(Osrednje misli iz slavnostnega govora pisatelja Zorka Simčiča na 21. Slovenskem dnevu v San Justu) 

Ko je nekdo pred kratkim v Evropi komentiral borbo za čistost idej v neki naši tukajšnji kulturni organizaciji, je napisal: “Boj se bije na celi črti in v mnogočem je izid tega boja, recimo v Avstraliji ali Angliji, pa tudi v Trstu, Celovcu, Gorici odvisen od tega, kako se bo bitka iztekla v Argentini.“ In je res od nas mnogo odvisno. In ne gre samo za kulturno polje…

 Kaj nas je v tej borbi postavilo na tako častno mesto? Naše število ne. Smo ena najmanjših emigracijskih skupin. Večja kultura? Bi dvomil. Večja ekonomska moč? Tudi ko bi kdaj in kje od nje bila odvisna sila neke skupine — tudi ne.

Jasni pojmi o preteklosti, doslednost, pa vztrajanje v idealizmu — to je vsa skrivnost. Idealizem naših političnih in duhovnih voditeljev, vseh naših garačev v skupnosti, predvsem pa prava ljubezen očetov in mater, ki so z odločnostjo vodili svoje otroke — to je, kar nas je rešilo in nas morda res lahko daje za zgled. 

Slovenski dan je torej dan, ko se lahko z vso upravičenostjo ponosno oziramo nazaj — in vendar je tak dan slovesen le tedaj, če se ob njem tudi zamislimo. 

Če nas je nekoč stopilo z ladij 6.000 pa nas je danes 15.000, je pa v resnici naša prisotnost v Argentini vsaj dvakrat, če ne trikrat večja. Domačini, ki so na mestih, od koder je videti žive sile v državi, imajo ta vtis. Nismo tega slišali le enkrat. Pa vendar… zakaj ne zaživeti še močneje? 

Imamo med seboj ljudi z jasno vizijo za pot naprej. Imamo ljudi, ki znajo ideje izpeljati. Imamo ljudi, ki se dajejo v celoti, da življenje v naši skupnosti rase. Predvsem — imamo mladino. Mladi prevzemajo baklo iz naših rok, da jo nesejo naprej -— v brk vsem tistim, ki so napovedovali naš konec „verjetno“ leta 1950, „skoraj gotovo“ leta 1955 in „zaprmej“ leta 1960… 

Toda naše naloge so večje, naši cilji so višji in naša pot gre daleč. To ni samo naše upanje, to je naša trdna vera. 

Seveda kdaj naletimo na ljudi, ki začno: „Pa kaj siliti naprej z emigracijo? Bodimo vendar realisti! Še vsake emigracije je bilo konec!“ Ali pa: “Že prav, že prav slovenstvo in Slovenija, toda…prej ali slej… Bili so narodi večji od našega, pa …, Bodimo realisti!“ 

Realisti. A kaj je pravzaprav „realizem”? 

Reka, ki teče doli nizko med bregovi, pa tisoči hektarjev zemlje visoko nad njo ob bregovih, nerodovitne zemlje, ker je suha — je to realno? Seveda je. Toda ljudje, ki so reko zajezili, ustvarili umetno jezero, s tem dvignili vodo do suhe pokrajine, jo skanalizirali in ustvarili na tisoče hektarjev, nove rodovitne zemlje — ti niso bili realisti? 

Realizem ni samo to, kar je, ampak vse, kar je res možno. In kaj vse je možno, kadar je v nas ljubezen! Torej tudi up — in vera! 

In potem: še vse emigracije da so izginile. Pa — recimo — da je res tako. Toda ti ljudje, ki nas o tem prepričujejo, ali so oni večni? Ne. Vedo, da bodo umrli. Zdaj pa, ko že vedo, da bodo izginili — vsak večer spijejo še kozarček strupa — ali pa skušajo z vsemi silami življenje podaljšati? 

Seveda so emigracije, ki izginjajo. Ne samo kakšni gangsterji, ki so morali preko meje in ki se, komaj pridejo do falzificiranih dokumentov, izgubijo — ne, tu so emigracije poštenih ljudi, ki so šli od doma s trebuhom za kruhom. Ko so zaslužili toliko, da morejo rešiti, recimo, zadolženo posestvo v domovini, ali ko so si prihranili toliko, da jim ne bo treba več doma stradati — se vrnejo in je emigracije konec. So še ekonomski emigranti, ki se preselijo v državo-sorodnico, ker jim doma ni bilo mogoče živeti ali ker so si zaželeli boljših kondicij. Minejo leta, ostanejo samo še spomini na staro domovino, a v bistvu je njih sedanja domovina samo podaljšek prejšnje. 

