Jutranji pogled skozi okno ni obetal nič kaj lep dan. Spet je bilo pričakovati za sicer s soncem obsijano Mendozo oblačno in hladno vreme. In prav takšno otožno razpoloženje narave nas je spremljalo, ko sta ob zbrani skupnosti k spominski plošči posvečeni »tistim, ki so darovali svoja življenja za svobodo, in tiste, ki so se v Mendozi posvetili gojenju slovenskih idealov«, pristopila predsednik Društva Slovencev v Mendozi Tine Šmon in podpredsednica Helena Hirschegger in prednjo položila cvetlični aranžma. Ob plošči plapolajoči plamen je brez besed pritrjeval, da slovenska kri v tem kraju še teče po žilah njegovih prebivalcev. V otipljivo tišino spoštovanja do pokojnih se je oglasil zvok trobente prinašajoč znano melodijo »Bodi zdrava domovina, mili moj slovenski kraj!«. Kljub žalostno zadržanemu ritmu trobentača je bilo moč občutiti slovesnost in pomembnost trenutka, s katerim smo vstopili v dan spomina. Ko je utihnila zadnja nota, se je iz notranjosti doma že oglasilo vabilo vstopne mašne pesmi Slovenskega mendoškega pevskega zbora. Pristopili smo k Božjemu oltarju, da obhajamo evharistično daritev in poživimo spomin na vse žrtve II. svetovne vojne in povojnega nasilja. Prav zanimivo je bilo ob tem opazovati sodelovanje narave. Ko smo sklenili sveto mašo in si po njen vzeli čas za kavo in druženje, da bi tehnična ekipa medtem preuredila dvorano za spominsko proslavo, se je nebo razjasnilo. Popustila je napetost sivine in naš dom so objeli sončni žarki, kot bi se nam naši pokojni predniki, bratje in sestre Slovenci in Slovenke, želeli zahvaliti, ker njihov spomin še ni potonil v pozabo, ker njihova življenja niso bila darovana zaman in njihovi napori za ohranjanje slovenstva v teh krajih še obrodijo sadove. Sledila je spominska proslava. Slovenski mendoški pevski zbor je uvodoma zapel dve pesmi »Rož, Podjuna, Zila« skladatelja Pavla Kernjaka in »Čej so tiste st’zice« v priredbi Jožeta Leskovarja. K temu so učenci slovenskega srednješolskega tečaja prebrali pretresljive izpovedi v prozi in poeziji tistih, ki so preživeli vojno vihro in bili priče ali žrtve krvavega obračunavanja komunistične revolucije s svojimi »sovražniki«. Med njimi je bila tudi mlada noseča mati Ivanka Škrabec Novak. Tretjega junija leta 1942, dan pred nasilno smrtjo, je svojemu še nerojenemu otroku v pismu zapisala: »Ko sem te prvič začutila … zaznala pod srcem tvoj nemir, sem že sanjala, kako te bom prvič ponesla v Božjo bližino, da te oblije krstna voda – oblila te bo kmalu moja kri – z ljubečo krvjo lastne matere boš krščen … Gledala sem te, kako se Kristus pod podobo kruha prvič sklanja k tebi … Zaman! In vendar: moje telo bo kmalu daritveni ciborij … Ti, moj otrok, pa hostija v njem … Stvarnik sam bo vzel v ljubeče roke hostijo tvojega bitja in ga položil v svoje božansko Srce … Tam, moj otrok, te bom prvič zagledala, o moj nežni angel; tam bom videla tvoj obraz; tam boš ti gledal svojo mater in prvič boš zaklical k meni: ›O, mama!‹.« Glavni govornik letošnje spominske proslave je bil novoprišli dušni pastir Gašper Mauko, s katerega besedami želimo skleniti to kratko poročilo:
Spoštovane dame, cenjeni gospodje, spominjanje je nekaj, kar pripada človekovi biti. Je notranja sila srca in razuma, ki se upira minljivosti. Za nekoga pomeni tolažbo, za drugega trpljenje, za tretjega veselje. A so tudi spomini, ki predstavljajo dolžnost. Že dolgo tegá je svetopisemski pisatelj zapisal verze psalma 137: »Če pozabim tebe, Jeruzalem, naj se posuši moja desnica. Jezik naj se mi prilepi k nebu, če se te ne bom spominjal« (5-6). Čeprav je bilo izraelsko ljudstvo siloma odvedeno v tujo deželo, čeprav jim je bila siloma odvzeta domovina, pa je njih spomin ostal svoboden; ni ga bilo moč ukrotiti. Še več, ljubezen zakoreninjena v srcu domovine jim je narekovala dolžnost spominjanja, da bi zadostili pravici očetnjave, da se je njen otrok spominja, kakor lastne matere. O, domovina, bodi zdrava! Tvoj otrok ti kliče iz daljave v pozdrav in se sprašuje, kdaj spet uzre tvoj mili obraz.
