Na argentinska tla sem prvič stopila 11. julija 1948: že 9. smo pripluli do Río de la Plata, tam je pa bilo treba čakati še dva dni zaradi državnega praznika. Prišla sem sama: očeta so partizani ubili že leta 1942, mama je pa z mlajšima sestrama ostala doma. Tako sem jaz iz Slovenije odšla sama, iz Ljubljane z vlakom do Kranja, naprej pa peš. Že od očetove smrti sem bila zelo aktivna in zato tudi v največji nevarnosti pred partizani.
Ko so našo ladjo General Stewart vlekli v pristanišče sem gledala ljudi, in prvi občutek je bil, da so se mi vsi zdeli res temni. Spominjam se, da sem se spraševala: Ali so res vsi tako temni?
Moj prvi dom je bil v Imigrantskem hotelu. Takrat sem bila še mladoletna, imela sem 21 let, v Argentini si takrat dosegel polnoletnost pri 22, meni pa je manjkalo še nekaj mesecev. Bila sem brez staršev, zame ni nihče odgovarjal, zato sem morala ostati v drugem nadstropju hotela in sploh nisem smela ven. Nekaj dni kasneje je v hotel prišla gospa Petelinova, ki je podpisala kot moja varuhinja in tako sem lahko prosto hodila sem in tja.
Prva težava nas vseh je bila zaposlitev. V hotel so prihajali premožni ljudje, ki so iskali dekleta za delo po hišah: potrebovali so kuharice, čistilke, pomočnice. Jaz z jezikom nisem imela problema, ker sem precej dobro govorila italijansko, in kmalu se je zame zanimal neki gospod Bianchi. Njegova družina je v Italiji izdelovala alkoholne pijače, tudi v Argentini so se začeli ukvarjati z istim poslom in njegovi potomci imajo danes vinarno Bianchi v Mendozi! In sem šla k njim v službo. Mojo revno prtljago sem pustila kar v hotelu, s seboj sem vzela samo torbico z milom in eno obleko. Imeli so 6 letno deklico in dojenčka, starega komaj 10 dni. Morala sem delati vse, kar so mi naročili; spominjam se, da so mi ukazali naj perem plenice le z vrelo vodo in brez mila. Tako je bilo seveda skoraj nemogoče lepo prati, in prav kmalu so moje roke bile ena sama rana. Zato sem na skrivaj začela prati z milom, pa me je gospa odkrila in mi zagrozila, da bom jaz kriva, če bo otrok imel rdečo ritko. Razložila sem ji, da smo doma vedno prali z milom, da sem o tem imela kar precej izkušnje saj sem imela dve majhni sestrici, trdila sem ji, da otrok ne bo imel težav če milo dobro izperem. Usmilila se me je in mi dovolila, da sem naprej smela prati z milom. V nedeljo sem imela prosto in sem seveda želela v Inmigrant hotel; povedali so mi, kje naj vzamem vlak (postaja Pueyrredón), a ko so znanci v hotelu videli moje roke mi niso dovolili nazaj. Spominjam se, da me je gospa Hrenova prepričala, da ostanem kar pri njih in mi je napravila prostor, in tako sem bila naslednjih 14 dni ostala v hotelu pri njih, “na črno”. V prvi službi sem bila tako le teden dni! Z Veroniko Hren, ki je bila takrat stara 8 let, sva pa ostali dobri prijateljici celo življenje.
Slovenka iz Novega Mesta, ki je delala je v tovarni Sedalana (njenega imena se ne spominjam več) me je nato priporočila svojemu šefu in kmalu so me poklicali za delo na njegovem domu. Gospod Huber je vprašal, če znam kaj nemško (nisem znala, le razumela), pa sem vseeno dobila službo pri njemu doma. Delal sem vse potrebno: kuhala, čistila, prala. Imeli so 9 letnega sina, in spominjam se, da je enkrat slučajno vstopil v kuhinjo ko sem ravno jedla. Opazil je, da sem uporabljala prav njegovo žlico, česar pa otrok ni dovolil in seveda je zaradi tega nastal kar velik škandal. Kasneje se mi je gospa opravičevala, da so pač prej imeli vedno “kakšne črne”, da pa je z mano drugače. Bili so nacisti in ko je v buenosaireško pristanišče priplula nemška podmornica Graf Spee so se vedno udeleževali raznih praznovanj. Pri njih sem delala kakih 8 mesecev.
