»Zvesti svojim koreninam gradimo prihodnost«

Leta minevajo, korenine pa ostajajo močne. Iz njih poganjajo nove mladike, ki že sedem desetletij nadaljujejo zgodbo Našega doma.

Pred sedemdesetimi leti so naši dedje in očetje, zaznamovani s težko preteklostjo, ki je Slovence razselila po svetu, na argentinskih tleh zgradili dom, v katerem je ljubezen do Slovenije našla svoje posebno mesto. Bolečina prisilnega izgnanstva, izguba doma in ločenost od rodne zemlje so se globoko zasidrale v njihova srca. Prav zato so začutili potrebo, da stopijo skupaj, si medsebojno pomagajo premostiti trpljenje ter ustvarijo skupnost, v kateri bodo znova našli občutek pripadnosti, varnosti in domačnosti.

Pri gradnji skupnih domov jih je vodila zvestoba krščanskim vrednotam, ljubezen do slovenske domovine ter neomajna želja ohraniti jezik, kulturo in tradicijo svojih prednikov, ter jih prenesti na prihodnje rodove.

Danes nadaljujemo njihovo pot. S slovensko besedo, običaji, kulturo in druženjem ohranjamo vezi z deželo svojih prednikov ter skrbimo, da naša dediščina ostaja živa in je še naprej del našega vsakdana. 

Vse to smo začutili tudi na praznovanju v nedeljo, 11. oktobra. Ob srečanju generacij smo se ozrli na prehojeno pot in se znova prepričali, da je trud naših prednikov obrodil bogate sadove.

Praznovanje ob oltarju

Praznovanje se je začelo s sveto mašo v stolnici svetih Justa in Pastorja v San Justu, ki so se je udeležili predstavniki Slovenskih domov ter predstavnice Republike Slovenije: državna sekretarka dr. Helena Jaklitsch, njena sodelavka ga. Jasna Vrečko in veleposlanica Republike Slovenije v Buenos Airesu ga. Tina Vodnik.

Poseben pečat slovesnosti so dali otroci, mladi in družine v slovenskih narodnih nošah. Argentinska in slovenska zastava sta dogodku dodali še posebno slovesnost ter poudarili povezanost obeh domovin.

Sveto mašo za žive in pokojne rojake iz okraja je daroval msgr. Jože Plut iz župnije Poljane ob pomoči g. Roberta Bresta. S petjem jo je obogatil Mešani pevski zbor San Justo pod vodstvom prof. Diega Péreza.

Pred koncem maše so se verniki, predstavniki društev in oblasti zbrali pred oltarjem Marije Pomagaj z Brezij. V molitvi so se ji zahvalili za varstvo in ji v čast zapeli pesem Marija, skoz’ življenje.

Skupaj v našem domu

Po maši smo praznovanje nadaljevali v Našem domu, kjer smo na dvorišču z veseljem sprejeli številne prijatelje in goste. Ob prijetnem vzdušju so se zbrani posedli, poklepetali in se razveselili ponovnega srečanja.

Prisrčno dobrodošlico jim je izrekla gdč. Tatjana Malovrh. Nato sta na prizorišče slovesno vstopili argentinska in slovenska zastava, ob spremljavi narodnih noš pa smo prisluhnili argentinski in slovenski himni.

Posebno dobrodošlico smo namenili državni sekretarki dr. Heleni Jaklitsch. Člani folklorne skupine Mladika, ki jo vodi prof. Mirjam Mehle Javoršek, so jo pozdravili s svojimi plesi, otroci Balantičeve šole pa z recitacijo toplih besed in šopkom cvetja. Ob tej priložnosti ji je predsednik Našega doma, g. Marjan Godec, v zahvalo za obisk podaril darilo in šopek rož.

Nato smo se zbrali ob okusnem kosilu, ki ga je pripravil Martin Godec s svojimi sodelavci. Za slastni štrudelj sta poskrbela Nejko Magister in Ivanka Zupanc s svojimi vnuki. Mladina Našega doma je skrbela za postrežbo, člani društva upokojencev so pripravili domače nudeljne, članice Zveze mater in žena pa so nas razveselile z domačim pecivom.