Toda tu so še emigracije druge vrste. Ljudje, ki so se izselili iz političnih, ideoloških razlogov, če niso hoteli biti pobiti, a hočejo, da njihove ideje zmagajo, ker vedo, da so se morali umakniti in boj nadaljevati v svetu. Zdaj: katere politične emigracije v zgodovini so izginile? Poljska z Mickiewiczom? Ali — bliže našim časom — italijanska za časa Mussolinija? Da. Res je tudi teh emigracij bilo konec. A kdaj? Ko je prenehal eksistirati vzrok, zaradi katerega se je ta emigracija rodila. In ne dan prej! 

In mladi, v svetu rojeni — ali res naj ne bi imeli zveze z njo? Funkcija sina je biti zvest očetovi misiji, in če očetu shirajo moči, njegov boj nadaljevati. To je sicer naravni zakon, a je od Boga dani in kdor mladini drugače govori, ji škodi. 

Pa narodi, ki so izumrli? 

Seveda nam zgodovina govori tudi o izumrlih narodih. Toda ali so to res bili vedno narodi, ali pa kdaj — čeprav lahko zelo mogočna — pa vendarle samo — ljudstva? Kar se pa narodov, kakršen je naš, tiče — naroda z zavestno preteklostjo, s svojim ozemljem, s svojo kulturo, predvsem pa s skupnim čutenjem političnih ciljev za bodočnost — kateri tak narod je v 2.000 letih, za časa krščanstva izumrl? 

Pa tudi ko bi — zakaj raje ne razmišljati o dejstvu, o katerem govori Ortega y Gasset: Zgodovina nam kaže, da noben narod ne umre nasilne smrti. Narod umre samo, če sam noče več živeti. 

A, glejmo, še naprej gre ta zadeva: tudi ko bi Bog sam enemu teh naših malodušnežev razodel, da bo čez tisočletja res konec narodov — kaj s tem? Mar se mi hranimo s kisikom, ki ga bodo rastline tvorile čez tisočletja, mar jemo pšenico, ki bo rasla — morda — čez tisočletja? Ali pa kot vsako živo bitje rastemo v času in kraju, kamor nas je postavil Bog, in v celicah, v družini, v skupnosti, ki so prav tako po Njegovi modrosti bile ustvarjene, da se človek more razviti? Ni globlja modrost in še manj skrb za nas, kar govori iz besed ljudi, ki nam ponujajo gradivo za avtoeliminacijo! 

Res pa je, da skupnosti usihajo, kadar v njih umira smisel za duhovnosti. In kdo ne vidi, da smo pa tu res v nevarnosti. Tudi naša skupnost. Kdo ne vidi, da kljub zunanji še vedno veliki aktivnosti, življenje usiha? 

Prva leta vsake emigracije je življenje bujnejše, ne samo, ker so vrednote, ki naj skupino vodijo, še sveže, ampak tudi zato, ker celo na tem področju vlada zakon o vztrajnosti. Doma smo delali, pa delajmo še tu! In tako eni res delajo, ker se zavedajo dolžnosti za ta del našega naroda, toda marsikdo v skupnosti dela zgolj iz navade, kdo tretji še, “ker so ga porinili noter“. Toda minejo leta, mineva zagon — in nenadoma spoznamo, da se še vedno veliko dela, da so še vedno uspehi, toda, bi dejali, — inverzija ni dala takih obresti, kot smo pričakovali. 

Na tisoče naših mladih je šlo skozi slovenske šole, mladinske organizacije, živelo sredi političnih, verskih, kulturnih društev — in vendar njih prisotnost v naši skupnosti, kakšna je?

Mislim, da je vsakomur jasno, da nismo grešili, ker bi premalo delali. Smo pa brez dvoma marsikaj važnejšega — opustili. 

Lepo je gledati slike iz Slovenije. Podobe po naših domovih, skioptična predavanja za naše male — oni so občudovali lepoto krajev, nam se je stisnilo srce ob spominih — lepo je vse to. 

Lepo je gojiti stare običaje. Samo spoštovanje preteklega more dajati hrano za novo rast. Lepo je, da gojimo svojo folkloro, pa naj se izraža v plesih ali kuharski umetnosti, to je del naše preteklosti in ni ga zanemarjati. Vse to pomaga človeku, ki ni zgolj duh in ki ne živi nekje v zraku, da se obdrži v ravnovesju. 

Lepo je praznovanje našega prazničnega leta. Stoletni običaji, izraz globoke vernosti naših prednikov, običaji, ki prehajajo iz roda v rod, povezujejo zunanje navade z religioznimi občutki — koliko bogastva v tem! 

In naša pesem? Komu med nami ni ob poslušanju melodij, ob razmišljanju njenega besedila kdaj zatrepetalo srce?! 

