Pred 100 leti se je v Slovenj Gradcu rodil arhitekt, pisatelj, urednik in kulturni delavec Marijan Eiletz. Med leti 1992 in 2002 je bil predsednik Slovenske kulturne akcije. Kot arhitekt je deloval tudi med Slovenci v Argentini, projektiral je več Slovenskih domov, Slovensko hišo in cerkev Marije Pomagaj.

Marijan Eiletz se je rodil 8. aprila 1926 v Slovenj Gradcu. Njegov oče, Leopold Eiletz je bil pravnik, poročen z Matildo Bullinger. V družini je bilo skupno pet otrok. Ko je Marijan imel sedem let, so očeta službeno premestili v Maribor. V Mariboru je Marijan končal osnovno šolo in nadaljeval študije na klasični gimnaziji, kjer se je začel zanimati za risanje, književnost in gledališče. V tretjem in četrtem razredu gimnazije je sodeloval pri lističu “Dijaček”, kjer je prispeval predvsem z risbami in karikaturami. Vključil se je tudi v razna katoliška društva: v Slovensko dijaško zvezo, Katoliško akcijo, Marijino kongregacijo in Fantovski odsek, kjer je bil vzgojen v katoliškem in narodnostnem duhu.

Ker je Marijanov oče bil okrajni glavar desnega brega mariborskega okoliša, se je ob nemški okupaciji vsa družina morala izseliti v Ljubljano, kjer se je Marijan vpisal v četrti razred klasične gimnazije, katere ravnatelj je bil Bogumil Remec. Vstopil je v ilegalno odporniško organizacijo Slovenska legija, nato pa se je vključil med domobrance. Ob koncu vojne in umiku domobranske vojske in civilistov na Koroško se je zaradi prošnje matere rešil zahrbtne vrnitve v Slovenijo in s tem skoraj gotove smrti. V Knjigi “Moje domobranstvo in pregnanstvo” Marijan tako opiše, kako ga je mati preprosila, da je zapustil konvoj, na katerem so bili že vsi njegovi soborci:

“Medtem je vsa zasopla in do konca izmučena od teka navkreber “prikrevsala” draga mama, opirajoč se na mlajšega brata. Vsa objokana me je začela rotiti: “Marijan moj, moraš ostati tu, in Silvin tudi! Angleži vas peljejo nazaj in komunisti vas bodo vse pobili!”. Začel sem jo rotiti, naj bo pametna, saj ni res, da nas vračajo. Angležem moramo verjeti, pa tudi poveljniki v našem štabu so vendar dovolj pametni, da bodo spoznali resnico! Mama je vztrajala in se ni pustila ugnati. Dobro sem jo poznal in vedel, kdaj je njenim slutnjam treba verjeti. Polastilo se me je neprijetno občutje nemoči in začel sem dvomiti o tisti pretirani “zadrgnjenosti” majorja Hočevarja, pa o angleški poštenosti in o stopnji inteligence naših voditeljev. Tako sem nekaj trenutkov omahoval in se lovil v negotovosti, medtem pa čutil na tilniku ostre poglede svojih kolegov, ki so se zapičili vame in v mojo mamo. … Kasneje smo izvedeli, da so naš transport pripeljali na Podrožco, kjer so v zgodnjih popoldanskih urah opravili izročitev komunistom. Takrat so vsi moji dragi prijatelji, pa tudi oficirji, spoznali resnico angleškega izdajstva in naše duševne zmede pa tudi kruto resnico komunistične zločinske zarote nad našim narodom.”

Marijan se je naselil v begunskem taborišču v Lienzu, kjer je opravil veliko maturo in se nato preselil v Italijo. Do leta 1947 je živel v Rimu, potem pa emigriral v Argentino.

V Argentini je že leta 1949 uspešno naredil izpite za nostrifikacijo mature in se vpisal na Fakulteto za arhitekturo na državni univerzi v Buenos Airesu ter leta 1958 diplomiral.

Poročil se je s Pavči Maček, tudi izseljenko, ki se je po drugi svetovni vojni s sestro Polonco čudežno rešila iz teharskega taborišča. Družino je Bog blagoslovil s tremi otroki.

Leta 1964 je ustanovil lasten projektivni biro. Načrtoval je industrijske in stanovanjske stavbe, zlasti pa cerkvene in šolske zgradbe. Zelo aktiven je bil v slovenski skupnosti, kjer je izdelal projekte in vodil gradnjo več Slovenskih domov (Slomškov dom v Ramos Mejíi, Hladnikov dom v Slovenski vasi – s sodelovanjem Arh. Jureta Vombergarja), Slovenski dom v San Martinu in Rožmanov dom, njegovo najbolj ikonično delo pa je gotovo Slovenska hiša s cerkvijo Marije Pomagaj.

