Po dveh mesecih čakanja je končno prišel čas za naš zimski tabor. In lahko rečemo, da se je splačalo počakati. Od petka, 4., do nedelje, 6. septembra, smo se ponovno zbrali v naši ljubi Koči v Los Penitentes, da bi uživali v pustolovščini, obdani z gorami, snegom, igrami in smehom.

Tokrat nas je bilo 29 otrok in 13 očetov, en dan pa nas je spremljal tudi naš dragi duhovnik Gašper Mauko. Vihar preteklih dni je za več tednov zamaknil vzpon v visokogorje, vendar nam je podaril ogromno snega in po dolgem čakanju nam je bilo končno naklonjeno lepo vreme, da smo lahko v njem uživali.

Prijateljstvo kot pot

Tisto, kar nas vsako leto spodbuja, da se vrnemo, je želja, da bi skupaj rasli in okrepili naše prijateljske vezi ob Kristusu, se naučili deliti, podpirati drug drugega, se spoštovati in delati kot ekipa.

V soboto smo bili veseli Gašperjeve družbe, ki nas je poleg tega, da nas je čez dan spremljal in z otroki delil trenutke igrivih snežnih vragolij, obdaril tudi s katehezo o Jezusovi zapovedi ljubezni, ki smo jo spoznavali skozi prispodobo velikega dežnika. Ta dežnik ljubezni »pokrije« vsa Božja pravila in nas hkrati ščiti pred »mrzlim dežjem« slabih dejanj ter vplivov. Našo povezanost v skupnosti pa smo ponazorili s podajanjem klobčiča volne med seboj – kot živo znamenje, da je Jezus tisti, ki nas tesno prepleta in povezuje. To je bil trenutek, ko smo se ustavili in razmislili, kako lahko to ljubezen prenesemo v naše vsakodnevne odnose in še posebej v naš način življenja v skupnosti.

Tri skupine, veliko izzivov

Za dejavnosti in igre se je četa razdelila v tri skupine:

• Planinci
• Zimski pesniki
• Mi sneženi

Med taborjenjem se je morala vsaka ekipa spopasti z različnimi izzivi, pri katerih nista bili pomembni le spretnost in hitrost, temveč tudi skupinsko delo, ustvarjalnost, tovarištvo in individualni trud. Vsaka skupina si je izbrala ime, pripravila pesem in skeč. S svojo ustvarjalnostjo so nam podarili veliko smeha in presenečenj ob dobrih rezultatih, ki so jih dosegali. Po številnih preizkušnjah, smehu in zdravi tekmovalnosti je bila letošnja zmagovalna skupina Zimski pesniki. In čeprav je bila ena ekipa zmagovalna, je bil resnični cilj, da bi vsi lahko odkrili, da takrat, ko vsak prispeva sebe najboljšega, celotna skupina raste in se krepi.

Sneg, adrenalin in veliko padcev

Sneg je bil eden glavnih protagonistov tega tabora. Izkoristili smo razmere, za katere je poskrbel sneženi vihar, posebej za spuščanje po zasneženih strminah z znamenito »chancha«. Te naše »pujse«, kot bi jim dobesedno rekli po slovensko, so bile »krive« za skoraj neobvladljive hitrosti, nepričakovane »polete«, padce in seveda ogromno smeha. Kajti če je tem vragolijam kaj skupnega, je to, da padci precej manj bolijo, ko so zraven prijatelji, s katerimi jih lahko delimo.

Doživeli smo lahko tudi enega najbolj posebnih trenutkov tega konca tedna: opazovanje nočne predstave med spustom z baklami po smučišču v Los Penitentes. Sredi gora in obdani s snegom je bilo opazovanje luči, ki so se spuščale po pobočju, nepozabna izkušnja za velike in male.

In kot na vsakem dobrem taboru tudi hrane za obnovo energije ni manjkalo. Med obroki preteklega vikenda smo posebej uživali v tradicionalnem golažu, ki je bil po urah uživanja na svežem zraku in toplem soncu še posebej dobro sprejet.

Spomini za domov

Ob zaključku tabora je vsak otrok prejel svojo medaljo taborjenja »Los Penitentes 2026«. Bolj kot spomin ta medalja predstavlja vse, kar smo doživeli v teh treh dneh: igre, izzive, prijateljstvo, sneg, skratka prav vsakega izmed skupnih trenutkov. Predstavlja pa tudi trud vseh tistih, ki so omogočili ta tabor: trinajstih očetov, ki so poskrbeli za splošno organizacijo ter spremljali in vodili dejavnosti.

Do naslednjega taborjenja

Končno smo se spet srečali. Vreme nam je podarilo neverjetne dni. Domov smo se vrnili utrujeni, a pripravljeni, da naslednji dan spet sedemo v šolske klopi. Zagotovo z veliko zgodbami vrednih pripovedovanja, pa tudi s kakšnim padcem, vrednim spomina. Za nami je torej še ena izmed čudovitih izkušenj, ki nam prikliče nasmeh na usta, zasidrana v trajnem spominu naših življenj.

Do naslednjega taborjenja pa: »Na svidenje, Penitentes!«

Slovenska šola sv. Cirila in Metoda – Mendoza 

Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 20, 4. 10. 2026