V petek, 27. marca 2026, smo v domu Društva Slovencev v Mendozi večer preživeli ob ogledu pretresljivega igranega filma Studia Siposh »Exodus 1945: Naša kri«. Pričevanje zgodovine je povezalo generacije naše skupnosti; na eni strani kot spomin starejših, na drugi pa kot opomnik mlajšim, kako visok davek od človeškega bitja terja vojni čas in kako globoko zaznamuje njegove odnose.
Dvorana je bila ta večer spodobno napolnjena. Zbralo se nas je približno osemdeset rojakov vseh generacij – od tistih najmlajših, ki slovensko zgodovino spoznavajo preko pripovedi svojih staršev in starih staršev, do tistih redkih še živečih, ki so kalvarijo takratnega konflikta svetovnih razsežnosti osebno doživeli. Pred samo projekcijo smo v kratkem uvodu orisali zgodovinske okoliščine II. svetovne vojne na tleh današnje Slovenije. Spomnili smo se na temne in negotove dni, ko je na tisoče slovenskih družin, civilistov in vojakov pred grozečim komunističnim nasiljem zapustilo svoje domove, v upanju na rešitev golih življenj in ohranitev svoje narodne identitete in katoliške vere.
Pretresljiva pripoved filma izjemne ekipe ustvarjalcev Studia Siposh, ki v izhodišču zajema v življenjskih zgodbah zdravnikov dr. Valentina Meršola in dr. Janeza Janeža, gledalca ne pusti ravnodušnega. Soočeni smo s kruto resničnostjo vojne, pri kateri se prepogosto pozabi, da jo sestavlja preplet osebnih zgodb posameznikov, ki so bili postavljeni pred odločitve nepojmljivih težavnosti. Niso imeli ne popolnega poznavanja dejstev sedanjosti ne uvida v prihodnost. Niso imeli kupa analitičnih svetovalcev, ki bi jim predstavili vse obstoječe možnosti z argumenti za in proti. Niso imeli s pogodbo določenega časa za razmislek. Predvsem pa jim napačna odločitev ni prinesla le nekaj sto evrov izgube, pač pa jih je lahko stala življenje. Vsak je torej sklenil, kakor je v danem trenutku mislil, da je prav, in vsak je moral nadaljevati svoje življenje s posledicami, ki jih je odločitev prinesla. V tem oziru film pomeni pomemben doprinos k širšemu pogledu na vojni in povojni čas na ozemlju današnje Slovenije, pri čemer zavrača črno-belo interpretacijo zgodovinske resnice, ki jo pišejo »zmagovalci«, ampak želi povabiti k razmisleku o objektivni resničnosti posameznika, v kateri se je znašel sredi dotičnega zgodovinskega obdobja.
Večer se je dalje odvil v pogovoru in druženju. Film je namreč odprl marsikatero temo, ki jo je bilo vredno nasloviti. Končno smo se mogli strinjati, da je bil namen snovalcev filma dosežen: ne gre še za enega izmed izlitih lončkov olja na ogenj razdeljenosti slovenskega naroda, ampak nasprotno za poskus drugačnega pogleda na preteklost, ki nas želi usmeriti k iskanju sprave v resnici in ne neskončnemu ponavljanju izmišljenih in nikomur koristnih parol. Želeli bi si, da z ramen mladih generacij končno odpade ta nerazumni belo-rdeči jarem, ki duší ogenj sicer prešerne slovenske duše.
Gašper Mauko
