OB PRAZNIKU SLOVENSKIH MUČENIKOV IN JUNAKOV
Spomin nanje nam je vedno živ in svet. Nikdar ne bo umrl v nas. Povsod po svetu nas spremlja in venomer opozarja na žrtev, ki so jo doprinesli, da bi narod lahko živel v svobodi in si na krščanski osnovi ter v slogi gradil lepšo in srečnejšo bodočnost.
Vsi ti junaki: legionarji, borci vaških straž, četniki, heroji Turjaka in Grčaric, vzorne vrste nesmrtnih domobrancev, mučenci Jelen dola, Teharij, Hrastnika, Radovljice, škofje Loke, in Kočevskega Roga, Kraških jam in štajerskih goric in dolga vrsta ostalih žrtev komunističnega in okupatorjevega nasilja doma in po koncentracijskih taboriščih, počivajo v domači zemlji in v njej čakajo na svoje in narodovo vstajenje in poveličanje.
Njihovi grobovi nimajo spomenikov. Komunistični morilci so še celo rušo nad njihovimi kostmi izravnali, da bi narod ne mogel vedeti za njihova sveta počivališča. Toda vsak izmed njih ima najlepši in najtrajnejši spomenik. Sleherni slovenski protikomunist, doma in v svetu, pa naj pripada kateremukoli stanu ali sloju, katerikoli politični skupini, jim ga je postavil v svojem srcu in jim ga bo postavljal v srcih svojih potomcev iz roda v rod.
Mi pa, ki smo z njihovo žrtvijo in po načrtih božje Previdnosti, dosegli, da lahko živimo v svobodnem svetu, imejmo pred sabo samo ta cilj, kako bomo najbolje služili narodu, da ne bomo z neslogo in sebičnostjo žalili njihovega spomina in tako omadeževali njihovih največjih žrtev!
Svobodna Slovenija, Leto IX, Številka 23 (7. 06. 1951)
