Drago Mario Šijanec (1907 – 1986)

Pred 40 leti, 2. novembra 1986, je v Olivosu – Buenos Aires – umrl skladatelj, violist, dirigent in glasbeni vzgojitelj Drago Mario Šijanec. Bil je dirigent simfoničnega okestra obeh največjih argentinskih gledališč (Teatro Colón in Teatro Argentino de La Plata), ter soustanovitelj argentinskega Mozarteuma. Ustanovil je stolico –  prvo v Južni Ameriki –  za orkestralno dirigiranje na univerzi v La Plati in tudi njen prvi predavatelj. 

Drago Marjan (ali tudi Mario) Šijanec se je rodil slovenskim staršem 18. decembra 1907 v Pulju. Oče je bil pedagoški delavec in se je zaradi tega pogosto selil, mati pa je bila pianistka. Že leta 1908 se je družina preselila v Maribor. Drago je že kot otrok kazal veliko glasbeno nadarjenost. Njegova prva učiteljica klavirja je bila mati, že zelo mlad pa je tudi začel igrati violino. Ko je imel komaj 11 let, je že nastopal. Kot gimnazijec je Drago leta 1927 komponiral svoj “meloplastični” balet Ptič Samoživ in predstavo tudi dirigiral v mariborskem gledališču.

Ko je doštudiral gimnazijo, se je vpisal v Državni konservatorij v Pragi, kjer je študiral dirigiranje, kompozicijo, violino in četrttonsko glasbo. Šijanec je svoj študij, ki bi glede na vpisane smeri lahko trajal 16 let (instrumentalna 7, kompozicijska 5 in dirigentska 4 leta), končal v petih letih, čeprav se je moral preživljati sam in je zato igral v kinih, na plesih in bil cerkveni organist. Pisal je tudi scensko glasbo in balete za različne praške odre.

Šijanec je svoj študij, zlasti študij dirigiranja, v letih 1932 do 1935 nadaljeval v Parizu na École Normale de Musique. Ob prihodu v Paris so mu ponudili vodenje pevskega zbora Jadran glasbenega združenja Jugoslovanov v Parizu. Zaradi  velikega uspeha, ki ga je imel z zborom Jadran, so Šijancu ponudili tudi vodenje zbora Les Ménéstréls in snemanje glasbe za francoske zvočne filme. Za svoje delo je prejel mnogo priznanj in odličnih ocen, med drugimi prvo nagrado za glasbeno Folkloro v Grenoblu in Nici leta 1932. V Franciji je tudi tri leta vodil simfonične in zborovske koncerte.

Po dokončanem študiju v Franciji se je Drago kljub ponudbam in možnostim, ki jih je imel v Franciji in drugje, vrnil v Slovenijo. Prijavil se je s še 13 kandidati za meso vodje radijskega orkestra Radia Ljubljana in bil sprejet. Šijanec je v repertoar orkestra vključil zahtevnejša dela Smetane, Čajkovskega, Mendelssohna ter slovenskih in hrvaških skladateljev. Vsa glasba se je izvajala v živo. Imeli so več kot 600 nastopov na leto. Šijanec pa je sodeloval tudi z Ljubljansko filharmonijo kot študijski dirigent, violist in občasni dirigent na koncertih. 

Med drugo svetovno vojno so Italijani dopustili delovanje Drame in Opere, Radio Ljubljana pa so priključili italijanski mreži I.E.A.R. Radio je oddajal le nekaj ur na dan s poročili v italijanskem in slovenskem jeziku in različno glasbo s plošč. Osvobodilna fronta pa je januarja leta 1942 zapovedala “kulturni molk” – prepoved obiska in sodelovanja na okupatorjevih prireditvah. Po italijanski kapitulaciji so Ljubljano zasedli Nemci. Šijanec je z Radijskim orkestrom in Komornim zborom priredil dva velika simfonična koncerta, dirigiral pa je tudi mnogo simfoničnih koncertov v veliki Unionski dvorani v Ljubljani. Z vstopnino so podpirali družine godbenikov, ki so bili zaprti ali internirani v koncentracijskih taboriščih.

Ko so ob koncu druge svetovne vojne maja 1945 komunisti zasedli Ljubljano in zavzeli jugoslovansko oblast, so Šijanca odslovili. Očitali so mu kršitev “kulturnega molka”, zanj ni bilo več dela v vsej Jugoslaviji.

