festivalih pevskih zborov, vsako leto imele vsaj en koncert v Slovenski hiši, pele pri porokah in celo pri sv. mašah na kanalu 11 in še in še. Spomnim se koncerta, ki smo ga imele v sklopu zborovskih koncertov v Teatro San Martin. Naše uniforme so bile nežno roza obleke, dekleta večinoma lepe, svetlolase. Za nekim našim rojakom so sedeli člani kvarteta Zupay in se malo ponorčevali, da so dekleta takšna kot angelčki. Niso pa pričakovali, da bodo tako ubrano in dovršeno zapele. Po prvi odpeti pesmi, je eden od njih komentiral, da dekleta res pojejo kot angeli. Ob drugi priložnosti smo se od nekega koncerta pozno vračale domov. Miha je takrat imel velik, star Falcon, notri pa kar pet angelčkov v snežnobelih čeveljčkih. A glej ga, šmenta, avto je začel nekaj škripati in godrnjati, da smo komaj prišli do bencinske črpalke. Poslali so nas, seveda z avtom vred, v drugo podzemno etažo, kjer je bila delavnica. Medtem, ko so za silo popravili avto, so prelepi angelčki morali dvigati dolga krila in preskakovati luže olja in druge umazanije. Še več dogodivščin smo imele, a bi bilo to pisanje predolgo. Zadnje Slovenske mladenke so posnele gramofonsko ploščo z naslovom »Stari napevi v mladih odmevih«, ki je bila lepo sprejeta. Pevke so odraščale, se poročile, in ko zbor ni več mogel obdržati iste »barve« glasov, ki so bili zelo značilni, smo se razšle. Malo pred tem sem sprejela vodstvo novega Gallusovega dekliškega zbora, ki so se mu kasneje pridružili fantje, Kmalu za tem pa se je rodila nenačrtovana pevska skupina »ad hoc«, ki je kasneje postala Slovenski komorni zbor. Tako z mladenkami kot s komornim zborom smo res veliko prepevali, predvsem pa je bilo lepo, ker je v obeh zborih vladalo res lepo vzdušje.
Ves ta čas sem seveda sodelovala s Gallusom. V ciklusu zborovskih festivalov smo včasih tudi na istem koncertu skupaj nastopili. Spomnim se neke nedelje, ko smo z Gallusom peli dopoldne pri dveh mašah, popoldne pa še na festivalu v mestu. Ni čudno, da se moji sinovi niso navdušili za zborovsko petje, pač pa so po možu podedovali veselje do gledaliških iger.
Ko se je oči že preveč utrujal pri dirigiranju, sem kot dediščino dobila vodstvo Gallusa. Zame je bilo to kar naporno, tudi za mlade pevce, ki so takrat že obiskovali razne fakultete, pa je vseeno šlo. Ko je novembra ljubljanski župan Strgar obiskal Argentino, je bila pri Mariji Pomagaj v Slovenski hiši na dan vseh svetnikov večerna maša, pri kateri smo peli z Gallusom. Eden od pevcev je pri vaji malo pogodrnjal, če moramo pri vseh mašah res mi peti. Pa sem mu v šali rekla, naj kar potrpi, da nas bo pa morda inž. Strgar povabil v Slovenijo. Po končanem obredu se nam je ta zares približal in dejal, da še nikoli ni slišal tako občuteno zapete pesmi »Jaz sem vstajenje in življenje« ter obljubil, da bo naredil vse, kar bo mogel, da bi se naš Gallus naslednje leto pridružil drugim Gallusom, ker je bilo v Sloveniji prav leto 1991 Gallusovo leto. Tako si kot zbor nismo privoščili počitnic in zelo intenzivno v največji vročini študirali program, ki je obsegal 76 pesmi, cerkvene, narodne, ponarodele in umetne, ki smo jih potem prilagajali pokrajinam, kjer smo koncertirali. Povsod je bilo zelo ganljivo, saj je bila to prva večja skupina Slovencev iz tujine, ki je lahko nastopila na domačih, slovenskih tleh. Že naslednje leto smo imeli v družini precej bolezni in sem res težko vzdržala do zborove zlate obletnice. Žal se potem zbor ni mogel obnoviti, ker je bilo že več mladinskih zborov, ki so bili mladim bolj pri srcu in tudi glede razdalje bolj pri roki.
Tudi na Pristavi smo vedno imeli zelo razgibano zborovsko petje. Ko pred mnogimi leti sploh še nismo imeli zbora, smo z mladimi večkrat pripravili pesmi za sv. maše. Prvič smo peli “moderno mašo” za nek mladinski dan, Maša je imela celo vložke za torbento. Ko smo jo pripravljali, sem to omenila msgr. Oreharju, ki ni bil prav nič navdušen, a je potem priznal, da mu je bilo kar všeč. Potem smo imeli mladinski zbor, ki je prepeval celih 7 let. S spevoigro Kovačev šudent smo obiskali vse slovenske domove in jo igrali devetkrat. Z zborom smo potovali celo v Mendozo, Priredili smo tudi več glasbenih večerov, na katerih so lahko mladi pokazali tudi svoje znanje nekaterih glasbil in kot solisti svoje talente Nato je bil več priložnostnih zasedb mešanega zbora, s katerim smo večkrat sodelovali pri božnicah ZSMŽ, posebnih mašah in glasbenih večerih. Prav lepo je bilo.
V Prešernovi šoli sem že okoli leta 1970 začela poučevati petje. Kmalu po smrti gdč. Mije Markeževe so me pa prosili, če bi lahko prevzela slovenščino in slovnico v šestem razredu. Slovenski jezik mi je zelo pri srcu in sem rada sprejela. Po osmih letih sem morala začasno poučevanje pustiti zaradi novih bolezenskih težav staršev, moža in končno tudi mojih. Ko sem se vrnila, sem bila že toliko »usposobljena« za učiteljico, da so me premestili kar v osmi razred. Letos sem imela v Prešernovi šoli »año sabático”, a prihodnje leto bom, če mi Bog da zdravje, spet prevzela iste predmete v sedmem in osmem razredu.
Pa še nekaj: ko je mož Miha začel režirati tako otroške kot druge igre, sem vedno na njegovo prošnjo prevzela skrb za popestritev, zlasti otroških iger, s petjem. Večrat smo imeli besedilo za pesmi, a ne melodije in sem jih potem sama uglasbila. Sploh pa sem se zadnja leta upala kaj skomponirati, največ za otroke, pa tudi vrsto maš, od otroških, preko dekliških in ženskih, do ene za moški zbor in tri za mešani. Zavedam se, da v tem nisem ravno izvrstna, a pevcem moje priredbe in skladbe kar ugajajo.
Táko je bilo moje življenje do sedaj. Niso se mi uresničile otroške sanje, a sem vseeno zelo srečna, da sem tu v Argentini, predvsem med Slovenci, naredila kar je bilo v moji moči, da bi se slovenski jezik in pesem še dolgo ohranila med nami.
Draga gospa Anka, hvala, da ste z nami delili vaše bogate izkušnje!
