Letos mineva 110. obletnica ustanovitve slovenske podružnice Družbe sv. Rafaela oziroma Rafaelove družbe, ki je cerkvena bratovščina za izseljence. Nastala je kot odraz skrbi Katoliške Cerkve zaradi množičnega izseljevanja iz Evrope v drugi polovici 19. stoletja. Družbe, ki so dobile ime po nadangelu Rafaelu, zavetniku popotnikov, so bile razširjenje po celem svetu. Izseljencem so nudile duhovno in materialno pomoč, predvsem pa jim pomagale na poti in pri namestitvi v novi domovini.
Prvo Družbo sv. Rafaela so ustanovili v Nemčiji leta 1878, iz te države je namreč v tistem času odšlo nekaj milijonov izseljencev. Nemškemu zgledu je leta 1890 sledila tudi podobna avstrijska družba s sedežem na Dunaju. Sredi osemdesetih let 19. stoletja je val izseljevanja zajel tudi slovenske dežele, naši predniki so začeli množično odhajati predvsem v Severno Ameriko. Do leta 1914 jih je odšlo že več kot 200.000. Zato so na pobudo takratnega ljubljanskega škofa Antona B. Jegliča v Ljubljani leta 1903 najprej ustanovili pomožni odbor dunajske Družbe sv. Rafaela. Ustanovni zbor slovenske podružnice Družbe sv. Rafaela za varstvo katoliških izseljencev iz Kranjske, Koroške in Primorske je bil 11. novembra 1907 v Ljubljani. Prvi predsednik je postal duhovnik in profesor Ivan Janežič (1855–1922). Družba je pri svojem delu računala na pomoč cerkvenih in državnih ustanov, nekaj denarja je uspela zbrati tudi s članarinami in drugimi samostojnimi akcijami. Delovala je preko razvejane mreže zastopnikov po slovenskih župnijah in v večjih evropskih pristaniščih (Trst, Le Havre, Bremen, Hamburg). Leta 1904 so izdali knjižico »Kažipot za izseljence«, nanje so se obračali tudi s pomočjo slovenskih katoliško usmerjenih časopisov, tako doma kot v Ameriki. Predvsem so izseljencem nudili različna obvestila, nasvete za potovanje, posredovali so naslove za primer stiske itd. Že leta 1908 je bila v New Yorku na pobudo frančiškana p. Kazimirja Zakrajška (1878–1958) ustanovljena Družba sv. Rafaela za slovenske priseljence. Predvsem je posvečala svojo skrb slovenskim naselbinam brez stalnega slovenskega duhovnika. Na otoku Ellis Island pred New Yorkom, vstopni postaji za priseljence, je imela stalnega zastopnika, ki je rojakom nudil pomoč pri prvem stiku s Severno Ameriko.
Do začetka prve svetovne vojne so nastale podobne organizacije za pomoč izseljencem še v Gorici, Trstu in Mariboru. Slovenske podružnice so dejansko ob izbruhu spopadov prenehale delovati, formalno so jih sicer ukinili šele leta 1924.
Z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne so tudi na področju skrbi za izseljence nastopile nove razmere. Tako je pred 90 leti, 16. oktobra 1927, v Ljubljani nastala samostojna slovenska Družba sv. Rafaela. Prvi predsednik je postal tedanji ljubljanski župan dr. Juro Adlešič. Prav na dan zavetnika, sv. Rafaela, 24. oktobra 1928 je bil za predsednika omenjene družbe izvoljen p. Kazimir Zakrajšek, ki je odločilno sooblikoval cerkveno izseljensko politiko do začetka druge svetovne vojne in o tem svetoval tudi tedanjemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu. V bistvu je Družba sv. Rafaela delovala podobno kot njena predhodnica v nekdanji državi. Ustanovljeni sta bili še podružnici v Mariboru in Črenšovcih. Leta 1929 so začeli izdajati »Izseljeniško knjižico«, leta 1930 pa »Izseljeniški vestnik«, ki je izhajal v Ljubljani do marca 1940. Prvi urednik je bil p. Kazimir, sledili so Franc Hrastelj, Jože Premrov in Viktor Plestenjak. Sredi tridesetih let je časopis izhajal v nakladi 2.000 izvodov. Spreminjali so se tudi njegovi podnaslovi: Glasilo slovenskih izseljencev celega sveta, Glasilo Družbe sv. Rafaela v Ljubljani, Glasilo Rafaelove družbe in Izseljenske zbornice v Ljubljani.
Leta 1929 so vpeljali tudi izseljensko Rafaelovo nedeljo in začeli zbirati gradivo za arhiv in muzej slovenskega izseljenstva. Julija 1935 so organizirali I. slovenski izseljenski kongres, ki je potekal takoj po končanem evharističnem kongresu v Ljubljani.
Po drugi svetovni vojni so nove revolucionarne oblasti Družbo sv. Rafaela ukinile. Z demokratičnimi spremembami na Slovenskem je njeno delovanje obudilo leta 1990 ustanovljeno Katoliško središče Slovencev po svetu. Na simpoziju v Stični se je omenjeno središče septembra 1995 preimenovalo v Rafaelovo družbo, ki danes kot organizacija civilne družbe deluje na Poljanski cesti v Ljubljani, v prostorih zraven Teološke fakultete. Tam se nahaja tudi uredništvo mesečnika »Naša luč«, ki je namenjen Slovencem na tujem. Že nekaj let je ravnatelj Rafaelove družbe Lenart Rihar. Vsako leto v poletnem času prirejajo »Nedeljo Slovencev po svetu« in srečanje treh Slovenij na Svetih Višarjah, vse z namenom srečevanja in ozaveščanja Slovencev v domovini s problematiko naših rojakov po svetu.
Renato Podbersič ml.