S skupnimi močmi so vsi prispevali k prijetnemu druženju ob domači hrani, ki je še polepšala naše srečanje.

Med kosilom smo si ogledali fotografije letošnje otroške igre Aladin, ki so jo učenci Balantičeve šole pripravili ob praznovanju 75-letnice njenega delovanja.

Metka Trpin – botrica Našega doma

Poseben in ganljiv trenutek smo namenili naši dragi članici Metki Trpin. Z nekaj iskrenimi besedami smo se ji zahvalili za njeno dolgoletno predanost in pomemben prispevek k življenju Našega doma.

Ob ogledu videoposnetka s fotografijami smo obudili spomine na njeno dolgoletno delo ter sodelovanje pri različnih dejavnostih in odsekih našega doma.

V znak hvaležnosti smo ji podelili posebno častno priznanje in jo razglasili za botrico Našega doma. Priznanje in zahvalo sta ji izročila predsednik doma, g. Marjan Godec, tajnica gdč. Sonja Miklič in boter, g. Janez Kržišnik.

S tem smo se ji iz srca zahvalili za vse, kar je skozi leta podarila naši skupnosti, ter počastili njeno posebno in neprecenljivo povezanost z Našim domom.

Skupaj ustvarjamo življenje doma

V nadaljevanju smo si ogledali videoposnetek, ki je predstavil delo in sodelovanje različnih organizacij, ki soustvarjajo življenje v Našem domu. Vsaka s svojimi dejavnostmi pomembno prispeva k ohranjanju naše skupnosti, slovenskega izročila in bogatega društvenega življenja. Spremljevalno besedilo sta prebrala Nace Kržišnik in Cintija Magister. Po ogledu je sledila sladica.

Obiskovalci so si lahko čez dan ogledali tudi fotografsko razstavo in razstavo ročnih del članov društva upokojencev.

Fotografije so pripravili Aleks Pavšer, Alenka Čop, Barbara Kržišnik, Branko Lallire, Gabi Ravnik, Jana Altini, Lucijana Vombergar, Marjanca Čop, Milena Lallire, Natalija Kržišnik, Tonči Oblak in Lučka Oblak Čop, ki je sodelovala tudi pri organizaciji fotografske razstave.

Na ogled so bila tudi ročna dela, ki so jih člani društva upokojencev ustvarjali na tečajih in delavnicah skozi vse leto. Obe razstavi sta razkrili ustvarjalnost, spretnost in predanost naših članov ter pokazali, kako raznoliko in bogato je življenje naše skupnosti.

Na praznovanju niso manjkali niti domači slovenski krofi. Z ljubeznijo in trudom so jih pripravile Marija Krajnik Štrubelj, Aleksandra Grilj Taboada, Magda Skvarca Trpin, Miriam Mehle Altini in Veronika Kržišnik Modic. Poskrbele so, da je bilo naše druženje še slajše!

Priznanja za predanost slovenskemu izročilu

Slovesno praznovanje se je nadaljevalo v glavni dvorani, kjer je predsednik Našega doma, gospod Marjan Godec, pozdravil vse zbrane. V svojem nagovoru se je spomnil zgodovine doma in vseh, ki so s svojim delom, požrtvovalnostjo in predanostjo sodelovali pri njegovi gradnji ter skozi desetletja skrbeli za njegovo delovanje.

Prav po njihovi zaslugi je Naš dom postal prostor druženja, prijateljstva in povezanosti. V njem še danes ohranjamo slovenski jezik, kulturo in tradicijo ter krepimo občutek pripadnosti Sloveniji, čeprav nas od nje loči velika razdalja.

Ob tej priložnosti smo prisluhnili tudi besedam sedanjega predsednika krovne organizacije Zedinjena Slovenija, gospoda Bineta Magistra.

Zbrane je nagovorila tudi naša častna gostja iz Slovenije, državna sekretarka dr. Helena Jaklitsch, ki je izrekla spodbudne besede ter v imenu Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu podelila priznanja.

Priznanje je prejel Naš dom San Justo, ki že 70 let povezuje rojake ter skrbi, da slovenski jezik, kultura in običaji ostajajo del našega vsakdana.

Ob 75-letnici delovanja je bilo priznanje namenjeno tudi Balantičevi šoli, ki nadaljuje svoje pomembno poslanstvo ter mlajšim generacijam pomaga ohranjati slovenski jezik in pripadnost slovenskim koreninam.

Ob 85-letnici izhajanja je bilo priznanje podeljeno tudi glasilu Svobodna Slovenija, ki že vrsto let spremlja življenje slovenske skupnosti v Argentini, beleži njene dejavnosti in skrbi, da slovenska beseda ostaja živa.

Med prejemniki priznanj je bil tudi Inž. Jure Komar, nekdanji predsednik Zedinjene Slovenije, ki je s svojim delom in vodenjem le-te pomembno prispeval k povezovanju in delovanju slovenske skupnosti.

Posebno priznanje je bilo podeljeno tudi gospodu Tonetu Oblaku, ki je s svojim vseživljenjskim delom pustil neizbrisen pečat v življenju Našega doma in širše slovenske skupnosti v Argentini. S svojo predanostjo in podporo kulturnim dejavnostim ter umetniškemu ustvarjanju je odločilno pripomogel k ohranjanju slovenske kulturne dediščine in njenemu prenašanju na prihodnje generacije.

Ker se slovesnosti zaradi zdravstvenih razlogov ni mogel udeležiti, so priznanje v njegovem imenu prevzeli njegova soproga in otroci.

Vsa ta priznanja so bila poklon ljudem in ustanovam, ki s svojim delom dokazujejo, da slovenska dediščina živi povsod tam, kjer jo z ljubeznijo ohranjamo in predajamo naprej.

Ko se je odprl zastor …

Po slovesnih trenutkih, polnih spominov, hvaležnosti in priznanj, je napočil čas, da se odpre zastor našega odra!

Gledališka skupina je pod režijskim vodstvom Ivane Tekavec pripravila predstavo Moja čudovita dama po delu Pigmalion Georgea B. Shawa, iz katerega sta nastala uspešen film ter muzikal. Shaw je tako postal prvi Nobelov nagrajenec za literaturo, ko je hkrati prejel tudi Oskarja, najprestižnejšo filmsko nagrado.

Na odru Frida Beznika nas je zgodba popeljala v London leta 1912. V deževnem večeru so se elegantno oblečeni obiskovalci po koncu gledališke predstave odpravljali domov. Gospa Eynsford Hill (Veronika Godec) in Klara Eynsford Hill (Vicky Etcheverry Pennisi) sta čakali Freddyja Eynsforda Hilla (Nace Amalfi Tekavec), ki je medtem iskal taksi.

Pod uličnimi svetilkami so pred dežjem iskali zavetje Radovednež (Matjaž Ravnik), Sarkastični gledalec (Ivan Urbančič) in Gledalci (Veronika Avguštin, Mari Bregar, Marjanka Furlan, Ninka Keršič, Milka Poberžnik, Marija Tomaževič, Jože Triler in Marjana Triler). Med njimi se je pojavila prodajalka cvetja Eliza Doolittle (Lucijana Vombergar), ki je govorila z izrazitim naglasom. Zaradi svojega načina govora je bila pogosto tarča posmeha, saj jo je okolica imela za neizobraženo in manjvredno.

Eliza je mimoidoče vztrajno nagovarjala, naj kupijo njeno cvetje. Med njimi je bil tudi polkovnik Pickering (Toni Rovan), ki ji je s svojo prijaznostjo in spoštljivostjo pokazal, da je v njej videl več kot le preprosto prodajalko cvetja. 

Dogajanje je spremljal profesor fonetike in jezikoslovja Henry Higgins (Vanči Štrubelj), ki si je v beležnico zapisoval posebnosti Elizine izgovarjave. Prepričan o svojih sposobnostih ji je zatrdil, da jo lahko v šestih mesecih s pomočjo jezikovnega pouka in učenja pravilne izgovarjave spremeni iz cvetličarke nižjega razreda v uglajeno damo visoke družbe, v vojvodinjo!

Tako se je začel nenavaden poskus, s katerim je želel dokazati, kako lahko človek napreduje in uspe ne glede na svoj družbeni status. Pri tem mu je pomagal polkovnik Pickering, prav tako poznavalec jezikov.

Čeprav v priredbi Ivane Tekavec kritika družbe iz izvirnega besedila ostaja, je v ospredju predstava preobrazbe glavnega lika, Elize, iz grdega račka v laboda, dopolnjena s prefinjenim humorjem, petjem in očarljivimi prizori. Moja čudovita dama je tako zgodba o osebnostnem napredku, zagnanosti, vztrajnosti, samospoštovanju, premagovanju predsodkov in trdem delu. Skratka, je zgodba, ki je bila izbrana tudi zato, ker nas povezuje z zgodovino naših prednikov, ki so si prav s temi lastnostmi uspešno izborili napredek.

Eliza si je ponudbo zabeležila, zbrala pogum in se že naslednje jutro zglasila pri Higginsu doma. Tam jo je sprejela gospa Pearce (Andreja Lipušček), ki že vrsto let pri profesorju skrbi za gospodinjstvo. Še pred začetkom učnih ur se je pojavil Elizin oče, Alfred Doolittle (Marko Štrubelj), ki ga profesorjevi načrti glede hčerke niso čisto prepričali, a je v svoji nepoboljšljivi naravi trdno upal, da bo lahko od profesorja iztržil nekaj funtov.

Pomembno vlogo v zgodbi ima tudi Lady Higgins (Nuška Belič), profesorjeva mati, ki živi v udobnem domu skupaj s svojo mlado hišnico (Meči Amalfi Tekavec). S svojo modrostjo sinu pomaga razumeti tudi drugačne poglede, Elizi pa nudi razumevanje in čustveno oporo v času, ko se sooča z družbenimi predsodki in si prizadeva spremeniti svoje življenje.

Ob koncu predstave je občinstvo z navdušenjem nagradilo nastopajoče. Vsak igralec je sijajno prispeval k uspehu predstave. Nastopajoči v vlogah premožnih obiskovalcev opere so prepričljivo prikazali takratne družbene razlike, gospa Pearce in mlada hišnica pa sta s svojima vlogama dovršeno dopolnili dogajanje na odru. Tudi družina Eynsford-Hill je zelo dobro predstavila aristokratsko družino tistega časa. Gospa Eynsford-Hill je s svojo hčerko Klaro Eynsford-Hill ustvarila lepo povezanost v gestah in dialogih, pri čemer se jima je pridružil še Freddy Eynsford-Hill, najmlajši moški član igralske zasedbe. Veronika Godec že nekaj sezon krasno oživlja slikovite like, medtem ko Gledalci, Andreja Lipušček, Matjaž Ravnik, Ivan Urbančič, Vicky Etcheverri Penisi, Nace Amalfi Tekavec in Meči Amalfi Tekavec so prvič nastopili v gledališki predstavi. Vloge so izpeljali kakovostno, izvežbano in gladko!

Elizin oče in Lady Higgins sta, čeprav vsak na svoj a tako različen način, predstavila skrb, zaščito in podporo, ki jo starši nudijo svojim otrokom. Izredna nadarjenost Marka Štrublja v vlogi Doolittla je z imenitnim nastopom in petjem osvojila gledalce, vrnitev na oder Nuške Belič pa je bila resnično izjemna pridobitev.

Polkovnik Pickering je izstopal s svojo človečnostjo in spoštljivim odnosom do Elize v zahtevni vlogi, ki se je odlikovala bolj v gestah in kretnjah kot v besedi. Henry Higgins pa je s svojo zbranostjo in natančnostjo dosledno sledil svoji vlogi. Odlikovala sta se z izvrstno interpretacijo tako Toni Rovan kot Vanči Štrubelj, ki je imel še dodaten izziv z daljšimi besedili. Posebej pa nas je navdušila naša Eliza! Lucijana Vombergar je svojo vlogo odigrala odlično ter prepričljivo prikazala njeno spremembo in zasijala kot prava zvezda predstave.

Za uspešno izvedbo so zaslužni tudi vsi, ki so skrbeli za pripravo in tehnično izvedbo. Kostumi, scena, luči, zvok, mikrofoni, šepetalki, maskiranje, pričeske in snemanje so pomembno prispevali k celostni podobi predstave. S skupnim trudom, ustvarjalnostjo in predanostjo je celotna ekipa občinstvu pričarala London na začetku 20. stoletja in poskrbela za prijetno, enkratno gledališko doživetje.

Predstava je vsekakor vredna svoje režiserke Ivane Tekavec, ki je vanjo vložila ogromno ur vaj, učenja in priprav. Rezultat pa je presegel vsa pričakovanja! Iz leta v leto nas igralci navdušujejo in vedno znova presenetijo s svojim talentom in predanostjo.

Sodelovali so: Režija: Ivana Tekavec, Digitalno scensko oblikovanje: Veronika Kržišnik Modic, Scenski prostor: Pablo Zafra s pomočniki, Zvok: Skupina Luč & Zvok SJ, Luči: Aleks Šuc in Matjaž Ribnikar, Mikrofoni: Lučka Bergant Uštar

Šepetalki: Nežka Kržišnik in Berni Juhant, Maskiranje: Veronika Malovrh, Magda Oblak in Lucijana Trpin, Pričeske: Ana Clara Zafra, Fotografiranje: Marko Vombergar, Snemanje: Alberto Muha, Zahvale: Andrejki Selan, Lučki Marinčič in folklorni skupini Mladika.

Iskrena hvala tudi Marku Vombergarju, ki je s svojim fotoaparatom skozi ves dan ujel številne lepe trenutke našega praznovanja in poskrbel, da bodo spomini na ta posebni dan ostali z nami še dolgo.

Praznovanje se je nadaljevalo ob glasbi in plesu

Preden smo se poslovili, smo vse zbrane povabili še na zadnji del praznovanja. Na dvorišču nas je že čakala glasbena skupina Potomci, ki nas je s svojo glasbo povabila na ples. Na žaru so se medtem že pripravljale dobrote za vse, ki so si želeli še kaj prigrizniti in v prijetnem vzdušju nadaljevati druženje.

Tako smo jubilejni dan sklenili ob glasbi, plesu, domačih dobrotah in prijateljskih pogovorih – prav tako, kot se spodobi za praznovanje doma, ki že sedem desetletij povezuje ljudi in generacije.

Hvala, ker skupaj pišemo zgodbo Našega doma!

Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki ste se nam pridružili pri praznovanju našega jubileja. V veliko čast in veselje nam je bilo, da smo vas lahko gostili v Našem domu ter z vami delili ta pomembni mejnik v zgodovini naše skupnosti.

Posebna zahvala gre vsem, ki ste s svojim časom, trudom, znanjem in dobro voljo pomagali pri pripravi praznovanja. Vsak prispevek, vsaka gesta in vsaka pomoč so bili del skupne zgodbe, ki smo jo ustvarili skupaj.

Lepo je videti, ko nas povezujejo skupna pripadnost, ljubezen do našega doma in spoštovanje do naših korenin!

Sedemdeset let je za nami, pred nami pa so nove poti, nova srečanja in nove zgodbe. Naj nas še naprej povezuje slovenska beseda, naj nas spremlja ponos na naše prednike in naj naša dediščina ostane živa tudi v prihodnjih generacijah.

Zvesti svojim koreninam bomo še naprej skupaj gradili prihodnost Našega doma.

NDSJ

Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 22, 1. 11. 2026

Pozdrav | Marjan Godec

Spoštovana državna sekretarka na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Helena Jaklitsch, spoštovana gospa Jasna Vrečko, spoštovana veleposlanica Republike Slovenije v Buenos Airesu, gospa Tina Vodnik, spoštovani predsednik Zedinjene Slovenije, inž. Bine Magister, spoštovani duhovniki: delegat g. Franci Cukjati, msgr. dr. Jože Plut, župnik iz Poljan nad Škofjo Loko, g. Robert Brest, g. Janez Cukjati, g. Pavel Erjavec in g. Pavle Novak. Spoštovani predsedniki in predstavniki domov ter organizacij, dragi rojaki, ki ste nas obiskali iz Slovenije, dragi člani, družine in prijatelji Našega doma San Justo!

Iskreno dobrodošli na praznovanju 70. obletnice Našega doma San Justo, ki jo letos obeležujemo pod geslom:

»Zvesti našim koreninam, gradimo prihodnost.«

Sedemdeseta obletnica Našega doma je za vse nas prav poseben praznik. Je priložnost, da se ozremo na prehojeno pot in se zavemo, kako dragoceno je vse, kar smo v teh letih prejeli.

Pred sedemdesetimi leti si verjetno nihče ni mogel predstavljati, kakšen pomen bo imel Naš dom za toliko generacij slovenskih družin v Argentini. Kar se je začelo z željo po ohranjanju vere, slovenskega jezika in slovenstva, je skozi desetletja postalo pomemben del našega življenja.

Danes smo zato predvsem hvaležni vsem, ki so omogočili, da se je ta zamisel ohranila in razvijala vse do današnjega dne.

Naš dom ima svoje korenine v slovenskem begunstvu. Naši starši in stari starši so morali zapustiti svojo domovino zaradi komunističnega nasilja in si daleč od nje ustvariti novo življenje. V Argentino so prišli z bolečimi spomini na preteklost, a tudi z odločnostjo, da ohranijo tisto, česar jim nihče ni mogel vzeti: vero v Boga, ljubezen do domovine in pripadnost slovenskemu narodu.

V novih okoliščinah so si želeli ustvariti okolje, v katerem bi lahko njihove družine živele in ohranjale svojo identiteto. Tako so nastajali naši Slovenski domovi, med njimi tudi Naš dom San Justo.

Vera je bila pri tem ena njihovih največjih opor. Duhovno življenje, svete maše, molitev in verska vzgoja so od vsega začetka spremljali našo skupnost in ostajajo pomemben del njenega poslanstva.

Prav tako so imele in imajo še danes nenadomestljivo vlogo naše družine. V njih so otroci prvič slišali slovensko besedo, spoznavali običaje in prejeli ljubezen do svojih korenin. V Našem domu pa so to pripadnost lahko živeli skupaj z drugimi slovenskimi otroki in mladimi.

Čeprav nas od Slovenije loči velika razdalja in so se življenjske okoliščine skozi desetletja močno spremenile, nas slovenstvo še vedno združuje. In prav to je ena najlepših dediščin, ki smo jih prejeli.

Ob tej obletnici želim posebno priznanje nameniti ljudem, ki so bili na začetku te poti.

S spoštovanjem in hvaležnostjo se spominjamo pokojnega gospoda Andreja Selana in pokojne gospodične Angelce Klanšek. Ob tej priložnosti pa se želimo posebej zahvaliti tudi gospodu Tonetu Oblaku, ki se današnje slovesnosti žal ni mogel udeležiti zaradi zdravstvenih težav. Iz srca mu želimo čimprejšnje okrevanje in vse dobro. Vsi trije so bili med pomembnimi spodbudniki Našega doma in posebno mladim. S svojim prizadevanjem, vztrajnostjo in osebnim zgledom so pomagali uresničiti zamisel, katere sadove uživamo še danes. Njihov prispevek ni ostal le del zgodovine, temveč je še vedno prisoten v življenju naše skupnosti.

Zahvala gre tudi vsem nekdanjim predsednikom, odbornikom in sodelavcem, ki so v sedemdesetih letih prevzemali odgovornost za našo ustanovo. Vsako obdobje je prineslo svoje izzive, vendar so se vedno našli ljudje, pripravljeni poskrbeti, da je Naš dom lahko nadaljeval svoje delovanje.

Posebna zahvala gre vsem našim odsekom:

Osnovni šoli Franceta Balantiča, ki je letos praznovala že 75 let delovanja, mladinskima organizacijama SDO in SFZ, Mladcem in Mladenkam, društvu upokojencev »Slovenski kotiček«, Folklorni skupini Mladika, Mešanemu pevskemu zboru San Justo, Zvezi mater in žena Našega doma ter Farnemu odboru.

Vsak od teh odsekov ima svojo posebno vlogo. Skupaj omogočajo, da se v Našem domu srečujejo različne generacije, razvijajo svoje sposobnosti, ohranjajo slovensko kulturo in sodelujejo pri življenju naše skupnosti.

Iskrena hvala vsem njihovim sedanjim in nekdanjim voditeljem, učiteljem, organizatorjem in prostovoljcem. Hvala tudi vsem, ki skrbite za naše prostore, pripravljate prireditve in opravljate številna dela, ki pogosto ostanejo neopažena, a so za delovanje Našega doma nepogrešljiva.

Zahvaljujem se našim duhovnikom, ki so skozi desetletja skrbeli za duhovno življenje skupnosti in spremljali naše družine v pomembnih trenutkih njihovega življenja.

Posebno zahvalo namenjam Republiki Sloveniji, Veleposlaništvu Republike Slovenije v Buenos Airesu in Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu za dolgoletno podporo našemu delovanju. Ta pomoč nam omogoča, da razvijamo svoje dejavnosti in ohranjamo tesno povezanost s Slovenijo.

Hvala tudi Zedinjeni Sloveniji za sodelovanje in skupna prizadevanja za dobro slovenske skupnosti v Argentini.

In ne nazadnje, iskrena hvala vsem našim članom in družinam, ki Naš dom obiskujete, podpirate in v njem sodelujete. Vaša prisotnost daje smisel vsemu, kar skupaj ustvarjamo.

Dragi prijatelji!

Ob sedemdeseti obletnici se s hvaležnostjo oziramo v preteklost, vendar se moramo vprašati tudi, kakšno prihodnost želimo našemu domu.

Naše letošnje geslo nas spominja, da zvestoba koreninam in gradnja prihodnosti nista dve ločeni nalogi. Prav nasprotno: prihodnost lahko gradimo na tem, kar smo prejeli, če znamo to dediščino živeti tudi v današnjem času.

Pri tem bodo odločilno vlogo imele naše družine in mladi. Če želimo, da bodo prihodnje generacije še naprej povezane s slovensko skupnostjo, se mora ta povezanost začeti doma. V Našem domu pa jim moramo ponuditi prostor, kjer bodo lahko razvijali prijateljstva, sodelovali, prevzemali odgovornosti in tudi sami oblikovali njegovo prihodnost.

Želim si, da bi naši otroci v Našem domu našli toliko lepega, kot smo ga v njem našli mi. Da bi tu še naprej odmevala slovenska beseda, da bi vera ostala pomemben del našega življenja in da bi se tudi prihodnje generacije čutile ponosne na svojo slovensko pripadnost.

Največja zahvala tistim, ki so ustvarili Naš dom, ni samo to, da se jih danes spominjamo, temveč da znamo njihovo delo nadaljevati.

Naj nas sedemdeseta obletnica navda s hvaležnostjo za vse, kar smo prejeli, in nam da pogum ter voljo, da to bogato dediščino predamo naprej.

Naj nas dobri Bog še naprej spremlja in blagoslavlja naše delo.

Bog vas živi!