Tako je svojo zamisel opisal sam Arh. Eiletz: “Potrebno je povedati, da je msgr. Orehar najprej naročil projekt za slovensko cerkev Arh. Viktorju Sulčiču, ki sem ga osebno dobro poznal in tudi zelo visoko cenil kot izrednega arhitekta in slikarja, pa tudi kot pokončnega človeka, zavednega Slovenca in demokrata. To mi je msgr. Orehar povedal šele, ko me je nekega dne poklical na pogovor o “delikatni zadevi”. Z estetsko-arhitektonskega stališča mu je bil Sulčičev predprojekt všeč, a ga v dveh stvareh ni zadovoljeval: Prvič, ker je cerkev zasnoval s pročeljem (in vhodom) na ulico Ramón Falcón, in drugič, ker ni ostalo okoli nje (in nad njo) kaj več prostora za Oreharjeve nadaljnje načrte glede prihodnjih potreb slovenske skupnosti.V tem oziru je bil naš monsignor eden največjih realistov in vizionarjev. Njegova zamisel je bila srednje velika cerkev, s pročeljem, obrnjenim na naš slovenski “trg”, ali pa kreolski “patio”, se pravi dvorišče kot zbirališče izseljencev, odmaknjeno od “mesta”, od tujine. Vprašal me je, ali bi jaz zmogel napraviti drug projekt po napotkih, ki bi bili v skladu z njegovo idejo o izrabi prostora. Ponudba me je sprva prijetno presenetila, saj ni minilo dolgo od tega, kar sem končal fakulteto, in sem njegovo naročilo vzel kot čast, hkrati pa kot zaupanje za tako odgovornost. …

… Mislim, da se mi je celotna zamisel cerkve dobro posrečila. Formalno sem jo zasnoval v obliki krožnega izseka, da sem dvorišču odvzel čim manj površine. Dosegel sem dogovorjeno prostornino, primerno za manjše in srednje velike bogoslužne obrede. Za največje skupinske maše, ki potekajo trikrat na leto, sem predvidel v zadnji steni skoraj pet metrov široka steklena in zložljiva vrata, da se po potrebi vsa cerkev podaljša na dvorišče in se praktično lahko podvoji število vernikov, ki so navzoči pri obredih. …

… Nato sem si zamislil spominsko steno kot plastičen prikaz tistega viharja, vojne vihre in drugih strahot in sem svojo idejo opisal arhitektu Vombergarju. Ta jo je zvesto izrisal, povečal in projiciral na steno. Zdaj je tam predstavljen vihar v obliki divje razbesnelih oblakov, ki se sunkoma zaganjajo v nebo. Manjkalo mi je še duhovno znamenje: zamislil sem si ga v štirih apokaliptičnih angelih, ki plavajo v loku nad tem viharjem. Prosil sem slikarko Baro Remec za upodobitev in takoj dobil njeno obljubo. Napravila je risbo, ki jo je zvesti Jure Vombergar spet prefotografiral in projiciral na steno; nato je v naravni velikosti izrisal načrt za kovača, ki je te angele dokončno izdelal. 

Manjkalo je še nekaj, česar si, priznam, še nisem mogel umisliti: globoka, verska spravna misel. Že prav od začetka sem si predstavljal spominsko ploščo s primernim besedilom, najprej v marmorju ali granitu. Ker pa bi ta plošča zakrivala del stene in nekako motila tisto viharno steno, sem se odločil za prozorno akrilno ploščo, kar mi je spet pomagal uresničiti Jure. Za besedilo smo prosili dr. Tineta Debeljaka. … Ko je naš veliki Tine Debeljak prinesel besedilo, me je presunilo, tako kot me vsakokrat, ko stopim v našo cerkev in se ozrem na to ploščo ter znova preberem tiste nepozabne in poduhovljene, skoraj “prešernovske” verze: 

GLEJTE JIH: DUŠE SLOVENSKIH ŽRTEV VOJNE,

REVOLUCIJE, PRISILJENIH VRNITEV, IZGNANSTVA!

SPOMINJAJ SE NAS! VPIJO IZ ONSTRANSTVA.

ZA MRTVE NE BODI MRTEV! MOLI ZA POKOJNE!

Na isto spominsko steno smo nato postavili zanimiv Bukovčev križev pot. … Ivan Bukovec je tudi izdelal kip Križanega.”

Arhitekt Eiletz je v slovenski skupnosti sodeloval še na drugih področjih, na primer kot scenograf pri gledaliških predstavah: Matiček se ženi (Tomaž Linhart, 1958), Marijino oznanjenje (Paul Claudel, 1959), Lisica in grozdje (Figueiredo, 1966), Človek, ki je ubil Boga (Branko Rozman), Družba pri koktajlu (T. Elliot), Dnevna soba (Graham Greene), Pilatova žena (Alojz Rebula, 1972). Opremil je tudi nekaj knjig in revij, predvsem za Slovensko kulturno akcijo.