Drago je odšel v Italijo, zaman iskal zaposlitev v Trstu, v Benetkah pa dobil začasno delo pri popravljanju orgel. Kmalu je dobil delo v torinskem opernem orkestru, kjer je deloval kot prvi violist in dirigent. Leta 1947 se je pridružil baletnemu ansamblu in godbenikom milanske Scale in rimskega gledališča Opera Reale, ki so iskali dirigenta za turnejo baleta po Južni Ameriki. Na turneji se je Šijanec ustavil in kasneje ustalil v argentinskem mestu La Plata, kjer je nato deloval do svoje smrti.

V Argentini je Šijanec opustil priimek in svoje ime spremenil v Mariano Drago. V La Plati je postal vodilni operni in simfonični dirigent v Teatro Argentino. 

Leta 1952 je Šijanec v Buenos Aires soustanovil institut “Mozarteum Argentino”, ki še danes skrbi za širjenje evropske, predvsem Mozartove glasbe v Južni Ameriki. Pri tem je Šijanec nastopal dvojno vlogo: kot pobudnik in kot delegat Mozarteuma iz Salzburga.

Leta 1954 je Šijanec v La Plati ustanovil orkester Radia Province Buenos Aires, ob tem pa še Akademski študijski orkester na Univerzi v La Plati. 

Leta 1954 je Šijanec soustanovil Slovensko kulturno akcijo (SKA).

Leta 1956 je prvič sodeloval z orkestrom in zborom Teatra Colón, ob 200-letnici Mozartove smrti. Med pevci je bila tudi Franja Golob.


Leta 1057 je bil imenovan za rednega profesorja dirigiranja na Univerzi v La Plati. Vzgoja je bila njegovo posebno poslanstvo. Med njegovimi učenci je mnogo danes zelo znanih, med njimi so Carlos Kleiber, Lalo Schifrin, Luis Bacalov, López Puccio, Anton Soler Biljensky, Alicia Terzian, Dante Santiago Anzolini, Juan Carlos Zorzi in Gabriel Senanes.

V svoji dolgoletni uspešni karieri je Šijanec večkrat dirigiral tudi v Evropi, skoraj vsa potovanja izrabil, da je dirigiral tudi v Sloveniji. 

V sezoni 1957/1958 je Šijanec postal stalni dirigent Simfoničnega orkestra mesta Buenos Aires (Orquesta Sinfónica de la Ciudad de Buenos Aires)

Leta 1973 je bil imenovan za dirigenta v Teatru Colón. 

Že dalj časa prisotne težave s srcem so povzročile, da je maestro za nekaj časa povsem opustil svojo umetniško dejavnost. 26. oktobra 1973 mu je bil z operacijo vstavljen dvojni obvod. Po operaciji je okreval v letovišču Necochea ob Atlantiku, nato pa počival še v Cordobskem gorovju. 19. decembra se je poročil z zobozdravnico Aliso Ofelio Arcuri in se preselil v Olivos (severno predmestje Buenos Airesa), še vedno pa je ostal profesor in dirigent v la Plati.

Leta 1974 je bil imenovan za profesorja dirigiranja na Instituto Superior del Arte Teatro Colón.

Drago se je upokojil leta 1980. Z ženo je odpotoval v Evropo. Obiskal je Slovenijo in se v Rimu na trgu sv. Petra srečal in rokoval s papežem Janezom Pavlom II, ki ga je kot škofa poznal iz Poljske. Tako je napisal v pismu: “Leta 1972 sem dirigiral na Poljskem, v Katovicah, šlesko državno filharmonijo. V tisti teden je palo Telovo, cerkveni praznik, nedelovni dan. Izrabil sem ga, da se navsezjutraj odpeljem v bližnji Krakow. Mesto samo, sto cerkva, je velik dogodek. Toliko jih je, da po šest far skupno opravi telovo procesijo. Največja je ob 11ih iz Wawlske katedrale (sarkofagi poljskih kraljev, čista gotika), rudarska godba na čelu, zbori, meščanstvo, otroci, nune, menihi, bleda trpeča lica blaženih, ministrantje, zvonkljanje, nebo, Najsvetejše. Procesija obstane ob stari kapeli pod Wawelskim strmim hribom. Svečenik bere 3. evangelij; kratka homilija. ,,Družinska ljubezen”. Oče, mati, otroci, očetovska, materina ljubezen otrok do staršev. Potem bodo vsi boljši Kristjani, boljši Poljaki! Vse utihne, vsi pokleknejo v mokro travo (ponoči je deževalo). Vzvišen, čisto ubran glas zapoje svoj blagoslov v gregorijanskem ritualu. To je bil glas nadškofa Karola Wojtyle. Najlepši Corpus Christi življenja.” 

