Sabina Cvilak je odlična slovenska sopranistka in umetnica, ki ni uveljavljena le v Sloveniji, temveč tudi širom Evrope in sveta. Spoznali smo jo, ko je nastopila v Teatru Colón v zahtevnem delu Alexandra von Zemlinskega. Letos ponovno gostuje v Južni Ameriki, kjer bo nastopila kot Leonora v Fideliu, edini Beethovnovi operi.

Ko je pred dobrima dvema letoma obiskala Buenos Aires, ni prišla sama. Spremljali sta jo režiserka Svetlana Dramlić in dramaturginja Biserka Fortuna. Prav takrat smo izvedeli, da v mariborski Operi pripravljajo muzikal Evita. Med bivanjem v argentinski prestolnici so si ogledale mesto kot osrednje prizorišče Evine življenjske zgodbe: ulice, plakate, pomembne točke in tudi vladno palačo, da bi si ustvarile čim bolj natančen in avtentičen občutek za pripravo predstave.

Čeprav sem zamudil premiero in ponovitve oktobra 2025, sem si imel priložnost ogledati reprizo 20. marca letos. Iskrena zahvala Svetlani in Bibi, ne le za povabilo, temveč tudi za odličen sedež v parterju.

Produkcija je na visoki ravni: scenografija je ustvarjena skoraj izključno s svetlobnimi učinki in projekcijami, odrsko dogajanje pa je dinamično in učinkovito. Celotni zasedbi gre čestitati tako za glasovno kot igralsko interpretacijo. Čeprav večina glasov sledi muzikalnemu izrazu in ne opernemu, v tem oziru posebej izstopata Evita in Magaldi.

Predstava bo ponovno uprizorjena na Festivalu Ljubljana, na odru Križank, letos julija.

Ob tej priložnosti smo ustvarjalkam zastavili nekaj vprašanj:

SVETLANA DRAMLIĆ

→ Si režiserka predstave Evita in podpisuješ koncept slovenske uprizoritve muzikala. Kaj je bilo glavno vodilo tvojega ustvarjanja?

SD: Pri ustvarjanju predstave smo se zaradi licence morali držati originalne zgodbe, libreta in glasbene zasnove, hkrati pa smo bili pri režiji spodbujeni k avtorski svobodi – da ustvarimo nekaj svojega, drugačnega od dosedanjih uprizoritev. Zato sem v tem projektu združila vse svoje dosedanje znanje: plesno, filmsko, glasbeno ter dolgoletne izkušnje na avdiovizualnem področju.

Teater ostaja moja največja ljubezen in ko prideš v gledališče, mora biti vse skupaj magično. Želela sem poustvariti občutek, ki me je kot otroka v gledališču tako prevzel – tisto magijo, ki jo začutiš, ko se dvigne zavesa. In prav to sem hotela dati gledalcem.

Zgodba Evite to omogoča, saj je bilo tudi njeno življenje en sam šov. Tako smo si lahko privoščili izrazito vizualno, sodobno postavitev, ki pa v drugem delu preide na intimnejšo in bolj dramatično raven, skladno z razvojem njenega življenja.

→ Pri procesu nastajanja predstave ste ustvarjalke obiskale tudi Buenos Aires. Kako je ta obisk vplival na vaše razumevanje Evite in uprizoritve?

SD: Evita je glasbeno zelo zahteven, vsebinsko bogat in lep muzikal. Naša želja je bila ustvariti predstavo, ki gledalcu ponudi celostno izkušnjo – vizualno, slušno in čustveno doživetje. Osnova pa ostaja zasidrana v tradiciji, v argentinskem prostoru, življenju Evite in utripu Buenos Airesa.

Zato je bil pomemben del našega ustvarjalnega procesa obisk Buenos Airesa, kjer smo se pogovarjali z ljudmi na ulici, umetniki in režiserji. Soočili smo se z zelo različnimi pogledi na Evito. Medtem ko je Tim Rice pri nastajanju muzikala govoril predvsem z nasprotniki peronizma, smo mi slišali tudi drugačne zgodbe in spoznali, da je Evita še danes prisotna v življenju Argentincev – kakor koli že – ter da še vedno velja za ikono.

→ In kako si se kot režiserka v predstavi lotila te dvojnosti?

SD: Evito sem želela prikazati predvsem kot človeka, kot nekoga, ki je z veliko notranjo močjo sledil svojim idejam in ciljem ter bil pri tem iskren. V ospredje sem želela postaviti ženski vidik in ga umestiti hkrati v preteklost, sedanjost in prihodnost.

Evita je bila izjemno močna in karizmatična osebnost, in še danes se uspešne ženske pogosto presoja skozi prizmo povezave z moškimi. To je očitno nekaj, kar ostaja del človeškega značaja.

Lahko rečemo, da je bila Eva Perón v resnici superzvezdnica. V muzikalu je to seveda predstavljeno na ironičen način in podvrženo kritiki. Vendar se s tem, ko se sprašujemo, ali to, kar vidimo na odru, v resnici drži ali ne, odpira tudi drugačen pogled na njeno podobo.

