V soboto, 17. oktobra, točno ob 13. uri, kot je bilo zmenjeno, je prispel avto veleposlanice z državno sekretarko pred Hladnikov dom. Nasmejani obrazi so se zopet srečali, saj smo se videli že na petkov večer v Usina del Arte pri koncertu Avsenikov.
Sprejeli sva jih s predsednico doma Kristino Grbec in z vsemi člani odbora pri vhodu in se takoj usmerili proti šoli. Otroci Baragove šole so že čakali in pozdravili goste. Ga. veleposlanica mag. Tina Vodnik, državna sekretarka dr. Helena Jaklitsch in ga. Jasna Vrečko so takoj za nami prišle do prvega nadstropja, kjer so zastavi in Baragov spomenik. Tam smo pozdravili zastavo kot vsako soboto, ko končamo s poukom, in zapeli Baragovo himno: priprošnjo za njegovo beatifikacijo.
Nato so otroci recitirali »Dramilo« in malo bolj za šalo »Dva potepena šolarja«. Pokazali smo učilnico in tablo, kjer sta deklici narisali zastavo in napisali dobrodošlico ge. Heleni in ge. Jasni. Po fotografiranju in razdelitvi daril so učenci odšli domov. Mi smo se pa z g. Pavletom Novakom usmerili proti cerkvi Marije Kraljice.
Ogledali smo si cerkev in z zanimanjem poslušali, kako je g. Pavle pripovedoval vse o njej. Kako so jo ob nedeljah vaščani zidali, nosili so opeke kot človeška veriga z edine betonirane ceste, ki je bila 600 m. stran od cerkve. Kako je arhitekt Jure Vombergar načrtoval še posebno višino strehe in cerkve nasploh, da bo najvišja točka nad morsko višino v vasi; in prejšnja okna pred prenovitvijo (leta 2009), ki so imela barvaste kvadrate postavljene kot note Gregorijanskega korala. Povedal je tudi o podobi Marije in kako je dobila ime Cerkev Marije Kraljice, ko je papež Pij XII uveljavil Marijino kronanje kot praznik teden po Vnebovzetju.
Namenili smo se proti dvorišču šole, kjer smo si ogledali učilnice, tehniško šolo in vhod v dom za ostarele. Ko nas je že veter in mraz malo stiskal, smo se vrnili v dom, a prej smo si tudi ogledali poseben prostor za žare pokojnih vaščanov pri Marijinem kipu.
Ko smo bili zopet v domu, je sledilo skupno fotografiranje in kratek pogovor z mladino, ker so nekateri morali oditi na srednješolski tečaj in niso mogli ostati na kosilu.
Po blagoslovu jedil smo dobili prav okusno kosilo, goveje meso z ocvrtimi krompirčki in omako z gobami. Med prijateljskim kosilom so se pogovori vrstili z enim, drugim, vprašanja glede Slovenske vasi, dejavnost mladine, slovenskih maš, kaj delamo ob sobotah, ob nedeljah itd.
Za posladek smo bili bolj razdeljeni po mizah, bolj neformalni pogovor – kar po »domače« smo sedeli in se pogovarjali o nogometu, ker so prihajali starejši in mladi fantje na sobotni nogomet. Govorili smo tudi o moderni glasbi o faksu, o sinovih in hčerah, o zanimivosti te nove generacije, ki prinaša drugačna mišljenja o življenju, družini, potovanjih in vsa ta modernost globalizacije.
Kako hitro teče ura med zabavo in prijetnem pogovoru!
Morali smo se posloviti, ker so obiskovalke imele načrtovano še srečanje z g. Grumom. Prej pa smo se še enkrat skupaj slikali.
Pred odhodom smo si rekli nasvidenje še kdaj – taka je ostala obljuba. Za zaključek – še enkrat hvala za vaš obisk!
LvS
Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 22, 1. 11. 2026