Ko se je vrnil v Argentino, je še naprej občasno dirigiral.

2. novembra je po prihodu s koncerta umrl na svojem domu v predmestju Buenos Airesa Olivos. Njegov nekrolog so objavili vodilni argentinski in slovenski dnevniki. 

Zelo lep nekrolog je v Svobodni Sloveniji napisal tudi njegov dolgoletni prijatelj, dr. Julij Savelli, vodja Slovenskega pevskega zbora Gallus, ki je med drugim napisal: “S Šijancem sem se spoznal in kmalu spoprijateljil tam nekje v l. 1942, ko je vodil ljubljanski radijski orkester ter radijski komorni zbor. Kakšne slovenske venčke je takrat s svojo skupino spletel v radio pod okupacijo! To so mu „osvoboditelji“, ki so bili ukazali kulturni molk, zamerili. Zato po njihovem prihodu v Ljubljano zanj ni bilo več mesta. Odšel je v svet delit usodo izseljencev. Rad je bil med nami. Kjerkoli: v veseli družbi, na številnih prireditvah in zlasti na koncertih.

Vse naše pevsko delo, zlasti še delo „Gallusa“ je spremljal z izrednim zanimanjem, prihajal med nas, klical po telefonu, pisal, se zanimal in pomagal… 

Hvala za nešteta srečanja ob „Gallusovih“ nastopih, za vse koristne nasvete, za vso pomoč in naklonjenost. Tvoje priredbe, ki si jih za „Gallusa“ vedno rad naredil, če smo te prosili (venček Odmevi s koroških planin, Rožmarin, tukajšnji Huaynito itd.) bodo ostale trajni biseri. In dolga vrsta priredb, bogatih na invencijah tvoje plemenite duše, ki si jih v času svoje bolezni pred toliko leti napravil za naše Mladenke — lepa zbirka jih je in — če Bog da — se bodo še dolgo glasile iz naših mladih pevskih grl. Hvala! Nebeški Umetnik ti bo najboljši plačnik za vse to. Svoje vere nisi skrival in Njemu si rad, morda celo najrajši pel in dirigiral.”


Priznanja in nagrade


Maestru Šijancu so podelili nešteto nagrad, kar priča o pomembnosti njegovega dela:

1938 – Bronasta medalja La Renaissance Francais, namenjena zaslužnim znanstvenikom in glasbenikom.

Zlata medalja s ključem mesta Prage za izredne zasluge pri širjenju češke glasbe v Južni Ameriki. 

1966 – Medalja Salzburškega Mozarteuma za zasluge pri širjenju glasbene kulture v Argentini in veliko pomoč pri obnovi Mozartove hiše v Salzburgu.

1972- Odlikovanje Zvezne republike Nemčije za širjenje nemške glasbene umetnosti v Argentini. Prejel je tudi odlikovanje mesta Hamburg in ključ mesta Bremen.

1978 – Odlikovanje Instituta Superior del Arte Teatra Colon.

1980 – Grb za kulturne zasluge – Mesto La Plata

1980 – Imenovan “častni sosed” mesta Adrogué.

Šijanec je bil domoljub do smrti. Svojo neizmerno ljubezen do Slovenije je izražal v pismih in reportažah. “Vsak uspeh tukaj (v Argentini) je posvečen domovini”, je napisal. Ob obisku Slovenije, pa je izjavil “Srce mi prekipeva od veselja, da sem tukaj!” Ko je bila Slovenija še pod komunističnim režimom, je na obiskih v rodni domovini rad pričal o slovenski skupnosti v Argentini: “Govorim s Slovenci, ki jih je kar precej onstran luže. Slovenske šole imamo tudi tamkaj, da vcepljamo domače jezikovno znanje otrokom izseljencev, pa amaterska gledališča – in sploh je družabno življenje Slovencev na tej oddaljeni celini izredno razgibano. Zase lahko rečem, da ne bi bil jaz, če bi mi odpovedala domača govorica. Brez slovenskega jezika bi ne bil osebnost …” 

Glas Slovenske kulturne akcije je ob Šijančevi smrti tako zaključil osmrtnico: “Prof. Šijanec je bil mnogo več kot zgolj glasbenik. Bil je umetnik, prav gotovo eden izmed največjih slovenskih ustvarjalcev v Argentini.”


Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Glas Slovenske kulturne akcije, Slovenski biografski leksikon, Primorski biografski leksikon, Misli, Mozarteum Argentino, “Drago Mario Šijanec – Mariano Drago: Tujec v dveh domovinah” – Marko Košir









Please follow and like us: