Letos se je SSTRMB hotel spominjati naših prednikov na poseben način: imeli smo mesec spomina.
Prva postaja: zakaj so bežali
Pot se je začela s predvajanjem filma Exodus 1945: Naša kri. Zbrali smo se v dvorani Slovenske hiše v soboto, 16. maja, in si po uvodu in predstavitvi, ki jo je naredila ravnateljica Julka Furlan in med spoštljivo tišino in notranji zbranosti, skupaj ogledali film. Nekateri so videli film prvič in so bili presenečeni in globoko ganjeni nad prizori; drugi, ki so ga imeli priliko gledati drugič, so lahko opazili podrobnosti in analizirali z drugimi očmi. Vsekakor smo ga vsi spremljali z zanimanjem. Po filmu je prof. Miriam Oblak z nami delila osebno izkušnjo, ki jo je imela z go. Kristo Mrak (medicinska sestra v filmu), ki jo je osebno poznala in nam razširila pogled o njenem življenju po dogodkih, ki so jih predvajali. Dijaki so bili zelo radovedni in, po koncu programa, še naprej spraševali in se zanimali.
Druga postaja: kam so prišli
V soboto, 30. maja, se je pouk prestavil v Muzej Imigrantov, v nekdanjem Hotelu Imigrantov. Pred ogledom je prof. Veronika Kremžar naredila pregled zgodovine priseljencev in smo razmišljali o tem, kaj pomeni biti begunec in priseljenec, kako so se morali počutiti ti ljudje izven doma, v tujem okolju, kulturi in jeziku.
Ko so se izkrcali iz ladje, je bil Hotel Imigrantov prva točka za tisoče ljudi med letoma 1911 in 1953. Ves kompleks je bil nekoč sestavljen iz bolnišnice, pošte, stavbe za prtljago, pisarne za delo in, seveda, stavbe za prenočišče, pranje, bivanje ter jedilnice. Obiskali smo dvorani “Para todos los hombres del mundo” in “del Mediterráneo oriental al Plata”, kjer smo si ogledali slike, potne liste, dokumente, pohištvo, replike in mnogo drugih reči, ki so nam pomagali predstavljati, kako je bilo življenje tam, ko so naši predniki morali zapustiti domovino in se preseliti v edino državo, ki je odpirala vrata VSEM ljudem, ne glede na starost ali vero. Razložili so nam, da so ljudje lahko stanovali tam pet dni. Med tem časom, če niso imeli sorodnikov ali premoženja, je država poskrbela za službo.
Tretja postaja: kako so živeli
V vasi La Boca, nas je sprejel g. Marjan Grum, umetnik in slovenski izseljenec. Rodil se je leta 1939 blizu Iga v kmečki družini. Njegovo otroštvo je tragično zaznamovala vojna, izgubil je očeta. Motive iz vojne je upodabljal tudi v svojih umetniških delih in se na tak način soočal z njeno tragiko in travmo njegove družine.
Po vojni je Grumova družina zapustila domovino in se umaknila v Avstrijo, na Koroško. Skupaj s tisoči drugih slovenskih beguncev so sprva živeli v taborišču za begunce (Špital ob Dravi), naposled pa so se izselili v Argentino. Kot vsak je bil tudi njihov začetek v novi državi težak. Sprva so živeli v Imigrantskem hotelu, nato pa v skromnih nastanitvah v Ramos Mejii in San Nicolasu. Grum je začel delati kot fizični delavec v raznih delavnicah. Naposled je pristal v neki kovačiji, kjer je prišla na dan njegova umetniška žilica – iz kovinskih odpadkov je začel variti kipe, kakršni so še danes eden najbolj prepoznavnih primerkov njegovega kiparstva. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je pridobil še formalno izobrazbo na umetniškem področju, umetnost je postala njegov kruh.
Leta 1968 se je poročil z Noemi Beatriz Corvalán in skupaj sta kupila in obnovila staro priseljensko hišo iz leta 1880, kjer danes delujejo njuna delavnica, atelje in muzej. V njunem domu, Conventillo Marjan Grum, ki je bil leta 2003 razglašen za kulturno in turistično znamenitost Buenos Airesa, sta nas sprejela. Obisk ateljeja gospoda Gruma je bila čudovita izkušnja. Izvedeli smo, kako so živeli naši predniki, hkrati pa, kako je potekala umetnikova življenjska pot: gre za zgodbo o vztrajnosti, spominu, izseljenstvu in ljubezni do življenja.
L. M. O. J.
Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 14, 5. 7. 2026