In prav to smo v naši uprizoritvi posebej izpostavili – Evito kot človeka, kot žensko, kot nekoga, ki je lahko superzvezdnica tudi v pozitivnem smislu, pravzaprav superženska. Šele ko ima gledalec pred seboj oba pola, se lahko sam odloči, kakšno Evito bo odnesel s seboj domov in jo nosil v spominu.

SABINA CVILAK

→ Ali je bil zate kot operno pevko velik izziv prevzeti vlogo Evite, ki je glasovno morda manj zahtevna, a slogovno povsem drugačna od opernega repertoarja?

SC: Vloga Evite je bistveno drugačna od vlog v operah, ki jih sicer pojem. Že sama tehnika petja se razlikuje od vsega, s čimer se ukvarjam in trudim v vseh teh letih svoje kariere. Tako sem morala pozabiti nekatera prepričanja o pravilnih načinih petja in se prepustiti novim idejam.

Tudi stvari, ki jih počnem na odru, so drugačne. Velik del razmišljanja o vlogi je zavzel ples. Tako sem se naučila osnov argentinskega tanga, ki me je popolnoma prevzel.

Šle smo po sledeh Evite kot osebe, obiskale kraje, kjer je živela in delovala. Spoznale smo njeno zgodbo do potankosti ter veliko časa posvetile številnim detajlom iz njenega življenja. Tako sem dobila material, da sem začela razumeti njeno osebnost in se poskušala poistovetiti z njeno podobo. Ker je bila oseba z neverjetnim karakterjem in karizmo, je bilo delo polno navdiha.

BISERKA FORTUNA

→ Evita deluje kot večplastna in premišljena uprizoritev. Kako si kot dramaturginja ustvarjala njeno dramaturško zasnovo?

BF: Ker pri Eviti nismo smeli odstopati od notnega zapisa in besedila libreta, smo svoj pečat in dramaturško zasnovo ustvarili z drugimi sredstvi, predvsem z vizualno podobo, osnovano na projekcijah, s čarovnijo luči, gibom in predvsem s plesom, obogatenim s stiliziranimi elementi tanga, ter s sceno, ki je iz praznega prostora in praktično brez posebnih rekvizitov ustvarjala čudeže. Tu imata največ zaslug predvsem koreografinja in scenograf.

Klasična postavitev in igra lahko pri tem muzikalu hitro utoneta v dolgočasje. Besedila je veliko več kot pri drugih muzikalih in je zelo zahtevno, zato ga je težko spremljati. Spektakelska forma nam omogoča, da se ves čas nekaj dogaja; niti ne moremo vsemu slediti, toliko stvari je na odru. Prav zato nam ni dolgčas, na koncu pa imamo željo, da bi si predstavo ogledali še enkrat, da bi ujeli več detajlov.

→ Kako si ti kot dramaturginja doživljala obisk Buenos Airesa?

BF: Delo dramaturga se začne že veliko pred samim nastajanjem predstave – s spoznavanjem vsebine in raziskovanjem konteksta dela. Tako se je moje delo začelo že pred odhodom v Buenos Aires in zaživelo na krajih, zaznamovanih z Evitino prisotnostjo.

Obisk mesta nas je vse tri navdušil. K temu je pripomogel tudi tango, saj nas je – proti pričakovanjem – presenetila domačnost in dostopnost tango skupnosti. Tudi stik z argentinskimi Slovenci je bil navdihujoč, predvsem z našim vodičem in prijateljem Rokom Finkom.

Mene so dodatno očarala še gledališča. V tem latinskoameriškem mestu, ki pregovorno nikoli ne spi, je namreč več kot 300 gledaliških dvoran, največ pa jih je prav na ulici Corrientes, kjer smo živele. Lahko sem jih obiskovala vsak dan in res se mi je zdelo nenavadno, kako množično ljudje obiskujejo predstave in kako so skoraj vse razprodane.

Novice o ukinjanju državne podpore kulturnim ustanovam, ki jih slišim od argentinskih prijateljev in režiserjev, se me zato še toliko bolj dotaknejo in presenečajo.

→ Kako je ta obisk vplival na postavitev Evite na oder?

BF: Lahko bi rekla, da je naš obisk Buenos Airesa minil v znamenju možganske nevihte na temo muzikala Evita, kar se je nato lepo utelesilo na odru v izvirni režiserkini interpretaciji dela.

Vse to naše dolgotrajno snovanje se zdaj skriva v množici pomenljivih detajlov, ki gledalcu večinoma ostanejo skriti in neopazni, a predstavi dajejo tisto dodano vrednost in globino, ki ostaneta še dolgo zatem, ko se gledalec vrne v svojo realnost in vsakdanje življenje.

Muzikal Evita je spektakel, vendar ne gre zgolj za dvourno zabavo, temveč tudi za nekaj, kar se dotakne srca.

→ Vsem iskrena hvala, posebej še Biserki, ki mi je pri tem članku zelo pomagala! Čestitke in veliko uspeha v Križankah!

Rok Fink

Lektorirala: Tjaša Lorbek