Prav takšna dolžnost spominjanja, spoštovane dame in cenjeni gospodje, kliče naš slovenski rod. Gotovo gre najprej za zvestobo in spoštovanje do tistega prostora in časa pod svobodnim soncem, ki ga je Vsemogočni namenil slovenskemu narodu na južni strani Alp. A še bolj kot materi v tem primeru dolgujemo spomin njeni hčeri. Tej je bilo dano ime Resnica. Na žalost je bila velikokrat prezrta, zavržena in omadeževana. Naš namen je, da bi ji čist zgodovinski spomin povrnil ugled, lepoto in jo posedel na prestol, ki ji po pravici pripada. Naj živi resnica! A čemú tako globoko hrepeneti po njej? Čému jo postavljati na piedestal, če pa pravijo, da v megli laži prav tako moremo uspevati? Pa res uspevamo? Mar se ne spotikamo drug ob drugega kakor slepe miši? Mar si ne prizadevamo ran in bolečin, ker verjamemo tistim, ki nas prepričujejo, da je ta megla nekaj najboljšega, kar se nam je lahko zgodilo, še več, naredijo vse za to, da se ne bi razkadila? Mar si res ne znamo ali ne upamo priznati, da to megleno lažnivo stanje teží sleherno slovensko dušo? Kdo nam bo dal pravi odgovor: človek s sebičnimi nameni ali Jezus Kristus, Bog od Boga, Luč od Luči? Sam nedvomno prisegam na slednjega. Pa ne gre le za nekaj navdihujočih besed, ki jih poznamo kot frazo iz Janezovega evangelija: »Resnica vas bo osvobodila« (8,32). Prepričajo me učinki Njegovih konkretnih dejanj. Če je mogla Resnica (z veliko začetnico) odrešiti svet izpod suženjskega jarma greha, bo prav gotovo tudi objektivna resnica zgodovinskega spomina prinesla zadoščenje in pomiritev v človekovo srce. Ob tem si sicer moramo priznati, da gre za boleč proces. Odrešenja smo deležni po na križ pribiti Resnici. Nič drugače se ne rodi tudi zgodovinska resnica: nekomu v sramoto, drugemu v breme, tretjemu v žalost, četrtemu v uteho, vsem skupaj pa v opomin in pomiritev. »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« (Jn 6,60), so potarnali Jezusovi učenci. Res je trda, a izogibanje iskrenemu soočenju s tistimi, ki so bili, ne omogoča prijateljskega stiska roke med tistimi, ki smo in ki bodo.
Tako je jasno, čemú se vedno znova v nas prebuja dolžnost ohranjanja spomina: ker si želimo, da bi slovenskemu narodu po dolgotrajnem dežju, ki na nebu zgodovine vztraja že od prejšnjega stoletja, končno posijalo sonce. Brez slednjega nobena setev semen sprave še tako dobronamernih posameznikov ne more obroditi sadov, ker jih povodenj sovraštva, namernih razdvajanj in lažnivega pravljičarstva vedno znova zaduši. Resnica in sprava si ne delita poti z vagabundi, osamelimi idealisti, hipiji, ki v svoji zadeti zamaknjenosti pozdravljajo »Peace, brother!«, ampak sta sad zavestne odločitve celotne skupnosti. Le skupen napor v medsebojnem spoštovanju in poskusu razumevanja posameznika v njegovih osebnih zgodovinskih okoliščinah more spominjanju dati pravi namen. Ne, da bi obtoževali. Ne, da bi sodili. Ne, da bi zaničevali. Ne, da bi podžigali nadaljevanje razkola med »našimi« in »vašimi«. »Kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani« (Mt 26,52), pravi Jezus in pritrjuje ideji, da s takšnim pristopom ne bomo ničesar rešili.
Spominjamo se torej zato, da bi vsak glede na svoje pretekle odločitve, besede in dejanja zasedel mesto, ki mu ga resnica znotraj zgodovine odkazuje. A ko je v resnici svetnik, naj velja za svetnika. A ko je heroj, naj bo imenovan heroj. A ko je krvnik svojih bratov in sester, naj se mu v spominu nameni to mesto. Izbrali nismo mi, izbrali so sami, h katerim želijo biti prišteti, in samo sami vedo, zakaj so se tako odločili. Ponovno poudarjam: nismo tu, da bi izrekali sodbe, ampak da prepustimo sodbo resnici in jo tudi spoštujemo. Naši človeški civilizaciji pa naj bodo spomini v poduk za prihodnost, kakor je zapisal véliki rimski govornik Cicero: »Historia est magistra vitæ« (»Zgodovina je učiteljica življenja«). Ne dovolimo si ponavljati napak prednikov, da ne bomo v ta svet prinašali sadov hudega. Posnemajmo pa jih v njihovih še tako majhnih prizadevanjih, da bi se med nami razraščalo dobro. V navdih naj nam bodo verzi meni tako ljubega slovenskega pesnika Toneta Pavčka:
Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjaš – sence.
Gašper Mauko
Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 14, 5. 7. 2026