Vse te stvari so ne samo važne, so sila važne in če bi jih zanemarili, bi se nevarno okrnili. Toda misliti, da bomo z njimi mladino dokončno navezali na slovenstvo, je zmota. Naša zemlja je res biser, toda kar je nam starejšim jezero pod gorami v domovini, to je našim mladim morda jasa sredi bariloške pokrajine, ali pa samo trg sredi naselja, kjer se skozi leta srečava s sosednjimi otroki, človek se res ne veže samo s suhim umom na svojo očetnjavo, toda od vrednot, sicer velikih vrednot, a nebistvenih vrednot za utrditev narodnosti, pričakovati bistvene učinke — je nevarno. S pravo ljubeznijo do naroda in očetnjave je kakor z ljubeznijo do matere in očeta. Ne ljubimo matere zato, ker je lepa, ali očeta, ker je bogat. Prav nasprotno je prav: še bolj ljubimo mater morda prav zato, ker je vsa nebogljena in očeta, ki je morda revež. Če naša ljubezen do slovenstva ni take vrste, smo za slovenstvo lahko mnogo delali, a rešili komaj generacijo, dve. 

Nikar ne podcenjujmo čustvene in celo umske zrelosti naših otrok! Dajmo jim razumeti, da je slovenstvo predvsem zakoličeno v preteklosti našega naroda, v njegovih bojih, zmagah in tudi porazih, v njegovih duhovnih zakladih, predvsem pa v tisočih, ki so trpeli in umirali za slovenstvo in katerih idealov mi nimamo pravice izdati. Mi nimamo pravice pretrgati verige, ki preko nas vodi v bodočnost. 

Ne bo pravega slovenstva, pa najsi se mi starejši zgrudimo od garanja, če v nas in naših mladih ne bo zavesti, da je osnova slovenstva v dvojem: zvestoba nazaj — poslanstvo za naprej. 

Naša mladina je ponosna na svojo kri. Vendar mnogi še danes sprašujejo: Pa zakaj naj bi med seboj govorili slovensko? — če jim odvrnemo, da zato, da bo njih slovenščina tako bogatejša, ali da je jezik zadnje orožje v borbi nekega naroda, gre odgovor mimo, če niso bili prej vzgojeni tako, da bi čutili zvestobo do rodov nazaj in poslanstvo za rodove naprej kot eno svojih življenjskih funkcij. 

Nujnost komponente “Zvestoba nazaj — poslanstva za naprej“ pa more razumeti samo človek ponosa in časti, samo fant in dekle, ki čutita, da sta otroka plemičev, to je — da sta tudi sama plemiča. Danes ima ta beseda slab prizvok, ker je plemstvo degeneriralo. V preteklosti pa plemič ni bil človek, ki bi zaradi svojega naslova imel ali smel zahtevati večje pravice. Nasprotno! Plemič je postal samo človek, ki se je izkazal in ki se je zavedal, da ima večje dolžnosti kakor drugi. V tem je bilo in je bistvo plemstva. 

Naši borci, domobranci in vsi, ki so se na ta ali oni način borili za slovenske in krščanske vrednote v tistih strašnih dneh, zavedajoč se svojih dolžnosti —- ti so naše novo plemstvo. In to plemstvo prehaja na njih potomce, a ne zato, da bi se ti mladi zato čutili kaj več, nasprotno, da se zavedajo svojih večjih dolžnosti in so zato tudi pripravljeni na večje žrtve. 

Vse drugače bo v naših vrstah, če bomo ta občutek odgovornega plemstva znali dati v mladino. 

Zdaj: ali je res, da se taka vprašanja med nami niso reševala, ker da je bilo premalo vzgledov, predvsem pa, ker da mi starejši premalo vodimo? — Na drugi strani pa slišimo iz ust starejših, da so težave tu, ker je premalo učljivosti med mladino. Ne pustijo se voditi. 

Predvsem moramo vedeti, da se z očitki drug drugemu še nikdar ni nič rešilo. Vemo pa: kadar je neka stvar bolj na svojem mestu, postavi tudi stvari ob sebi bolj na svoje mesto. Skratka: če pravimo starejši, da se mladina ne prepusti vodstvu, da je premalo učljiva — dobro! Bodimo najprej sami odločnejši vodniki. — Pravite mlajši, da je na vrhu premalo vodstva? Dobro! Postanite najprej sami bolj dovzetni za vodstvo — pa se bo problem rešil. 