Deloval je tudi v Slovenskem katoliškem akademskem starešinstvu, pri katerem je bil več let odbornik in tudi predsednik med letom 1982 in 1988. 

Marijana Eiletza so v Slovensko kulturno akcijo povabili kot scenograf, leta 1969 je bil imenovan za podpredsednika, od leta 1992 do 2002 pa je bil njen predsednik. O svojem delu v SKA je napisal v že omenjeni knjigi “Moje domobranstvo in pregnanstvo”:  “Tako se leta 1969 začenja moja podpredsedniška “kariera” v odboru SKA, ki je, po pravici povedano, nisem preveč resno jemal in sem na naslednjih občnih zborih vselej prosil za razrešnico, pa me Lado Lenček ni hotel izpustiti. Tako sem vztrajal v tej “sine cura” funkciji skozi obdobja predsednika Ladislava Lenčka in Andreja Rota, vse do leta 1991, ko so nam Andreja Rota odpoklicali v Slovenijo k “Slovencu”. V trenutku sem se znašel v funkciji v. d. predsednika, česar si nisem nikdar želel. Upal sem, da bo to mesto zasedel kdo drugi. Na naslednjem občnem zboru, 1992, so me končno izvolili za predsednika, kljub mojemu nasprotovanju in nasprotnemu argumentiranju. Zdaj vsaki dve leti prosim in moledujem ter iščem drugo žrtev za to mesto. Poslušam nežne in dobrohotne kritike (na žalost jih je premalo), čutim pa tudi tiste, ki ne pridejo do mojih ušes, ker bi mi dale možnost odgovora ali dialoga. Vsi sanjajo in sanjamo o “tisti” kulturni akciji, ki je ni več in je nikoli več ne bo. Od časa do časa se nam porajajo voluntaristične želje, da bi bilo treba v SKA doseči preporod, zamenjati garniture, pridobiti nove sodelavce. Pričakujemo, da se bo spet zgodil (?) čudež v slovenskem zdomstvu (tokrat bo moral biti pravi čudež!). Pa se po navadi streznimo in začutimo, da hodimo po tleh, po tej dobri, zdaj že steptani zemlji. Odgovor je enostaven: Smo to, kar smo. Ne zahtevajmo od “bresta hrušk”, kot pravi španski pregovor. Imamo nov, nežen dotok mladih ustvarjalcev, predvsem v likovnem in glasbenem odseku, pa dva ali tri mlade talente v leposlovju, čeprav tem skoraj bolje tečejo besede v španščini kot v slovenščini. Prihodnost bo pokazala, kakšna bo ta žetev. Lahko se zgodi, da nam bo prej zmanjkalo bralcev kot piscev.”

Dolga leta je Marijan urejal revijo Meddobje in Glas Slovenske kulturne akcije. Leta 2000 je v Sloveniji izšla njegova knjiga “Moje domobranstvo in pregnanstvo”, leta 2015 pa njegov roman “Krik brez odmeva”, za katerega je prejel prvo nagrado “Svetlobnica” Založbe Družina.

Leta 1992 so Arh. Eiletza v Ljubljani nagradili s “Plečnikovim priznanjem” za ohranjanje in posredovanje slovenske arhitekturne misli v tujem okolju.

Leta 2004 je Marijanu Eiletzu društvo Zedinjena Slovenija podelilo priznanje za njegovo delo v slovenski skupnosti.

Arhitekt Marijan Eiletz je umrl 7. januarja 2019.

Dr. Marko Kremžar se je od prijatelja Marijana Eiletza v našem glasilu Svobodna Slovenija poslovil s temi besedami: “Krščansko vero, upanje in ljubezen do Boga si živel in posredoval, ne le najbližjim, ampak z dosledno, pokončno držo tudi neznanim, ki si jih srečaval na poti. Tvoje nesebično delo v slovenski skupnosti je bilo doprinos k skupni rasti, k ohranjanju zgodovinskega spomina in k večanju slovenskega kulturnega zaklada. Kmalu po tem, ko si dovršil univerzitetne študije si sprejel mesto predsednika Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva (SKAS) v Argentini, kasneje pa si bil več let predsednik Slovenske kulturne akcije (SKA). Bil si vnet za vse resnično, dobro in lepo ter za svobodo slovenskega naroda. S svojimi talenti si služil dvema domovinama, Sloveniji, ki nas je rodila in Argentini, ki nas je sprejela in omogočila, da si svobodni služimo vsakdanji kruh in gojimo ob skupnih, tudi nam lastne vrednote.”

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Glas Slovenske kulturne akcije, Družina, Ognjišče, “Moje domobranstvo in pregnanstvo” – Marijan Eiletz