Moj bodoči mož je takrat delal v njihovi tovarni, čisto blizu. Ko je hodil iz službe me je prišel mimo pozdraviti. Povedala sem družini, da se nameravam poročiti in da bom po poroki pustila službo.
Poročila sva se 9.4.1949, poročil naju je v San Martinu svetnik Škulj. Ker sem bila še vedno mladoletna je kot priča in varuh podpisal gospod Voljč, ki se je kasneje vrnil v Slovenijo, kjer je imel sina duhovnika. Z možem sva najela sobo v Villa Ballester, v hiši, kjer je prej delovala Cervecería Munich. Ko je ta zaprla so preuredili prostor in pripravili 4 sobe, od katerih sva midva vzela v najem eno. Dve postelji, miza, stol, omara. Kuhinja je pa bila na drugi strani vrta, kjer so včasih pivo pili, in prebivalci vsake sobe so imeli pravico do dela te “kuhinje”, ločenega z nekakšnimi zavesami.
Dobila sem novo službo v Munro, v tovarni volne. Lastnik je bil sin slovenskih staronaseljencev in je zato tam zaposlil veliko Slovenk.
A kmalu sem službo spet menjala: v mestu je bila tekstilna tovarna Paulo Buder, ko so jo povečavali so odprli tudi novo tovarno na Av. San Martin v Floridi. Slovenec, gospod Skoberne, je iskal druge Slovence za delo v novi tovarni: moj mož je dobil službo in postal “capataz”, jaz sem pa delala kot “pasalisa”: vlekla sem nitke in delala vzorce blaga. Moja pomočnica pri delu je bila Saša Hartman, bila je takrat stara 18 let in od takrat naprej sva postali dobri prijateljici. Mož je v tem času naredil triletni tečaj za tekstilnega tehnika in je dobil delo v pisarni kot tehnik, s časom je pa dosegel, da so mu v šoli Carlos Pellegrini priznali slovenski srednješolski študij na klasični gimnaziji in se je tako lahko vpisal na univerzo, na ekonomijo. Študij je končal v 6 letih, “sin un bochazo”, kot pravijo tukaj!
Z možem sva se preselila v Florido, imela sva veliko sobo, kuhinjo in kopalnico. V službo sva lahko hodila kar peš, saj sva bila zelo blizu tovarne.
Počasi smo spoznavali argentinske razmere, tudi politične in prav kmalu sva postala, kot večina Slovencev, nasprotnika predsednika Perona. Ko so me v službi sindikalisti nagovarjali z imenom “compañera” sem kar hitro enemu odgovorila, da so “compañeros” v Rusiji. Z možem sva kmalu izstopila iz Sindikata. Ko so prihajali avtobusi, da so delavce peljali na razne mitinge na Plaza de Mayo, mi Slovenci nismo šli zraven. In ko so drugi delavci stavkali smo mi Slovenci naprej delali. Ob cerkvenih praznikih pa edino Slovenci nismo delali.
Takrat so bile argentinske banke dobesedno polne zlata, in to je vlada -predvsem predsednikova žena Evita- izrabljala za “dobrodelnost”. Ljudi so kar obdarovali in jih vozili iz notranjosti na Plaza de Mayo, da so jim tam ploskali. Seveda so pa ljudje potem kar ostali v Buenos Airesu in tako so začeli rasti prvi “ranchos” in “villa miserias”. Mi smo pa opazovali, kako vse to nastaja na različnih krajih v mestu, predvsem v bližini proge.
Taki so bili moji začetki v Argentini.
Justina Lukančič Fajfar – 90 let
