V Svobodni Sloveniji pred 75 leti
Marsikdaj si stavite slovenski brezdomci vprašanje, zakaj ste morali v tujino. Dogodki zadnjih dni v Lanusu pa dajejo nekaj odgovora tistim Slovencem, kateri žive v tem delu Velikega Buenos Airesa.
Zgodilo se je nekaj, česar ni bilo mogoče pričakovati. Kraj, kjer dejansko ni bilo najti nobenega smisla za vero, je dal neverjetne dokaze svoje vernosti ob veličastni manifestaciji ob sprejemu Marije Romarice, v dneh njenega bivanja v cerkvi sv. Jožefa in za slovo in še naslednji dan, ki je bil zaključek Marijinega slavja.
V procesiji z baklami je sprejemalo 1. sept. kakih 3000 ljudi Marijo 24 kvader daleč in je procesija prispela šele ob 10 uri zvečer do cerkve, kjer se je zbralo kakih 5000 ljudi, ki so pozorno poslušali božjo besedo, pobožno molili in prepevali, tako da se je veličastno dejanje sprejema izvršilo brez najmanjšega incidenta.
Skozi ves teden je bila kapela polna od 6. do 10. in od 15. do 22. ure zvečer. Vsak dan tri maše, vsak dan kake 4 ali 5 pridig, toda cerkev vedno polna in še zvočniki so grmeli, noseč božjo besedo kakih 15 kvader daleč naokrog.
Bilo je nekaj nepopisno lepega. Bil je triumf Fatimske Marije, katera je stopila v Fatimo zato, da bi s svojim poslanstvom razgibala grešno človeštvo in ga privedla nazaj na božjo pot.
Kakor je bilo veličastno slavje sprejema, je bilo pa še bolj ganljivo slovo. Spet se je zbrala množica, gotovo 5000, ki je s solzami v očeh poslušala besedo slovesa in se kar ni mogla odtrgati od Marije Romarice, katero smo spremili pet kvader daleč od koder smo se vrnili spet nazaj v cerkev z našo lastno Fatimsko Marijo, katero smo naslednjo nedeljo, 9 sept. ustoličili na častno mesto naše cerkve kot “Ustanoviteljico naše župnije”. Ta naslov ji resnično pristaja, kajti na dan njenega prihoda je stopil v veljavo dekret ustanovitve in njen obisk je faro tudi notranje ustanovil, ker ji je zbral vse verne župljane in jim dal zavest, da je San Jose de Pompeo res fara in da je njihova fara.
Ko podajam to kratko poročilce naj pa podčrtam, kako silne so zasluge Slovencev, da je do tega sploh prišlo.
Najprej dejstvo, da nastaja tu slovenska kolonija. Saj iz tega je prišlo sploh do tega, da je v Pompeo prišel duhovnik. Z duhovnikom je prišel harmonij, last Slovenske Krajine. Z njim je prišlo petje, katerega vodi slovenski organist g. Mirko Špacapan, ki je ustanovil poleg slovenskega tudi že dva domača pevska zbora, ki dajeta farnim mašam življenje, organizacijam pa delovnega članstva. Neprecenljive so zasluge Slovencev najprej po tej strani. Nič manjše pa so sad zgleda, katerega dajejo slovenski verniki, kateri nedeljo za nedeljo, ne da bi gledali na vreme, prihajajo v cerkev. Malo po malo je zajel val zanimanja za cerkev družino za družino in tako smo te dni doživeli nekaj, kar je preseglo vsa najbolj optimistična pričakovanja.
Če je bridka misel na izgubljeno domovino, je pa tolažilna zavest, da je iz te slovenske žrtve prišel blagoslov božje milosti na stotine družin, ki se Bogu približujejo in se pripravlja tako globoka verska obnova v delu mesta, kjer je ljudstvo prej za vse božje imelo samo zasmeh in žaljivko. Vsak lahko spozna, da je v tem viden vsaj en del božjega načrta glede strahotne katastrofe, ki je zadela naš narod.
Sedaj naj se pa še zahvalim Slovencem, katerim gre posebna zasluga za to veličastno Marijino slavje.
Najprej se moram zahvaliti č. sestram usmiljenkam v bolnici Ramos Mejia in Alvear, ki so darovale krasen kip Fatimske Marije cerkvi sv. Jožefa in s tem dale prvo pobudo za slavje Fatimske Romarice. Dalje moram omeniti g. svetnika Karla Škulja, kateri je dosegel pri upravi Fatimske Marije, da je Marija k nam prišla. Tudi je g. svetnik zbral dva pulmana Slovencev iz San Martina, kateri so Marijo pri njenem romanju k nam spremljali vse od župnije sv. Adele pa do konca. Naj bo izrečena zahvala tudi vsem tistim rojakom, ki so se pridružili gospodu svetniku za ta častni sprejem Marije.
Na trgu v Lanusu so slovenska dekleta imela v rokah razdeljevanje svetinjic in programov, naši fantje pa so pomagali pri ohranitvi reda med veliko množico na trgu in potem v procesiji.
Krasno ovenčana cerkev je dala slovenski značaj cerkvi sv. Jožefa, ki je Marijo tako veličastno sprejela. Vse to so pripravili slovenski fantje in dekleta. Prelepo so uspela vsa slovenska verska dejanja, čč. gg. Orehar, Košmerlj, Dr. Žakelj in Jurak so dvigali srca in jih ogreli spet v ljubezni do Marije.
Posebno zahvalo pa moram izreči še posebej gg. Oreharju za pomoč v spovednici in g. Juraku tudi še za neutrudno delo in sodelovanje na kasteljanskih konferencah in vodstvu maš in rožnih vencev, š čimer si je pridobil tudi simpatije celega farnega občestva. Tudi č. g. Janez Lovše je storil izredno veliko. Posebno na dan sprejema Marije, ko je bila v njegovih rokah vsa skrb za faro, je z besedami, polnimi božjega duha pripravljal množico, ki je nestrpno čakala Marijo, katera se je zakasnila več kot za eno uro. Tudi v spovednici je opravil silno delo. Tako daleč je šla njegova žrtev, da je slednjič obležal, ker je bil napor za njegovo šibko zdravje prevelik.
Sprejema se je udeležilo več sto Slovencev z našo brezjansko zastavo, katera je tudi ves čas zavzemala častno mesto ob strani Fatimske Marije. Tudi ob slovesu se je zbralo nič manj rojakov. Naj bo vsem izrečena zahvala. Marija bo pa plačala vsakemu po obilnosti njegovega lastnega plemenitega srca.
Janez Hladnik