Da mladina nima vedno jasnih pojmov? Pa kako naj si bo na jasnem, recimo glede komunizma, glede naših odnosov do komunističnih oblasti, ko vemo, da je komunizem strahotno zlo, naši mladi pa v naši skupnosti sami slišijo tisto o zgodovinski nujnosti, pa o sožitju med krščanstvom in marksizmom, in poleg tega še o „odjugi“, ki je doma baje nastopila. Komunisti so ubijali še po koncu revolucije na tisoče naših bratov, očetov, še mrtve jih psujejo — mladi pa vidijo, kako se hodimo domov sprehajat, potem ko so nam isti ljudje dali dovoljenje, da smo šli preko in tam kdo ve komu vse stisnili roko … Ne recimo: Naši mladi nimajo jasnih pojmov! Recimo: Mi smo jim včasih s svojo nedoslednostjo v nekaterih vprašanjih mešali pojme! 

Kako naj bodo mladi na jasnem glede dolžnosti do očetnjave, pa do države, kjer so se rodili, ali glede asimilacije, ko jim eni govorimo tako, drugi drugače? 

Ko Kanada, Avstralija in — kot smo zadnje čase brali — celo ZDA, danes — po slabih izkušnjah — ne želijo, da bi se prišleci, niti ekonomski emigranti ne, asimilirali — zakaj te države tako postopajo? Iz ljubezni do italijanskega, slovenskega ali kakega drugega naroda? Morda tudi, a predvsem iz ljubezni do lastne domovine. Mnogi se še spominjamo buenosaireškega škofa mons. Segure, ko nam je nekoč v katedrali govoril: „En el interés de mi patria —“ (ne v interesu vaše očetnjave, ne!) — „v interesu moje domovine vas prosim, gojite svoj jezik, ohranjajte svojo kulturo, ne izkoreninite se, bodite ponosni na svoje starše, na njih borbo, na svoj narod!“ 

Zakaj tako? Ker vsaka teh novih držav, in Argentina danes še bolj kot kdaj prej, potrebuje predvsem močnih ljudi, zvestih državljanov, ne pa mase. Potrebuje zgrajenih ljudi, teh pa ni v vrstah izkoreninjencev. Ne poslušajmo množice na cesti, ki morda hoče drugače. 

Ni bil kak politik, ne kak psihiater, ki bi se zavedal nevarnosti izkoreninjenosti, ki je govoril, da je četrto božjo zapoved treba v naslednji stopnji prenesti tudi na dolžnosti človeka do očetnjave, to je do zemlje tvojih očetov. Bil je to svetnik, eden največjih mislecev krščanstva, eden največjih realistov, Tomaž Akvinski. 

Neki slovenski časopis v Evropi je pred kratkim analiziral razmere v naši skupnosti. Navdušen je nad našimi uspehi, toda ko se ustavi ob nevarnih točkah, do katerih smo dospeli, omeni, da se med nami vedno pogosteje slišijo zahteve po verski in kulturni svobodi v Sloveniji, medtem ko da se o zahtevah po politični svobodi vedno manj govori. Kakor da bi verska ali kulturna svoboda kje in kdaj na svetu bili možni, če ni prej civilne, to je politične svobode. 

Res je, da so nejasnosti na tem področju zasekale naši skupnosti že hude rane. Pred leti smo kdaj slišali: „Glavno je, da je moj poba veren, h kakšni narodnosti pa bo hotel pripadati, to je njegova stvar … “ In danes kdaj slišimo: „Važno je, da je otrok pošten, politiko pa naj le pusti pri miru …“ Kaj je rodila miselnost prvih, danes že lahko v marsikateri družini vidimo. Kam pelja miselnost drugih — slutimo. Oziroma — tudi vemo. Kajti pod „politiko“ je mišljena tudi zvestoba našim mrtvim, jasni odnosi do komunizma. Kdor od staršev tako govori, je podoben človeku, ki morda res s trudom toči vino v sode, a istočasno sodu vrta luknje v dno. 

In vendar naš problem ni zgolj političen. Samo prisluhnimo kdaj našim govorom … Zmaterializirali smo se. In to je tretji — a v resnici prvi razlog našemu usihanju. Sile za borbo za večjo duhovnost pa ne bodo prišle zgolj iz političnega dela, še manj iz zgolj kulturnih afirmacij in seveda še manj iz naše ekonomske moči — priti morejo samo iz večje religioznosti. Brez spreobrnjenja srca, brez moralne revolucije v nas — ni rešitve, če si glede tega nismo na jasnem, smo se začeli pokopavati sami in ni treba nič s prstom kazati na grobokope od drugod, ki prežijo na nas. 

Tako da, če bolehamo — in vsi vemo, da res bolehamo… pričnimo se zdraviti. Ne odlašajmo in predvsem ne pozabimo: kadar človek opazi, da se je v njem pričel rak, čeprav šele začel rak … ne bo ga zdravil z aspirini…

Svobodna Slovenija, Leto XXXV, Številka 17 (29. 04. 1976)